Parade - ne razumem
- Ustvarjalec teme Mont
- Začetni datum
pustimo to da so bili razlogi ekonomski ampak ti že veš...Citat:
Uporabnik zaseka pravi:
Saj.. tako se je zacelo z antiko, rimom... degeneracija vrednot, sprijena nravnost in sieg heil to hedonizem! Zgodovina se ponavlja, ovce blejajo isto. Cisto nic, ampak res cisto nic se ne naucite iz zgodovine. Kot majhni otroci.
Tako delujejo istospolni.
Gabriele Kuby - Kako delujejo ideologi teorije spola!?
16.06.2016
Vsak čuti, da se družba nahaja v hitrem procesu sprememb. Kaže se posebej v rastoči nestabilnosti zakona in družin ter njihovih vrednot. V splošni deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948 je napisano: »Družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do družbenega in državnega varstva.« (člen 16,3) Podobno besedilo najdemo v večini nacionalnih ustav.
Družina temelji na zvesti zvezi moškega in ženske v zakonu, ki podarita otrokom življenje in jih po svojih močeh vzgajata v zdrave in močne osebnosti. Vse to se danes postavlja pod vprašaj. Ker se je spremenil pogled na človeka, se je spremenil tudi pogled na spolno identiteto moškega in ženske kot tudi norme na področju spolnega vedenja. Ključni pojem te spolne revolucije je »gender«.
1. Kaj pomenita pojma »gender« in »gender-mainstreaming«?
»Gender« pomeni »socialni spol«, ki se lahko ujema z biološkim spolom, ali pa tudi ne. »Gender« je bil prvotno slovnični pojem za razlikovanje besede spol (moški, ženski, srednji). Na svetovni konferenci žensk Združenih narodov leta 1995 v Pekingu so se odločili, da bodo besedo spol kot izraz dvospolnosti moškega in ženske nadomestili z besedo »gender«. Feministke so ugotovile, da sta spolna polarnost med moškim in žensko in »obvezna heteroseksualnost« vzrok za zatiranje žensk in spolno drugače usmerjenih manjšin. S tem novim pojmom so se hotele lotiti zla pri koreninah. Obstajala naj ne bi samo dva spola, ampak tudi: heteroseksualne, homoseksualne, biseksualne in transseksualne osebe.
Politika »gender-mainstreaming« želi na vseh družbenih področjih uveljaviti tezo, da ni upravičena samo enakopravnosti med moškimi in ženskami, temveč naj se vzpostavi absolutna »enakost«, to pomeni, da bi bila prepovedana vsaka različnost med moškim in žensko in ostalimi oblikami spolnosti. Družbeno favoriziranje heteroseksualnosti naj bi na ta način premagali oz. odpravili.
Na konferenci v Pekingu se je formirala »družinska koalicija«, ki je svojo opozicijo oblikovala v naslednjem stališču: »Pekinška akcijska platforma je neposreden napad na vrednote, kulturo, tradicijo in versko prepričanje velike večine prebivalstva sveta, tako v deželah v razvoju, kat v razvitem svetu. Dokument ne pokaže nobeno spoštovanje za človeške vrednote, poskuša uničiti družino, ignorira zakon, razvrednoti pomembnost materinstva, podpira drugačne spolne prakse ter spolno promiskuiteto in seks za mlade.« Kljub vsem odporom se idelogija gender že dvajset let uveljavlja povsod po svetu.
2. Judith Butler – »ideologinja« teorije spola
Vsaka družbena sprememba se zgodi na podlagi idej. »Ideologinja« genderske teorije je Judith Butler, po rodu judinja, profesorica za retoriko in filozofijo na univerzi v Kaliforniji, Kolumbiji in na evropski diplomatski šoli v Švici. Po spolni usmeritvi je lezbijka. Njena knjiga iz leta 1990 »Gender Trouble – Feminism and the Subversion of Identity«, govori o uničenju moške in ženske identitete. Takole pravi: »Kako bi lahko uničili spolne kategorije, ki še vedno podpirajo hierarhijo spolov in po njenem »prisilno heteroseksualnost«? Butlerjeva bi rada odpravila prepoved incesta in iztrebila »heteroseksualne signature«. Moški in ženska, zakon in družina, oče in mati, spolnost in plodnost naj ne bi bili več legalni. Vse to je po njenem mnenju vzrok heteroseksualnoste premoči nad vsemi drugimi oblikami spolnosti. Judith Butler je 11. septembra 2012 v Frankfurtu dobila nagrado »Theodor W. Adorno« v vrednosti 50.000 EUR. V 20-ih letih je njena teorije postali nov predmet »Gender-Studies« na univerzah. Pri tem predmetu se študentje učijo pod vprašaj postavljati spolno identiteto moškega in ženske ter heteroseksualnost.
