S takšnim razmišljanjem se bomo kaj kamlu vrnili v nabiralništvo. Ključno je, da se zaščiti ranljive skupine ter omogoči obravnavo kritičnih bolnikov. Dvomim, da bi preživeli še en lock down. Že posledice prvega bomo občutli naslednje leto, posledice drugega pa zagotovo odnesejo standard življenja, ki ga poznamo danes.
Občutljive skupine je v realnem življenju nemogoče zaščiti. Za njih morajo zmeraj skrbeti "neobčutljive" skupine. Lahko sicer uvedemo neko obliko prisilnega dela za zaposlene v DSO in zdravstvu, v obliki nekih "zaporov" ali "taborišč", kjer bivajo skupaj in jih ne smejo zapuščati, stražo, ki strelja po prvem pozivu in tako naprej. Čim zaposlenega spustiš ven iz "taborišča", bo šel vsaj do svoje družine, kjer bo pač imel več kot dovolj stika z ljudmi, ki se prosto gibljejo in širijo virus po populaciji.
Se strinjava, da v realnem svetu nekako tega ščitenja ni mogoče uresničiti? Lahko pa seveda bluzimo o njem.
Vsekakor bi se naslednji finančni ukrepi v bodoče morali izvajati samo v panogah, kjer se izvede popolno zaprtje. Denimo, če bodo zaprli fitnese ali del gostincev. Ostali bomo morali preživeti iz svojih rezerv. Če ni dela v neki industrijski panogi, ker se je ustavilo nekje drugje po svetu in ni izvoza, nima smisla umetno vzdrževati števila zaposlenih. To je po eni strani drago, po drugi pa lepa priložnost za zlorabe, ko si podjetja izračunajo, kaj se jim bolj splača. Ali delati, ali se delati, da dela ni.