Ni bilo čisto tako, ampak ja - morali bi postopkovno izpeljati bolje. Zato pa sedaj problemi. Podobno kot NLB na hrvaškem. Kot da bi nekdo nalašč zajebal.
V naši širši familiji je ta priženjen jebal ježa izbrisanih, ker se je odločil (zavestno!), da ne zrihta papirjev (ga je mama prepričala, da ne rabi SLO paprirjev, ker bo prevzel kmetijo v Srbiji). Potem je prišel otrok in redna služba v SLO... sta se poročila in je zrihtal papirje. Je zdej hujši nacionalist kot jaz: ta prav JJ volivec... (glih za Mahniča, ker je lovec)
Kot sem že prej omenil, ne govorim o človeški plati, ampak postopkovni. Če bi postopkovno izpeljali dosledno po zakonu, državi in njenemu aparatu nihče ne bi imel ničesar očitati.
Človeška plat je bila, da so bili nekateri popolnoma neupravičeno izbrisani, nekateri so pa veselo špekulirali in se spotoma nasadili. Sredstva javnega obveščanja so o tem res na široko debatirala pol leta pred izbrisom, ampak to še vedno ne pomeni, da se zaradi tega državi ni bilo treba držati postopka.
Ljubljanska banka na Hrvaškem in v Bosni je pa spet druga zgodba. Naši so jo porivali v okvir sukcesije, kjer bi narodna banka vsake od držav jamčila za vloge komercialnih bank na svojih tleh. Hrvati in Bosanci so uspešno furali demagogijo proti LB, po drugi strani je pa Hrvaška samovoljno izvajala povračilne ukrepe proti Sloveniji v obliki zaplembe premoženja slovenskih podjetij na hrvaških tleh. Torej, mi smo hoteli v duhu dobrih medsosedskih odnosov igrati fair play, Hrvati so pa igrali svojo tipično igro pod pasom. Na podobno foro se je marsikje določala tudi meja. Recimo kontejner na Dragonji. Bavčar ga leta 92 ni hotel dati na vrh hriba, da ne bi bilo eskalacije, ker meja ni bila določena, potem so pa Hrvati svojega postavili v dolino in si dejansko prisvojili tisti obmejni pas.