3. Razlogi proti »gender« ideologiji
1. Človek je ali moški ali ženska in se razmnožuje po spolni združitvi.
2. Vsaka telesna celica moškega je moški, vsaka telesna celica ženske je ženska. Nevrofiziološki izsledki kažejo, da sta moški in ženska različna in se dopolnjujeta.
3. Ukinitev različnih lastnosti moškega in ženske ne more odpraviti neenakosti med spoli, ki še obstajajo v veliko državah. Samo pripravljenost za medsebojno dopolnjevanje lahko premaga zatiranje in boj za oblast.
4. Če po ideologiji spola ne obstajajo očitne razlike med moškimi in ženskami, je boj za večje pravice žensk nepotreben.
5. Trditev, da je vsaka spolna orientacija enakovredna, nasprotuje temeljni resnici: Heteroseksualnost je pogoj za obstoj človeškega rodu. Na njej se utemeljujeta zakon in družina. Homoseksualnost ločuje spolnost od plodnosti ter ruši rodove in generacije.
4. Politična zloraba jezika
Pomembno orodje za spremembo nosilne predstave o vrednosti kulture je jezik. Sprememba jezika se zgodi na dveh ravneh, najprej po posegu v slovnico in drugič po spremembi umevanja pojmov.
1. Feminizacija slovnice
Uporaba moške oblike za oba spola (občan, prijatelj, kristjan) je ožigosan kot »seksističen jezik«. Zahteva se uporaba obeh spolov: občan in občanka, prijatelj in prijateljica, kristjan in kristjanka, bolj redko: terorist in teroristka. Ali popolna eliminacija moškega spola: na mesto študent – študirajoči, na mesto učitelj učiteljska oseba, …
Preinterpretiranje pojmov
Pojmi se interpretirajo drugačne oz. se ustvarjajo novi, s katerimi se podpirajo določeni politični programi, še posebej revolucionarni pojem »gender«.
Pojmi, ki predstavljajo tradicionalne vrednote in dovolijo moralne razlikovanje, postanejo negativni in neuporabni.
Primeri: krepost, morala, čistost, narava, perverzija, odstopanje, pregreha, greh, …
Pozitivni pojmi, ki so v središču evropske filozofije in kulture, postanejo prazni ali napolnjeni z novo ideologijo, da bi jo prikrili.
Primeri:
Pojmu svoboda so odvzeli resnico in odgovornost in jo omejili. To vodi v hiperindividualizem in onemogoča skupnost. Posledica te miselnosti ni svoboda za vse, temveč uveljavljanje močnejšega.
Nekoč kot pogoj duhovne svobode hvaljena toleranca, je postala pojem relativizma in orodje napada na resnico.
Pravičnost enačijo z enakostjo, čeprav pomeni pravičnost ne vsem isto, temveč vsakemu to, kar mu pripade.
Raznolikost (v angleščini: diversity). Ker je raznolikost v naravi zaželena, naj bi se odobravala tudi pri spolnem obnašanju človeka.
Človekove pravice: Medtem, ko »Splošna deklaracija človekovih pravic« vsebuje pravice, ki so za vse ljudi iste, gender ideologija uporablja in želi umestiti pojem, s katerim želi uveljaviti privilegije ne heteroseksualnih spolnih praks.
Diskriminacija: Latinska beseda discrimen pomeni razlikovanje. Zakoni proti diskriminaciji vse bolj kriminalizirajo vse večje razlikovanje med objektivno različnimi realnostmi. Ne kaznujejo samo dejanj, ampak celo usmeritev. Že razlikovanje samo velja za nemoralno, osebna svoboda pa postaja vedno bolj omejena.
