torej, že nekaj časa me muči tale zadeva, pa še sama ne vem, kaj narest. zgodba je sicer malo zapletena, ampak jo bom probala čim bolje opisat.
šest let nazaj sem na morju spoznala eno družbo, s kero sem se ful zaštekala in druženje po tem, ko smo prišli nazaj domov, je pripeljalo do tega, da sva z enim tipom iz te družbe postala par, s katerim sva bila skupaj še nadaljnja tri leta in pol. v tej družbi je bil pa tudi en drug tip (recimo, da mu je ime janko), s katerim sva imela predvsem na začetku precejšnje probleme, ker se je vedno spravljal name s kakšnimi bednimi forami. ker ga na začetku še nisem dobro poznala, družili smo se pa precej, mi je šlo to seveda na živce in moja reakcija je bila, da sem bila do njega odrezava, kmalu sem spoznala njegove šibke točke in sem ga zaj**** nazaj. mojemu tipu to seveda ni bilo všeč, saj je vedel, da se janko samo dela jakega in da se ga da s pravimi besedami pomiriti kot kužka. ko sem to ugotovila tudi sama, se je najin odnos z jankotom precej izboljšal in z leti sva postala prava prijatelja. še posebno, ko je zveza z mojim tipom šla proti koncu, saj sva sčasoma ugotovila, da sva si precej podobna. z njim se nisem družila zato, da bi mu jokcala glede tipa, ampak sva enostavno imela nekatere skupne interese oz. zadeve, ki sva jih počela skupaj. sicer se mi je že medtem, ko sem bila z njegovim prijateljem, včasih zdelo, da nekaj čuti do mene, a on je to, ko sem ga povprašala o tem, vedno zanikal.
mene janko ni nikoli privlačil ali kaj podobnega in nikoli nisem dajala nobenih znakov, da mi je všeč-ne prej ne kasneje. še več, kaj kmalu po koncu zveze s tipom sem spoznala enega drugega tipa, s katerim sva bila skupaj, kar sem povedala tudi janku. o tem, kdo mi je všeč, mu nikoli nisem tajila, zato mi je bilo nekako logično, da ne bo mislil, da mi je on všeč oz. da se bo nekako sprijaznil s tem. nekaj časa se je sicer res zdelo, da je ta zadeva pošlihtana in da bova res lahko le prijatelja.
nedolgo za tem pa sem opazila, da jankotova čustva niso zgolj prijateljska, kar mi je tudi priznal, a sem mu rekla, da mi je on kul kot prijatelj, a da me pač nikoli ni niti malo privlačil in da močno dvomim oz. sem prepričana v to, da me tudi v prihodnosti ne bo privlačil. on je bil sicer malo razočaran, a je rekel, da bo probal sfurat zadevo, saj me ni hotel izgubiti še kot prijateljico.
in nekaj časa je bilo kolikor toliko v redu-skupaj sva šla žurat, hodila na kavice, si zaupala zadeve...vmes sem mela jst še ene par tipov, kar je vedel tudi on, zaradi česar sem sklepala, da, tudi če je bil zaljubljen vame, da se bo končno tudi odljubil. vmes sem mu večkrat tudi rekla, da če ne more tega sfurat, naj mi pove in se pač ne bova družila-meni bi bilo sicer bed izgubiti tako dobrega prijatelja, a če ne gre dugače, pač ne gre. sama vem, da če bi bila na njegovem mestu, ne bi več mogla peljat prijateljstva naprej, a on je vztrajno zatrjeval, da tega noče storiti.
vmes je imel tudi on kakšno punco, a le za kratek čas, saj je šlo očitno le za izhod v sili. z dvema je prenehal le zaradi tega, ker je nespametno preveč govoril o meni, zaradi česar sta se punci počutili preveč ogroženi, čeprav me sploh nista spoznali. verjamem, da jima v resnici sploh ni dal priložnosti, saj si je v glavi naredil pravzaprav nek mit o moji idealnosti, ki ga verjetno še dolgo nobena ne bo premagala. in bolj, kot sva se pogovarjala o tem in bolj kot sem mu zatrjevala, da še zdaleč nisem tako idealna kot si on zamišlja, bolj očitno je postajalo, da se je tudi on sam prepričal v to, da ni zaljubljen vame, čeprav njegova dejanja kažejo v drugo smer.
