Včeraj, prvič letos, peljal mojo desko na sneg.
Sem sestopil v dobri veri, da delam pravilno, ker oznak o sestopu ni bilo, isto pa so prakticirali tudi trije učitelji smučanja vsak s svojo skupino 8-10 šmrkačev.
Se je stricu kar mešalo, kričal name, to pa ono in sploh in sploh. Sem se mu prijazno zahvalil za posredovane informacije, nasmejal in šel svojo pot dalje. Možakarju ni bilo čisto nič jasno.
Tekom dne sem kot nalašč doživel še, da se je smučar zaletel v borderja. Kako? Border se je peljal s sidrom gor, smučar pa je hotel prečkati progo čez progo vlečnice. S polnim šusom v borderja. Jasno ga je snelo dol, razletela sta se pa oba. Brez opravičila, brez besede, se je pobral in nikom ništa naprej.
Še nekaj manjših/večjih pripetljajev tekom dne sem opazil (verjetno zaradi jutranje motivacije), ki pa jih ne bom izpostavljal posebej.
Malo pred enajsto uro je crknilo prvo, sidro, so zagnali sedežnico je crknilo tudi to, nakar crkne še zadnje sidro. Popravit niso znali, pogojno so zagnali če eno sidro, ki je delalo v presledkih po nekaj minut.
Sem se nekako odšlepal na vrh. Vsedel zraven hišice od strica, ki je zjutraj vpil name. Se nastavljal soncu in ga opazoval kako je zgubljal živce. Lepa predstava. Se še zadnjič nasmejal in se poslovil z besedami " Gospod, preden boste 30 letne borderje učili smučarskega bontona, boste morali urediti še veliko drugih stvari.". Še zadnjič pognal po strmini in veselo domov.
Lep začetek sezone.