Izmišljajo si nove pojme, da bi s tem uveljavili nov pogled na človeka. Pojmi gender, genderidentiteta, nimajo nobene objektivne vsebine, a so definirani izključno po subjektivnem zaznavanju samega sebe kot posameznika. V »Yogyakarta principih« se nahajajo sledeče definicije:
»Pojem spolna orientacija označuje sposobnost človeka, da čuti emocionalno in seksualno intenzivno simpatijo do oseb istega ali drugega spola, ali več spolov in goji zaupne in spolne odnosi z njimi.«
»Spolna identiteta se razume kot globoko notranje občutje pripadnosti k spolu, ki se ujema, ali se ne ujema s spolom, ki ga je imel človek pri rojstvu.«
Starš 1 in starš 2 naj nadomeščata besedi oče in mati, da ne bi diskriminirali istospolne »starše«.
Homofobija: Fobija je bolezenski strah. Zato je vsak ki heteroseksualnost in homoseksualnost ne obravnava enakopravno imenovan homofob.
Pojmi kot so sovražni govor, sovražnik homoseksualcev:
Vsaka izjava, po kateri se čutijo LGBTTIQ-osebe (Lezbijke, Gay, Biseksualne, Transseksualne, Transgender, Interseksualne, Queer) ranjene, označijo kot »sovražni govor«, četudi gre za svetopisemske besede ali znanstvene raziskave. V veliko državah (med drugim v Kanadi, Združenem kraljestvu, Danskem, Švedskem, južna Afriki) so uvedli tako imenovane »hate laws« (sovražne zakone). Ti zakoni določajo kazen za vsako izjavo, s katero bi se lahko ne-heteroseksualne manjšine počutile diskriminirane. Najprej bodo ožigosali tiste, ki se držijo krčanskega reda stvarjenja.
Vsak, ki se ne prilagodi novemu jeziku t.i. gender »newspeak« (napredni jezik), se izkaže kot nekdo, ki se ne strinja z novim svetovnim redom.
5. Politična uveljavitev ideologije »gender« – od zgoraj navzdol
1. Na ravni združenih narodov
Ukinjanje spolne polarnosti in moralnih norm spolnosti ne izvira kakor druge revolucije, ki so nastale iz stiske ljudstva, temveč izhaja iz elit oblasti sveta. Uveljavljajo jo od zgoraj navzdol (top-down), v sodelovanju z organizacijami Združenih narodov ZN-ON, posebej z organizacijo za človekove, ženske in otroške pravice, z nevladnimi organizacijami kot so: »International Planned Parenthood« (v Sloveniji – Legebitra, Mirovni inštitut, FDV, Fakulteta za socialno delo, Liberalna akademija, Ženski lobi, KUD France Prešeren idr.), milijardno bogate ustanove kot so: Rockefeller, Bill&Melinda Gates, Warren Buffet in George Soros. Najnovejše iniciative Združenih narodov kažejo družbeno globalne politične cilje:
• 24. julija 2013 je »Economic and Social Council« sklenil: »Gender perspektiva naj na politike in programe vpliva preko t.i. sistematičnega načrta.«
• 26. julija 2013 je višji komisar za človekove pravice napovedal novo kampanjo »Free & Equal« (svoboden in enak) za zagotavljanje globalne podpore t.i. pravicam LGBT-oseb. Ker večina članic držav Združenih narodov, ne želi homoseksualiziranja svoje kulture in ker niso dobili konsenza za financiranje, bodo kampanjo financirali zunanji podporniki.
• 5. februarja 2014 je od Svetega Sedeža zahtevala komisija Združenih narodov za pravice otrok, da mora katoliška Cerkev spremeniti odklonilno držo proti splavu, kontracepciji, istospolnim porokam in predzakonski spolnosti.
2. Na ravni EU-ja
Evropska unija, ki se je po drugi svetovni vojni rodila iz hrepenenja evropskih narodov po miru, je postala zdaj oblastni aparat, ki se trudi, da bi gender-ideologija (spol ideologija) postala norma za vse države, mednarodnih institucij kot npr. Združenih narodov ter bi preganjala vse, ki bi se tej normi upirali.