sama sem se v tem času - od konca zveze z njegovim prijateljem je minilo že več kot dve leti- kar nekako navadila, da je zaljubljen vame in se na to pravzaprav pri najinem druženju niti ne spomnim. še več-prav čudno bi se mi zdelo, če ne bi bil več zaljubljen. a vse bolj opažam, da mu ravno moja prisotnost v njegovem življenju preprečuje, da bi tudi sam zafural kako normalno zvezo, saj se mi zdi, da podzavestno za partnerke izbira take punce, ki že v štartu nimajo šanse, zato je vsake zveze po nekaj tednih ali še prej konec. pomagala ni tudi moja odsotnost letošnjo zimo, ko sem bila tri mesece na potovanju in se praktično nisva slišala oz. samo po mejlih, pa še to bolj malo.
in zdaj sem v prav nehvaležnem položaju-vse kaže na to, da bom morala to prijateljstvo vsaj za nekaj časa prekinit, saj nočem biti jaz tisti faktor, ki mu preprečuje zafurat neko normalno zvezo. to sem mu tudi že večkrat povedala-da če bom videla,da tega ne more sfurat, prisiljena prekinit najino druženje ne glede na to, kako fino se imava in razumeva.
sama sem že samo idejo o tem nekako že nekaj časa odrivala na stran, saj bi mi bilo res žal izgubiti tako dobrega prijatelja, a po pogovoru z drugimi prijatelji, ki poznajo tako mene kot njega, tega kar nekako ne morem več ignorirati tako, kot do zdaj.
vem, da njemu pomenim ogromno in da sem ena redkih oseb, če ne celo edina, ki ga tudi v najtežjih trenutkih lahko spravim v dobro voljo. ravno tako mislim, da če ga zdaj vprašam, če je še vedno zaljubljen vame, bo to zanikal oz. bi rekel, da me kljub temu noče izgubiti kot prijateljice. in ravno zaradi teh razlogov se bojim, kaj bo, če res naredim najbolj skrajno potezo-da ga enostavno odrežem iz svojega življenja.
kaj mislite? mi res preostane samo to ali obstaja še kakšna druga možnost?
šest let nazaj sem na morju spoznala eno družbo, s kero sem se ful zaštekala in druženje po tem, ko smo prišli nazaj domov, je pripeljalo do tega, da sva z enim tipom iz te družbe postala par, s katerim sva bila skupaj še nadaljnja tri leta in pol. v tej družbi je bil pa tudi en drug tip (recimo, da mu je ime janko), s katerim sva imela predvsem na začetku precejšnje probleme, ker se je vedno spravljal name s kakšnimi bednimi forami. ker ga na začetku še nisem dobro poznala, družili smo se pa precej, mi je šlo to seveda na živce in moja reakcija je bila, da sem bila do njega odrezava, kmalu sem spoznala njegove šibke točke in sem ga zaj**** nazaj. mojemu tipu to seveda ni bilo všeč, saj je vedel, da se janko samo dela jakega in da se ga da s pravimi besedami pomiriti kot kužka. ko sem to ugotovila tudi sama, se je najin odnos z jankotom precej izboljšal in z leti sva postala prava prijatelja. še posebno, ko je zveza z mojim tipom šla proti koncu, saj sva sčasoma ugotovila, da sva si precej podobna. z njim se nisem družila zato, da bi mu jokcala glede tipa, ampak sva enostavno imela nekatere skupne interese oz. zadeve, ki sva jih počela skupaj. sicer se mi je že medtem, ko sem bila z njegovim prijateljem, včasih zdelo, da nekaj čuti do mene, a on je to, ko sem ga povprašala o tem, vedno zanikal.
mene janko ni nikoli privlačil ali kaj podobnega in nikoli nisem dajala nobenih znakov, da mi je všeč-ne prej ne kasneje. še več, kaj kmalu po koncu zveze s tipom sem spoznala enega drugega tipa, s katerim sva bila skupaj, kar sem povedala tudi janku. o tem, kdo mi je všeč, mu nikoli nisem tajila, zato mi je bilo nekako logično, da ne bo mislil, da mi je on všeč oz. da se bo nekako sprijaznil s tem. nekaj časa se je sicer res zdelo, da je ta zadeva pošlihtana in da bova res lahko le prijatelja.
