Ni še transkripta.
Pregled - Alenka Bratušek
Parlameter je orodje, ki z analizo glasovanj in transkriptov nastopov lajša spremljanje dela v Državnem zboru.
Idiotizmi 4. Janševe vlade
- Ustvarjalec teme Apollo8
- Začetni datum
Seveda si posnetek pogledal in analiziral številke, ki jih je objavila ?
15:16 , če pride omnibus zakon super hik vlade v veljavo:
15:54 so norminani sp, obračun davkov in prispevkov
17:30 dolgotrajna oskrba
18:50 upokojenci- pokojninska blagajna
ai povzetek transkripta:
ai odgovor iz transkripta
Na podlagi predloženega besedila govorka navaja, da so na slabšem naslednje skupine:
**Ljudje z običajnimi plačami in prejetki**
* **Zaposleni z bruto plačo pod 7.500 evri na mesec:** Govorka trdi, da za njih v zakonu ni никаких pozitivnih sprememb pri plačah.
* **Povprečno plačani (primer 30.000 evrov letno):** Ti ne bi dobili ničesar dodatnega.
* **Kupci hrane:** Kljub znižanju DDV-ja govorka (citirajčim ministra) trdi, da se to ne bi poznalo na cenah in da je učinek za posameznika minimalen (navaja znesek okoli 4,11 evrov manj na košarici vrednosti 100 evrov).
* **Korisniki ogrevanja in elektrike:** Morebitne prihranke (okoli 15 evrov) bi po njenem mnenju že izničile podražitve, ki stopijo v veljavo 1. novembra.
**Upokojenci in invalidi**
* **Upokojenci:** Navaja, da bi zakon lahko upokojencem vzel do 950 evrov.
* **Korisniki dolgotrajne oskrbe:** Prihranki pri prispevku bi bili majhni (od 5 do 30 evrov), vendar opozarja, da bi to lahko vodilo do višjih položnic za domove za starejše v višini od 100 do 700 evrov.
* **Invalidi:** V proračunu za leto 2027 bi bili nominalno znižani za 55 milijonov evrov.
**Mladi in družine**
* **Štipendisti:** Zmanjšanje sredstev za 20 milijonov evrov.
* **Starši in družine:** Zmanjšanje družinskih prejemkov in starševskih nadomestil za 140 milijonov evrov.
**Javna infrastruktura**
* **Osnovne šole:** V proračunu manjka 200 milijonov evrov.
* **Bolnišnice:** Investicije bi bile nižje za 56 milijonov evrov.
ai odgovor iz transkripta
Na boljšem bi po besedah govorke bili izključno najbogatejši in tisti z zelo visokimi prihodki:
- Osebe z zelo visokimi plačami: Govorka izpostavlja tiste, ki prinesejo domov več kot 7.500 evrov bruto na mesec.
- Najbogatejši (1 %): Trdi, da zakon služi skoraj izključno najbogatejšemu odstotku prebivalcev.
- Primer ekstremnega primera: Navaja primer osebe, ki mesečno zasluži 63.537 evrov, ki bi s tem zakonom dobila še dodatnih 20.019 evrov.
- Visoko plačani samostojni podjetniki: Navaja primer osebe z letnim zaslunkom 90.000 evrov (trikrat povprečna plača), ki bi imela nekaj več kot 12.000 evrov dodatka.
- Določene poklicne skupine (v kontekstu pokojninskih ugotovitev): Omenja, da bi imeli interes v delu še po upokojitvi predvsem sodniki, zdravniki in visokošolski učitelji.
sklep:
To je torej zakon za 1% najbogatejših.
Vsak pač rine vodo na svoj mlin. Če boš iz države izgnal tiste, ki zaposlujejo in imajo večje plače, potem bo dotični službe preprosto ponudil na trgu kjer ga vlada in "civilna iniciativa" ne bo odkrito sovražila, tebi pa bo ostala blagajna z zmeraj večjo luknjo, ker "božičnica".