Odločitve in politične strategije različnih komisij, Evropskega parlamenta, drugih evropskih organizacij in skupin, ki so do 70 % financirani iz javnih finančnih sredstev, imajo kot cilj določitev novih zakonov, za enakopravnost, proti diskriminaciji in homofobiji, za legalizacijo istospolnih »porok«. S tem bi zrušili evropski vrednostni in socialni red. Raztapljanje moralnih norm, od katerih so družine odvisne, naj bo obvezujoča »nova etika« za vse države evropske unije.
Kljub protestom je evropski parlament 4. februarja 2014 z veliko večino sprejel »vozni red EU-ja za boj proti homofobiji in diskriminaciji zaradi spolne orientacije in identitete« (poročilo »Lunacek). Pod pretvezo človekovih pravic zahteva to poročilo posebne pravice za seksualne manjšine. Če bodo to »5. načelo enakega obravnavanja« potrdili, pomeni to za vse prebivalce EU-ja, večjo omejitev v svobodi vere, vesti, govora, omejene bodo pravice staršev za vzgojo ter podjetniške svobode.
3. Na ravni družbe
Leta 1999 je zvezna vlada v Nemčiji sklenila, da bo Gender-Mainstreaming »generalni princip in naloga« za nemško politiko, ne da bi o tem kadarkoli razpravljali v parlamentu ali v medijih. Pooblaščenci za enakopravnost v vsaki instituciji skrbijo za »osnovno enakost« med moški in ženskami. Vse se začne že v vrtcu, kjer rušijo »spolne stereotipe«, preko zapostavljanja fantov v izobraževanju do pravne obvezujoče »kvote žensk« in prednost žensk na trgu dela. Gre namreč za »dekonstrukcijo spolnega reda« in razpustitev heteroseksualne norme.
V pogodbi nemške koalicije decembra 2013 sta se SPD in CDU zavezala, da bosta »v vseh družbenih področjih končala diskriminacijo istospolnega partnerstva in človeka, zaradi njegove spolne identitete« in bojevala »homofobijo« in »transfobijo«. Podpirala bosta ustanovo »Magnus Hirschfeld«, ki se zavzema za uveljavitev »principe Yogyakarta« in sprejem »seksualne identitete« v nemško ustavo.
6. Prevzgoja otrok s seksualizacijo
Če želimo spremeniti stališče prebivalstva do spolnosti, je potrebno to začeti že pri otrocih. Vse to nam opisuje brošura nemške zvezne centrale za zdravstveno vzgojo (Bundezentrale für gesundheitliche Aufklärung, BZgA). Skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) je BZgA izdala »Standards for Sexuality Education in Europe« (standard za spolno vzgojo v Evropi). V brošuri priporočajo:
• podpiranje masturbacije že pri majhnih otrocih;
• posredovanje homoseksualnosti kot povsem običajne opcije ž v vrtcu
• ukinitev spolno specifičnih »stereotipov« pri majhnih otrocih
• posredovanje, da je družina oče-mati-otrok enakovredna enostarševskim družinam, »patchwork« (sestavljen iz »delov/kosov« drugih družin) ali »mavričnim« družinam (= istospolna partnerja)
• podpiranje spolnih iger v vrtcu;
• priprava na »prvi-krat« (spolnega občevanja) že v prvi polovici osnovne šole;
• izobraževanje otrok o uporabi kontracepcije, kot je na primer »oblačenje« umetnih moških spolnih udov v kondome.
• Informiranje o seksualnih tehnikah: petting (ljubkovanje), erogene cone, oralni in analni seks;
• prisila o imenovanju spolnih postopkov;
• »varni« splav;
• avtonomne pravice otrok.
Za to »spolno vzgojo brez tabuja« stojijo med drugim »UN, UNESCO, EU, International Planned Parenthood in WHO«.
Baden-württemberški vzgojni načrt v Nemčiji predstavlja novo radikalizacijo (za 2015). Predvideva namreč, da naj bi »spolna orientacija« in sprejemljivost spolne raznolikosti postala zasidrana kot rdeča nit v različnih predmetih in letnikih.« Sprejemljivost pomeni, da morajo učenci »LGBTTIQ« pozitivno vrednotiti ter da morajo šole/učitelji učencem »LGBTTIQ« ponuditi kot osebno opcijo (na primer podpiranje pri »coming-out«
.