nedolgo za tem pa sem opazila, da jankotova čustva niso zgolj prijateljska, kar mi je tudi priznal, a sem mu rekla, da mi je on kul kot prijatelj, a da me pač nikoli ni niti malo privlačil in da močno dvomim oz. sem prepričana v to, da me tudi v prihodnosti ne bo privlačil. on je bil sicer malo razočaran, a je rekel, da bo probal sfurat zadevo, saj me ni hotel izgubiti še kot prijateljico.
in nekaj časa je bilo kolikor toliko v redu-skupaj sva šla žurat, hodila na kavice, si zaupala zadeve...vmes sem mela jst še ene par tipov, kar je vedel tudi on, zaradi česar sem sklepala, da, tudi če je bil zaljubljen vame, da se bo končno tudi odljubil. vmes sem mu večkrat tudi rekla, da če ne more tega sfurat, naj mi pove in se pač ne bova družila-meni bi bilo sicer bed izgubiti tako dobrega prijatelja, a če ne gre dugače, pač ne gre. sama vem, da če bi bila na njegovem mestu, ne bi več mogla peljat prijateljstva naprej, a on je vztrajno zatrjeval, da tega noče storiti.
vmes je imel tudi on kakšno punco, a le za kratek čas, saj je šlo očitno le za izhod v sili. z dvema je prenehal le zaradi tega, ker je nespametno preveč govoril o meni, zaradi česar sta se punci počutili preveč ogroženi, čeprav me sploh nista spoznali. verjamem, da jima v resnici sploh ni dal priložnosti, saj si je v glavi naredil pravzaprav nek mit o moji idealnosti, ki ga verjetno še dolgo nobena ne bo premagala. in bolj, kot sva se pogovarjala o tem in bolj kot sem mu zatrjevala, da še zdaleč nisem tako idealna kot si on zamišlja, bolj očitno je postajalo, da se je tudi on sam prepričal v to, da ni zaljubljen vame, čeprav njegova dejanja kažejo v drugo smer.
sama sem se v tem času - od konca zveze z njegovim prijateljem je minilo že več kot dve leti- kar nekako navadila, da je zaljubljen vame in se na to pravzaprav pri najinem druženju niti ne spomnim. še več-prav čudno bi se mi zdelo, če ne bi bil več zaljubljen. a vse bolj opažam, da mu ravno moja prisotnost v njegovem življenju preprečuje, da bi tudi sam zafural kako normalno zvezo, saj se mi zdi, da podzavestno za partnerke izbira take punce, ki že v štartu nimajo šanse, zato je vsake zveze po nekaj tednih ali še prej konec. pomagala ni tudi moja odsotnost letošnjo zimo, ko sem bila tri mesece na potovanju in se praktično nisva slišala oz. samo po mejlih, pa še to bolj malo.
in zdaj sem v prav nehvaležnem položaju-vse kaže na to, da bom morala to prijateljstvo vsaj za nekaj časa prekinit, saj nočem biti jaz tisti faktor, ki mu preprečuje zafurat neko normalno zvezo. to sem mu tudi že večkrat povedala-da če bom videla,da tega ne more sfurat, prisiljena prekinit najino druženje ne glede na to, kako fino se imava in razumeva.
sama sem že samo idejo o tem nekako že nekaj časa odrivala na stran, saj bi mi bilo res žal izgubiti tako dobrega prijatelja, a po pogovoru z drugimi prijatelji, ki poznajo tako mene kot njega, tega kar nekako ne morem več ignorirati tako, kot do zdaj.
vem, da njemu pomenim ogromno in da sem ena redkih oseb, če ne celo edina, ki ga tudi v najtežjih trenutkih lahko spravim v dobro voljo. ravno tako mislim, da če ga zdaj vprašam, če je še vedno zaljubljen vame, bo to zanikal oz. bi rekel, da me kljub temu noče izgubiti kot prijateljice. in ravno zaradi teh razlogov se bojim, kaj bo, če res naredim najbolj skrajno potezo-da ga enostavno odrežem iz svojega življenja.
kaj mislite? mi res preostane samo to ali obstaja še kakšna druga možnost?
