te dni se mi dogaja res nekaj nadvse zanimivega. kaj takega še nikoli ne, res ne. no, mogoče enkrat podobno, samo se nekako ne mora primerjati s tem.
začelo se je že pred časom, preko SMS-ov in MSN-ja, z eno drugo ljubezensko kolobocijo. teh tako ali tako ni nikoli dovolj, mar ne? ampak, potem je stik nekako poniknil, jaz sem nekako pozabil na vse skupaj, po moje pa tudi ona.
en dan, pa na našem forumu zagledam utripajočo oranžno pisemsko ovojnico. nič posebnega. tega je itak veliko na forumih. ta pomoč, ona pomoč, ta opazka, ona opazka. bila je ona (tega takrat sicer še nisem vedel). če lahko pomagam pri iskanju njej omiljene skladbice. že takoj se mi je čudno zdelo, kako to, da me nekako pozna (vsaj sporočilo je bilo napisano v takem stilu), ampak okej - saj se na našem formučku se tako ali tako vsi nekako poznamo.
poda mail, kam naj ji pošljem skladbe, katere smatram, da so prave in mi kapne. ooo, glej jo glej.
do zdaj nisem nikoli verjel v tovrstno ljubezen. internetno ljubezen. nikoli. ampak te dni… ne vem, kaj se dogaja. piševa si stalno, kadar imava le čas. a oba sva preveč zaposlena, da bi se dobila tudi v živo. no, saj izmenjave slik so že bile (in glede na to, da sem fotograf, mi verjetno ni treba poudarjati, da mi manjka mojih slik, ko pa sem vedno na napačni strani objektiva…
enkrat časa nimam jaz, drugič ona, ko pa končno najdeva čas… gospodična žal zboli. pa je spet vse skupaj padlo v vodo.
zanimivo je predvsem to - že dolgo se mi kakšna ženska ni sprehajala po mislih, pa sem jo lahko poznal tudi v živo… in tudi malo bližje… ona pa - po eni strani popolna neznanka, poznam jo le po slikah in skozi pisarije, pa se vedno bolj igra z mojimi mislimi.
in to ukavarjanje z mislijo prvega snidenja… zanimivo bo. takole preko pisanja, se mi zdi, da se lepo spoznavava, a vseeno - ko bo prvič stala pred mano, bo vseeno popolna neznanka. a besede bodo končno dobile obliko, smeškoti iz sms-ov glas… vseeno komaj čakam… za izgubiti nimava nič. lahko le pridobiva.
tako mi zaenkrat ostajajo večerne debate preko SMS-ov, pogovori preko Google Talka… in sladko pričakovanje snidenja v živo. katero upam, da bo čimprej.
začelo se je že pred časom, preko SMS-ov in MSN-ja, z eno drugo ljubezensko kolobocijo. teh tako ali tako ni nikoli dovolj, mar ne? ampak, potem je stik nekako poniknil, jaz sem nekako pozabil na vse skupaj, po moje pa tudi ona.
en dan, pa na našem forumu zagledam utripajočo oranžno pisemsko ovojnico. nič posebnega. tega je itak veliko na forumih. ta pomoč, ona pomoč, ta opazka, ona opazka. bila je ona (tega takrat sicer še nisem vedel). če lahko pomagam pri iskanju njej omiljene skladbice. že takoj se mi je čudno zdelo, kako to, da me nekako pozna (vsaj sporočilo je bilo napisano v takem stilu), ampak okej - saj se na našem formučku se tako ali tako vsi nekako poznamo.
poda mail, kam naj ji pošljem skladbe, katere smatram, da so prave in mi kapne. ooo, glej jo glej.
do zdaj nisem nikoli verjel v tovrstno ljubezen. internetno ljubezen. nikoli. ampak te dni… ne vem, kaj se dogaja. piševa si stalno, kadar imava le čas. a oba sva preveč zaposlena, da bi se dobila tudi v živo. no, saj izmenjave slik so že bile (in glede na to, da sem fotograf, mi verjetno ni treba poudarjati, da mi manjka mojih slik, ko pa sem vedno na napačni strani objektiva…
zanimivo je predvsem to - že dolgo se mi kakšna ženska ni sprehajala po mislih, pa sem jo lahko poznal tudi v živo… in tudi malo bližje… ona pa - po eni strani popolna neznanka, poznam jo le po slikah in skozi pisarije, pa se vedno bolj igra z mojimi mislimi.
in to ukavarjanje z mislijo prvega snidenja… zanimivo bo. takole preko pisanja, se mi zdi, da se lepo spoznavava, a vseeno - ko bo prvič stala pred mano, bo vseeno popolna neznanka. a besede bodo končno dobile obliko, smeškoti iz sms-ov glas… vseeno komaj čakam… za izgubiti nimava nič. lahko le pridobiva.
tako mi zaenkrat ostajajo večerne debate preko SMS-ov, pogovori preko Google Talka… in sladko pričakovanje snidenja v živo. katero upam, da bo čimprej.