Nevarnosti seksualizacije so očitne:
• izguba otroštva;
• razvrednotenje čuta za sramežljivost;
• razširjenost spolnih bolezni;
• povečevanje zgodnjih nosečnosti in splav;
• duševne ranjenosti in nesposobnost vstopanje v zveze z drugimi ljudmi zaradi vzpodbujanja promiskuitete (menjavanja partnerjev);
• omejitev vzgojnih pravic staršev;
• razgraditi odnos z Bogom.
Glede na obveznosti ustavnega zakona, da mora država zakon in družino varovati in glede na nizko število rojstev in želja velike večine mladih po družini (prim. študije Shell), bi morala šola otroke in mlade primerno pripraviti na zakon in družino in razlagati nevarnosti prakse zgodnje spolnosti in ne-heteroseksualnega stila življenja.
7. Opor proti »ideologiji spola«
V večini evropskih držav upor proti gender-revoluciji raste.
Nekaj primerov:
Madžarska ima od leta 2012 naprej krščansko ustavo, ki opredeljuje zakonsko zvezo samo kot zvezo moža in žene ter varuje življenje od spočetje do naravne smrti.
V Franciji se je leta 2013 začelo masovno gibanje »Manif pour tous«, ki se bori za pravice otrok, ki naj bi imeli očeta in mater, proti »homo zakonu« in državno nasilni šolski vzgoji v smislu teorije spola.
Na Norveškem je komik Harald Eia v videih predstavil »enakopravnostni paradoks« in pomanjkljivo znanstvenost gender-raziskovalcev, tako, da norveška vlada zato več ne namenja denarja za raziskovanje teorije spola.
V Švici v Luzernu so po javnih protestih zaprli »Kompetentno središče za seksualno pedagogiko«.
V Rusiji je parlament enoglasno sklenil, da se v šolah ne sme oglaševati družinske sovražne propagande.
Na Hrvaškem je 2/3 volivcev na referendumu glasoval, da zapišejo v ustavo, da je zakon zaveza med moškim in žensko.
V Sloveniji so 25. marca 2012 zavrnili predlog legalizacije homoseksualnih porok.
V Nemčiji je na začetku leta 2014, 200.000 državljanov podpisalo peticijo proti Baden-württemberškemu vzgojnemu načrtu, ker temelji »na ideologiji mavrice«. V Kölnu in Stuttgartu so bile na začetku leta 2014 demonstracije zaskrbljenih staršev, ki hočejo zaščititi svoje otroke pred državno prevzgojo.
Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,27-28)
Katoličani proti ideologiji spola
V zvestobi do veselega sporočila Svetega Pisma o ljubezni, zakonu, spolnosti in družini so okrog novega leta (2013/2014) škofovske konference na Slovaškem, Poljskem, Portugalskem in v severni Italiji, kot tudi škof v Švicarskem Churu, napisali odločna pastirska pisma proti ideologiji spola. Poudarili so, da Bog človeka kliče na visoko pot ljubezni in da je zakonska ljubezen človeška analogija božje ljubezni do ljudi. Sklicujejo se posebej na okrožnice Janeza Pavla II., ki je s teologijo telesa na novo in globlje osvetlil svetopisemsko sporočilo za smiselno in srečno življenje.
Že 21. decembra 2012, je papež Benedikt XVI. v govoru kardinalom in kuriji svaril pred »globoko neresničnost teorije spola in v njej zasidrane antropološke revolucije«. Rekel je: »Kjer postane svoboda to, da se sam narediš, bo nujno Stvarnik sam zanikan in s tem bo tudi človek kot božje stvarjenje, kot božja podoba v svojem bistvu, ponižan. V boju za družino gre za človeka samega. Pokazalo se bo, da tam, kjer zanikajo Boga, tudi dostojanstvo človeka razpade. Kdor brani Boga, brani tudi človeka.«
Gabriele Kuby - Kako delujejo ideologi teorije spola!?
16.06.2016
Vsak čuti, da se družba nahaja v hitrem procesu sprememb. Kaže se posebej v rastoči nestabilnosti zakona in družin ter njihovih vrednot. V splošni deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948 je napisano: »Družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do družbenega in državnega varstva.« (člen 16,3) Podobno besedilo najdemo v večini nacionalnih ustav.