Evo še primerjava navedb Bratuškove in Simiča skozi GPT
Razprava o interventnem zakonu za razvoj Slovenije je postala izrazito politična. Zagovorniki ga predstavljajo kot nujen ukrep za gospodarsko rast, konkurenčnost in razbremenitev prebivalstva, nasprotniki pa kot zakon za bogate, ki naj bi ogrozil pokojnine, zdravstvo in socialno državo.
Podrobnejša primerjava pokaže, da imata obe strani pri nekaterih vprašanjih prav, vendar obe uporabljata tudi zavajajoče argumente. Najbolj objektivno izhodišče predstavljajo izračuni Fiskalnega sveta.
Ivan Simič opozarja, da teh zneskov ni pravilno obravnavati zgolj kot izgubo. Denar, ki ga država ne pobere, ostane prebivalcem in podjetjem. Ti ga lahko porabijo, investirajo ali prihranijo. Večja gospodarska aktivnost lahko posledično poveča prihodke od drugih davkov in prispevkov.
Ta argument je ekonomsko utemeljen.
Toda bistvena težava Simičeve kritike je trditev, da Fiskalni svet pri izračunih ni upošteval dinamičnih gospodarskih učinkov.
Fiskalni svet je te učinke dejansko analiziral.
Po njegovih ocenah bi se zaradi dodatne gospodarske aktivnosti kratkoročno povrnila približno četrtina neposrednega javnofinančnega poslabšanja, dolgoročno pa približno polovica.
Če za ponazoritev uporabimo 1,2 milijarde evrov neposrednega učinka, to pomeni približno:
Sklep: Simič pravilno opozarja na pozitivne gospodarske učinke, vendar je njegova kritika Fiskalnega sveta v tem delu neutemeljena. Analiza namreč ne potrjuje, da bi se zakon v celoti financiral sam.
Pri tem imajo prav, da takšna sprememba neposredno koristi predvsem zaposlenim z visokimi dohodki in njihovim delodajalcem. Posameznik s povprečno plačo od razvojne kapice nima neposredne koristi.
Prav tako je jasno, da je lahko absolutni finančni prihranek pri visokih plačah bistveno večji kot pri povprečnih.
Toda iz tega še ne sledi, da celoten zakon koristi samo najbogatejšemu odstotku prebivalstva.
Zakon vključuje tudi ukrepe, ki lahko koristijo precej širšemu krogu ljudi: znižanje DDV na določena živila in energente, spremembe prispevkov za samozaposlene in kmete, razbremenitev upokojencev ter spodbude za nadaljevanje dela po upokojitvi.
Zato je trditev, da povprečni državljan od celotnega zakona ne dobi ničesar, napačna.
Po drugi strani tudi ni pravilno ustvarjati vtisa, da bodo vsi prebivalci deležni približno enakih koristi.
Sklep: Kritiki imajo prav glede neenakomerne porazdelitve koristi, zavajajo pa, ko to razširijo na trditev, da zakon koristi izključno bogatim.
Takšen izračun je lahko pravilen za konkretno sestavo košarice in predvideno spremembo davčne stopnje.
Toda primerjava tega prihranka z dvema kavama je predvsem politična retorika.
Če gospodinjstvo za živila, zajeta v znižanje, mesečno porabi 400 evrov, bi ob sorazmernem znižanju cen prihranilo približno 16 evrov mesečno oziroma skoraj 200 evrov letno.
Za gospodinjstvo z nižjimi dohodki takšen znesek ni nepomemben.
Vendar je treba upoštevati tudi nasprotni argument.
Znižanje DDV ne zagotavlja avtomatično enakega znižanja končnih cen. Del davčne razbremenitve lahko obdržijo trgovci ali dobavitelji.
Zato ni mogoče vnaprej trditi niti, da bodo potrošniki prejeli celoten prihranek, niti, da ne bodo prejeli ničesar.
Sklep: Govornica podcenjuje potencialne koristi znižanja DDV, Simič pa premalo upošteva možnost, da se celotna davčna razbremenitev ne bo prenesla v nižje cene.
