Ej, zkva Hojvik napoveduje, da bo obelodanil, kaj se je zares dogajalo, če je Twitler že zdavnaj izdal napotnico?
Vprašanje za tiste, ki se jim boben pralnega stroja vrti samo v desno.
By Rupar:
“Se je Andrej zavedal, da hodi po robu ali je zaužil podtaknjeno zadevo, ki bi ga pahnila v globino! Zmaga nad kriminalci na referendumu bo zagotovo njihovo maščevanje, kot so se nad mano, ko sem razkril svinjarije v aferi Pucko! Pred UDBO potem do smrti nisi več varen,”
By Alenka Orel:
ČAS JE…SLOVENIJA
Ko umre sočutje,
umre Slovenija.
Ne s truplom — temveč s pogledom,
ki več ne vidi človeka,
temveč številke, postopke in tišino.
Slovenija, ti si mati,
a pozabila si, kako se boža ranjeno lice.
Pozabila si otroka, ki je iskal tvoje naročje —
in našel hlad.
Andrej Hoivik — ni zločinec,
temveč sin te domovine,
ki si ga pustila zadaj,
ga nisi želela slišati,
kot toliko drugih.
Prezrt. Do roba. Preko roba.
Kje si bila, Slovenija?
Ko je klical pomoč,
ko je tiho tulil v duši
in nihče ni prisluhnil?
Jaz sem Alenka Orel.
Mati, ki ne molči.
Ženska, ki govori z razumom, ki vidi.
Ženska, ki se bori —
za tiste, ki jih potiskajo ob zid.
Za upokojenca s praznim krožnikom.
Za otroka, ki ponoči joka.
Za delavca, ki nima več upanja.
Za razum. Za pravičnost. Za solidarnost.
Slovenija,
jaz te ljubim z besedo, ki boli.
Z resnico, ki žge.
Ne bom ti pela hvalnic,
dokler bodo tihi umirali
in bogati govorili o zaslugah.
Ko umre sočutje,
postanemo senca naroda.
Zato ti pravim, Slovenija —
dvigni glavo. Poglej nas v oči.
Povej, če te ni več sram.
Kajti jaz — jaz se še nisem nehala boriti.
In ne bom.
Ne zate, Slovenija,
temveč za tiste, ki jih ti ne vidiš.
www.zanima.me