Družina temelji na zvesti zvezi moškega in ženske v zakonu, ki podarita otrokom življenje in jih po svojih močeh vzgajata v zdrave in močne osebnosti. Vse to se danes postavlja pod vprašaj. Ker se je spremenil pogled na človeka, se je spremenil tudi pogled na spolno identiteto moškega in ženske kot tudi norme na področju spolnega vedenja. Ključni pojem te spolne revolucije je »gender«.
1. Kaj pomenita pojma »gender« in »gender-mainstreaming«?
»Gender« pomeni »socialni spol«, ki se lahko ujema z biološkim spolom, ali pa tudi ne. »Gender« je bil prvotno slovnični pojem za razlikovanje besede spol (moški, ženski, srednji). Na svetovni konferenci žensk Združenih narodov leta 1995 v Pekingu so se odločili, da bodo besedo spol kot izraz dvospolnosti moškega in ženske nadomestili z besedo »gender«. Feministke so ugotovile, da sta spolna polarnost med moškim in žensko in »obvezna heteroseksualnost« vzrok za zatiranje žensk in spolno drugače usmerjenih manjšin. S tem novim pojmom so se hotele lotiti zla pri koreninah. Obstajala naj ne bi samo dva spola, ampak tudi: heteroseksualne, homoseksualne, biseksualne in transseksualne osebe.
Politika »gender-mainstreaming« želi na vseh družbenih področjih uveljaviti tezo, da ni upravičena samo enakopravnosti med moškimi in ženskami, temveč naj se vzpostavi absolutna »enakost«, to pomeni, da bi bila prepovedana vsaka različnost med moškim in žensko in ostalimi oblikami spolnosti. Družbeno favoriziranje heteroseksualnosti naj bi na ta način premagali oz. odpravili.
Na konferenci v Pekingu se je formirala »družinska koalicija«, ki je svojo opozicijo oblikovala v naslednjem stališču: »Pekinška akcijska platforma je neposreden napad na vrednote, kulturo, tradicijo in versko prepričanje velike večine prebivalstva sveta, tako v deželah v razvoju, kat v razvitem svetu. Dokument ne pokaže nobeno spoštovanje za človeške vrednote, poskuša uničiti družino, ignorira zakon, razvrednoti pomembnost materinstva, podpira drugačne spolne prakse ter spolno promiskuiteto in seks za mlade.« Kljub vsem odporom se idelogija gender že dvajset let uveljavlja povsod po svetu.
2. Judith Butler – »ideologinja« teorije spola
Vsaka družbena sprememba se zgodi na podlagi idej. »Ideologinja« genderske teorije je Judith Butler, po rodu judinja, profesorica za retoriko in filozofijo na univerzi v Kaliforniji, Kolumbiji in na evropski diplomatski šoli v Švici. Po spolni usmeritvi je lezbijka. Njena knjiga iz leta 1990 »Gender Trouble – Feminism and the Subversion of Identity«, govori o uničenju moške in ženske identitete. Takole pravi: »Kako bi lahko uničili spolne kategorije, ki še vedno podpirajo hierarhijo spolov in po njenem »prisilno heteroseksualnost«? Butlerjeva bi rada odpravila prepoved incesta in iztrebila »heteroseksualne signature«. Moški in ženska, zakon in družina, oče in mati, spolnost in plodnost naj ne bi bili več legalni. Vse to je po njenem mnenju vzrok heteroseksualnoste premoči nad vsemi drugimi oblikami spolnosti. Judith Butler je 11. septembra 2012 v Frankfurtu dobila nagrado »Theodor W. Adorno« v vrednosti 50.000 EUR. V 20-ih letih je njena teorije postali nov predmet »Gender-Studies« na univerzah. Pri tem predmetu se študentje učijo pod vprašaj postavljati spolno identiteto moškega in ženske ter heteroseksualnost.
3. Razlogi proti »gender« ideologiji
1. Človek je ali moški ali ženska in se razmnožuje po spolni združitvi.
2. Vsaka telesna celica moškega je moški, vsaka telesna celica ženske je ženska. Nevrofiziološki izsledki kažejo, da sta moški in ženska različna in se dopolnjujeta.
3. Ukinitev različnih lastnosti moškega in ženske ne more odpraviti neenakosti med spoli, ki še obstajajo v veliko državah. Samo pripravljenost za medsebojno dopolnjevanje lahko premaga zatiranje in boj za oblast.