Simič izpostavlja logičen argument: če se človek upokoji, začne prejemati pokojnino in praviloma preneha plačevati prispevke od zaposlitve. Če ostane zaposlen, pa lahko še naprej ustvarja dodano vrednost in prispeva v javne blagajne.
Takšna ureditev bi lahko bila posebej koristna v dejavnostih, kjer primanjkuje usposobljenih delavcev.
Toda obstaja pomembna razlika med dvema skupinama ljudi.
Prva so tisti, ki bi se brez spremembe zakona dejansko upokojili, zaradi ugodnejše ureditve pa bi ostali zaposleni.
Druga skupina so ljudje, ki bi tudi po sedanji ureditvi nadaljevali delo. Pri njih bi dodatno izplačilo pokojnine pomenilo predvsem povečanje izdatkov pokojninske blagajne.
Dejanski javnofinančni učinek je zato odvisen od tega, koliko dodatnih ljudi bi ukrep spodbudil k nadaljevanju zaposlitve in za koliko časa.
Sklep: Simič ima prav glede potencialnih gospodarskih koristi, vendar ni mogoče predpostaviti, da bi se vsi upravičenci brez spremembe takoj upokojili. Nasprotniki pa prav tako ne morejo prezreti dodatnih prispevkov in gospodarske aktivnosti.
INTERVENTNI ZAKON 2026 – KDO IMA PRAV IN KDO ZAVAJA?
Primerjava argumentov Ivana Simiča, političnih nasprotnikov zakona in izračunov Fiskalnega svetaRazprava o interventnem zakonu za razvoj Slovenije je postala izrazito politična. Zagovorniki ga predstavljajo kot nujen ukrep za gospodarsko rast, konkurenčnost in razbremenitev prebivalstva, nasprotniki pa kot zakon za bogate, ki naj bi ogrozil pokojnine, zdravstvo in socialno državo.
Podrobnejša primerjava pokaže, da imata obe strani pri nekaterih vprašanjih prav, vendar obe uporabljata tudi zavajajoče argumente. Najbolj objektivno izhodišče predstavljajo izračuni Fiskalnega sveta.
1. Koliko bo zakon dejansko stal državo?
Fiskalni svet ocenjuje neposredne javnofinančne posledice zakona na približno 1,2 milijarde evrov letno. Med večjimi postavkami so razvojna kapica, možnost prejemanja polne pokojnine ob nadaljevanju dela, znižanje DDV, spremembe prispevkov in davčne razbremenitve.Ivan Simič opozarja, da teh zneskov ni pravilno obravnavati zgolj kot izgubo. Denar, ki ga država ne pobere, ostane prebivalcem in podjetjem. Ti ga lahko porabijo, investirajo ali prihranijo. Večja gospodarska aktivnost lahko posledično poveča prihodke od drugih davkov in prispevkov.
Ta argument je ekonomsko utemeljen.
Toda bistvena težava Simičeve kritike je trditev, da Fiskalni svet pri izračunih ni upošteval dinamičnih gospodarskih učinkov.
Fiskalni svet je te učinke dejansko analiziral.
Po njegovih ocenah bi se zaradi dodatne gospodarske aktivnosti kratkoročno povrnila približno četrtina neposrednega javnofinančnega poslabšanja, dolgoročno pa približno polovica.
Če za ponazoritev uporabimo 1,2 milijarde evrov neposrednega učinka, to pomeni približno:
- 1,2 milijarde evrov brez upoštevanja povratnih učinkov.
- 900 milijonov evrov neto poslabšanja ob 25-odstotnem povratnem učinku.
- 600 milijonov evrov ob 50-odstotnem povratnem učinku.
Sklep: Simič pravilno opozarja na pozitivne gospodarske učinke, vendar je njegova kritika Fiskalnega sveta v tem delu neutemeljena. Analiza namreč ne potrjuje, da bi se zakon v celoti financiral sam.
2. Je to res zakon izključno za bogate?
Nasprotniki zakona posebej izpostavljajo razvojno kapico pri 7.500 evrih bruto plače.Pri tem imajo prav, da takšna sprememba neposredno koristi predvsem zaposlenim z visokimi dohodki in njihovim delodajalcem. Posameznik s povprečno plačo od razvojne kapice nima neposredne koristi.
Prav tako je jasno, da je lahko absolutni finančni prihranek pri visokih plačah bistveno večji kot pri povprečnih.
Toda iz tega še ne sledi, da celoten zakon koristi samo najbogatejšemu odstotku prebivalstva.
Zakon vključuje tudi ukrepe, ki lahko koristijo precej širšemu krogu ljudi: znižanje DDV na določena živila in energente, spremembe prispevkov za samozaposlene in kmete, razbremenitev upokojencev ter spodbude za nadaljevanje dela po upokojitvi.
Zato je trditev, da povprečni državljan od celotnega zakona ne dobi ničesar, napačna.
Po drugi strani tudi ni pravilno ustvarjati vtisa, da bodo vsi prebivalci deležni približno enakih koristi.
Sklep: Kritiki imajo prav glede neenakomerne porazdelitve koristi, zavajajo pa, ko to razširijo na trditev, da zakon koristi izključno bogatim.
3. Znižanje DDV – resnična pomoč ali zgolj politična predstava?
Govornica navaja primer košarice živil za 100 evrov, pri kateri naj bi znižanje DDV pomenilo približno 4,11 evra prihranka.Takšen izračun je lahko pravilen za konkretno sestavo košarice in predvideno spremembo davčne stopnje.
Toda primerjava tega prihranka z dvema kavama je predvsem politična retorika.
Če gospodinjstvo za živila, zajeta v znižanje, mesečno porabi 400 evrov, bi ob sorazmernem znižanju cen prihranilo približno 16 evrov mesečno oziroma skoraj 200 evrov letno.
Za gospodinjstvo z nižjimi dohodki takšen znesek ni nepomemben.
Vendar je treba upoštevati tudi nasprotni argument.
Znižanje DDV ne zagotavlja avtomatično enakega znižanja končnih cen. Del davčne razbremenitve lahko obdržijo trgovci ali dobavitelji.
Zato ni mogoče vnaprej trditi niti, da bodo potrošniki prejeli celoten prihranek, niti, da ne bodo prejeli ničesar.
Sklep: Govornica podcenjuje potencialne koristi znižanja DDV, Simič pa premalo upošteva možnost, da se celotna davčna razbremenitev ne bo prenesla v nižje cene.
4. Pokojnine in nadaljevanje zaposlitve
Eden pomembnejših ukrepov omogoča prejemanje polne pokojnine ob nadaljevanju dela.Simič izpostavlja logičen argument: če se človek upokoji, začne prejemati pokojnino in praviloma preneha plačevati prispevke od zaposlitve. Če ostane zaposlen, pa lahko še naprej ustvarja dodano vrednost in prispeva v javne blagajne.
Takšna ureditev bi lahko bila posebej koristna v dejavnostih, kjer primanjkuje usposobljenih delavcev.
Toda obstaja pomembna razlika med dvema skupinama ljudi.
Prva so tisti, ki bi se brez spremembe zakona dejansko upokojili, zaradi ugodnejše ureditve pa bi ostali zaposleni.
Druga skupina so ljudje, ki bi tudi po sedanji ureditvi nadaljevali delo. Pri njih bi dodatno izplačilo pokojnine pomenilo predvsem povečanje izdatkov pokojninske blagajne.
Dejanski javnofinančni učinek je zato odvisen od tega, koliko dodatnih ljudi bi ukrep spodbudil k nadaljevanju zaposlitve in za koliko časa.
Sklep: Simič ima prav glede potencialnih gospodarskih koristi, vendar ni mogoče predpostaviti, da bi se vsi upravičenci brez spremembe takoj upokojili. Nasprotniki pa prav tako ne morejo prezreti dodatnih prispevkov in gospodarske aktivnosti.