4. Če po ideologiji spola ne obstajajo očitne razlike med moškimi in ženskami, je boj za večje pravice žensk nepotreben.
5. Trditev, da je vsaka spolna orientacija enakovredna, nasprotuje temeljni resnici: Heteroseksualnost je pogoj za obstoj človeškega rodu. Na njej se utemeljujeta zakon in družina. Homoseksualnost ločuje spolnost od plodnosti ter ruši rodove in generacije.
4. Politična zloraba jezika
Pomembno orodje za spremembo nosilne predstave o vrednosti kulture je jezik. Sprememba jezika se zgodi na dveh ravneh, najprej po posegu v slovnico in drugič po spremembi umevanja pojmov.
1. Feminizacija slovnice
Uporaba moške oblike za oba spola (občan, prijatelj, kristjan) je ožigosan kot »seksističen jezik«. Zahteva se uporaba obeh spolov: občan in občanka, prijatelj in prijateljica, kristjan in kristjanka, bolj redko: terorist in teroristka. Ali popolna eliminacija moškega spola: na mesto študent – študirajoči, na mesto učitelj učiteljska oseba, …
Preinterpretiranje pojmov
Pojmi se interpretirajo drugačne oz. se ustvarjajo novi, s katerimi se podpirajo določeni politični programi, še posebej revolucionarni pojem »gender«.
Pojmi, ki predstavljajo tradicionalne vrednote in dovolijo moralne razlikovanje, postanejo negativni in neuporabni.
Primeri: krepost, morala, čistost, narava, perverzija, odstopanje, pregreha, greh, …
Pozitivni pojmi, ki so v središču evropske filozofije in kulture, postanejo prazni ali napolnjeni z novo ideologijo, da bi jo prikrili.
Primeri:
Pojmu svoboda so odvzeli resnico in odgovornost in jo omejili. To vodi v hiperindividualizem in onemogoča skupnost. Posledica te miselnosti ni svoboda za vse, temveč uveljavljanje močnejšega.
Nekoč kot pogoj duhovne svobode hvaljena toleranca, je postala pojem relativizma in orodje napada na resnico.
Pravičnost enačijo z enakostjo, čeprav pomeni pravičnost ne vsem isto, temveč vsakemu to, kar mu pripade.
Raznolikost (v angleščini: diversity). Ker je raznolikost v naravi zaželena, naj bi se odobravala tudi pri spolnem obnašanju človeka.
Človekove pravice: Medtem, ko »Splošna deklaracija človekovih pravic« vsebuje pravice, ki so za vse ljudi iste, gender ideologija uporablja in želi umestiti pojem, s katerim želi uveljaviti privilegije ne heteroseksualnih spolnih praks.
Diskriminacija: Latinska beseda discrimen pomeni razlikovanje. Zakoni proti diskriminaciji vse bolj kriminalizirajo vse večje razlikovanje med objektivno različnimi realnostmi. Ne kaznujejo samo dejanj, ampak celo usmeritev. Že razlikovanje samo velja za nemoralno, osebna svoboda pa postaja vedno bolj omejena.
Izmišljajo si nove pojme, da bi s tem uveljavili nov pogled na človeka. Pojmi gender, genderidentiteta, nimajo nobene objektivne vsebine, a so definirani izključno po subjektivnem zaznavanju samega sebe kot posameznika. V »Yogyakarta principih« se nahajajo sledeče definicije:
»Pojem spolna orientacija označuje sposobnost človeka, da čuti emocionalno in seksualno intenzivno simpatijo do oseb istega ali drugega spola, ali več spolov in goji zaupne in spolne odnosi z njimi.«
»Spolna identiteta se razume kot globoko notranje občutje pripadnosti k spolu, ki se ujema, ali se ne ujema s spolom, ki ga je imel človek pri rojstvu.«
Starš 1 in starš 2 naj nadomeščata besedi oče in mati, da ne bi diskriminirali istospolne »starše«.
Homofobija: Fobija je bolezenski strah. Zato je vsak ki heteroseksualnost in homoseksualnost ne obravnava enakopravno imenovan homofob.