5. Prispevek za dolgotrajno oskrbo
Predlagane spremembe prispevka za dolgotrajno oskrbo bi povečale razpoložljivi dohodek upravičenih upokojencev.Pri pokojnini 1.000 evrov bi odprava enoodstotnega prispevka pomenila 10 evrov mesečnega prihranka oziroma 120 evrov letno.
Nasprotniki opozarjajo, da bi država s tem izgubila del namenskih prihodkov za financiranje dolgotrajne oskrbe.
To je upravičeno opozorilo, saj je treba storitve dolgotrajne oskrbe financirati ne glede na način pobiranja prispevkov.
Vendar odprava prispevka še ne pomeni, da bodo oskrbovanci avtomatično plačevali višje položnice. Država bi lahko manjkajoča sredstva zagotovila iz drugih proračunskih virov.
Pomembna je tudi napaka v Simičevem argumentiranju: prispevek za dolgotrajno oskrbo je bil uveden šele leta 2025. Zato ni pravilno trditi, da so ga današnji upokojenci plačevali štirideset let.
Sklep: Razbremenitev upokojencev je resnična, prav tako pa je resnično vprašanje, kako nadomestiti izpad prihodkov za dolgotrajno oskrbo.
6. Ali vlada zaradi zakona res načrtuje znižanje pokojnin in socialnih pravic?
Govornica navaja več domnevnih zmanjšanj proračunskih sredstev za leto 2027:- 55 milijonov evrov manj za invalide.
- 20 milijonov evrov manj za štipendije.
- 56 milijonov evrov manj za bolnišnične investicije.
- 200 milijonov evrov manj za osnovne šole.
- 140 milijonov evrov manj za družinske prejemke in starševska nadomestila.
Tudi če so nominalne razlike pravilne, ni nujno, da pomenijo dejansko zmanjšanje pravic ali storitev.
Na primer, zmanjšanje investicijskih sredstev lahko pomeni zaključek večjega gradbenega projekta. Spremembe izdatkov za nadomestila pa lahko izhajajo iz drugačnega predvidenega števila upravičencev.
Najbolj problematična je trditev, da bo vlada zaradi interventnega zakona zagotovo morala znižati pokojnine in plače.
Takšna možnost lahko predstavlja javnofinančno tveganje, vendar je ni mogoče predstavljati kot že sprejeto odločitev.
Sklep: Govornica upravičeno zahteva pojasnilo, kako bo država nadomestila izpad prihodkov. Toda napovedovanje neizogibnega zniževanja pokojnin brez konkretnih dokazov je zavajajoče.
7. Ali visoka gospodarska rast pomeni, da interventni zakon ni potreben?
Govornica kot dokaz nepotrebnosti zakona navaja visoko gospodarsko rast Slovenije v drugem četrtletju 2026.Vendar dobra gospodarska rast sama po sebi ne dokazuje, da gospodarstvo nima strukturnih težav.
Država lahko dosega visoko rast in ima hkrati težave z davčno konkurenčnostjo, pomanjkanjem delovne sile, produktivnostjo ali dolgoročnim investicijskim okoljem.
Prav tako ni pravilno vseh dobrih gospodarskih rezultatov pripisovati prejšnji vladi, vseh slabših napovedi pa sedanji.
Gospodarski rezultati so posledica številnih dejavnikov, vključno z mednarodnimi razmerami, zasebnimi investicijami, gospodarskimi cikli in učinki preteklih odločitev.
Po drugi strani pa tudi visoka gospodarska rast ne upravičuje avtomatično vsake davčne razbremenitve.
Sklep: Visoka rast ni dokaz, da razvojni ukrepi niso potrebni. Prav tako ni dokaz, da je predlagani zakon najboljša rešitev.
8. Največja težava obeh strani
Simič pravilno opozarja, da ni smiselno presojati davčnih razbremenitev samo po neposrednem izpadu prihodkov. Vendar iz možnosti pozitivnih gospodarskih učinkov prehitro sklepa, da bodo ti zadostovali za nadomestitev izpada.Nasprotniki zakona pa neposredni javnofinančni strošek pogosto predstavljajo, kot da bi denar preprosto izginil iz gospodarstva. Pri tem zanemarjajo, da davčne razbremenitve povečujejo razpoložljivi dohodek prebivalstva in podjetij.
Poleg tega uporabljajo izrazito čustveno retoriko: zakon za bogate, razgradnja socialne države, jemanje denarja otrokom in upokojencem ter napovedovanje prihodnjega zniževanja pokojnin.
Takšna retorika lahko ustvari močan politični vtis, vendar sama po sebi ni ekonomski dokaz.
Tudi na strani zagovornikov je problematično, kadar se potencialne gospodarske koristi predstavljajo kot zagotovljene.
KONČNA OCENA
Najbolj verodostojno izhodišče za presojo javnofinančnih posledic predstavljajo izračuni Fiskalnega sveta.Ti priznavajo pozitivne gospodarske učinke zakona, vendar kažejo, da ti ne bi v celoti nadomestili zmanjšanja javnofinančnih prihodkov.
Ivan Simič ima prav, da davčne razbremenitve niso zgolj strošek, temveč lahko predstavljajo tudi spodbudo za gospodarsko aktivnost. Njegova pomembna napaka pa je očitek, da Fiskalni svet dinamičnih učinkov ni upošteval.
Nasprotniki zakona imajo prav, da so nekatere davčne ugodnosti izrazito skoncentrirane pri višjih dohodkih in da mora država pojasniti financiranje javnih storitev. Zavajajo pa, ko zakon predstavljajo kot ukrep izključno za bogate in prihodnje varčevalne ukrepe kot neizogibne.
Zakon je lahko gospodarsko koristen in hkrati javnofinančno tvegan. Oboje lahko drži.
Zato bistveno vprašanje ni, ali zakon koristi samo bogatim oziroma ali bo samodejno ustvaril gospodarski razcvet.
Bistvena vprašanja so:
- Koliko dodatne gospodarske aktivnosti bo dejansko ustvaril?
- Kolikšen del davčnih razbremenitev bo koristil povprečnim gospodinjstvom?
- Ali bodo dolgoročne koristi upravičile zmanjšanje javnofinančnih prihodkov?
- Kako bo država zagotovila financiranje pokojnin, zdravstva in drugih javnih storitev?
Največje zavajanje v celotni razpravi je ustvarjanje vtisa, da obstajata samo dve možnosti: bodisi zakon za bogate, ki bo uničil socialno državo, bodisi razvojni zakon, ki se bo zaradi gospodarske rasti financiral sam.
Resničnost je precej bolj zapletena.
Davčne razbremenitve lahko spodbujajo gospodarstvo, vendar imajo svojo ceno. Visoki davki lahko omejujejo konkurenčnost, vendar tudi javne storitve potrebujejo stabilno financiranje.
Zato bi morala biti odločitev o zakonu sprejeta predvsem na podlagi preverljivih izračunov, dolgoročnih gospodarskih učinkov in jasnega načrta financiranja javnih storitev, ne pa na podlagi političnega strašenja ali neutemeljenih obljub.
Vira:
Ivan Simič, 16. oktober 2026:
https://simic-partnerji.si/2026/10/...-a-so-izracuni-fiskalnega-sveta-pravilni-280/
Fiskalni svet, analiza javnofinančnih učinkov interventnega zakona, september 2026.
Opomba: Gre za vsebinsko primerjavo argumentov in navedenih ocen, ne za neodvisno revizijo vseh členov zakona ali posameznih proračunskih postavk.
Model GPT-6 nastavljen na Instant
Pač zanimiva se mi zdi primerjava kaj izvržejo različni modeli.
Kot pa sem dejal, vsak vleče na svojo stran, mediji pa bolj ali manj vemo kam.
Naj se zmenijo, kdo zdaj zadaj jaha konja...
To je kaka fora ala tiste "učiteljica geografije mi je rekla da nebom nikoli videl sveta intakonaprej..."?
visek_izobrazbe
Guru
ja no urška si je pa z opicami dala opravt