Pojmi kot so sovražni govor, sovražnik homoseksualcev:
Vsaka izjava, po kateri se čutijo LGBTTIQ-osebe (Lezbijke, Gay, Biseksualne, Transseksualne, Transgender, Interseksualne, Queer) ranjene, označijo kot »sovražni govor«, četudi gre za svetopisemske besede ali znanstvene raziskave. V veliko državah (med drugim v Kanadi, Združenem kraljestvu, Danskem, Švedskem, južna Afriki) so uvedli tako imenovane »hate laws« (sovražne zakone). Ti zakoni določajo kazen za vsako izjavo, s katero bi se lahko ne-heteroseksualne manjšine počutile diskriminirane. Najprej bodo ožigosali tiste, ki se držijo krčanskega reda stvarjenja.
Vsak, ki se ne prilagodi novemu jeziku t.i. gender »newspeak« (napredni jezik), se izkaže kot nekdo, ki se ne strinja z novim svetovnim redom.
5. Politična uveljavitev ideologije »gender« – od zgoraj navzdol
1. Na ravni združenih narodov
Ukinjanje spolne polarnosti in moralnih norm spolnosti ne izvira kakor druge revolucije, ki so nastale iz stiske ljudstva, temveč izhaja iz elit oblasti sveta. Uveljavljajo jo od zgoraj navzdol (top-down), v sodelovanju z organizacijami Združenih narodov ZN-ON, posebej z organizacijo za človekove, ženske in otroške pravice, z nevladnimi organizacijami kot so: »International Planned Parenthood« (v Sloveniji – Legebitra, Mirovni inštitut, FDV, Fakulteta za socialno delo, Liberalna akademija, Ženski lobi, KUD France Prešeren idr.), milijardno bogate ustanove kot so: Rockefeller, Bill&Melinda Gates, Warren Buffet in George Soros. Najnovejše iniciative Združenih narodov kažejo družbeno globalne politične cilje:
• 24. julija 2013 je »Economic and Social Council« sklenil: »Gender perspektiva naj na politike in programe vpliva preko t.i. sistematičnega načrta.«
• 26. julija 2013 je višji komisar za človekove pravice napovedal novo kampanjo »Free & Equal« (svoboden in enak) za zagotavljanje globalne podpore t.i. pravicam LGBT-oseb. Ker večina članic držav Združenih narodov, ne želi homoseksualiziranja svoje kulture in ker niso dobili konsenza za financiranje, bodo kampanjo financirali zunanji podporniki.
• 5. februarja 2014 je od Svetega Sedeža zahtevala komisija Združenih narodov za pravice otrok, da mora katoliška Cerkev spremeniti odklonilno držo proti splavu, kontracepciji, istospolnim porokam in predzakonski spolnosti.
2. Na ravni EU-ja
Evropska unija, ki se je po drugi svetovni vojni rodila iz hrepenenja evropskih narodov po miru, je postala zdaj oblastni aparat, ki se trudi, da bi gender-ideologija (spol ideologija) postala norma za vse države, mednarodnih institucij kot npr. Združenih narodov ter bi preganjala vse, ki bi se tej normi upirali.
Odločitve in politične strategije različnih komisij, Evropskega parlamenta, drugih evropskih organizacij in skupin, ki so do 70 % financirani iz javnih finančnih sredstev, imajo kot cilj določitev novih zakonov, za enakopravnost, proti diskriminaciji in homofobiji, za legalizacijo istospolnih »porok«. S tem bi zrušili evropski vrednostni in socialni red. Raztapljanje moralnih norm, od katerih so družine odvisne, naj bo obvezujoča »nova etika« za vse države evropske unije.
Kljub protestom je evropski parlament 4. februarja 2014 z veliko večino sprejel »vozni red EU-ja za boj proti homofobiji in diskriminaciji zaradi spolne orientacije in identitete« (poročilo »Lunacek). Pod pretvezo človekovih pravic zahteva to poročilo posebne pravice za seksualne manjšine. Če bodo to »5. načelo enakega obravnavanja« potrdili, pomeni to za vse prebivalce EU-ja, večjo omejitev v svobodi vere, vesti, govora, omejene bodo pravice staršev za vzgojo ter podjetniške svobode.
3. Na ravni družbe
Leta 1999 je zvezna vlada v Nemčiji sklenila, da bo Gender-Mainstreaming »generalni princip in naloga« za nemško politiko, ne da bi o tem kadarkoli razpravljali v parlamentu ali v medijih. Pooblaščenci za enakopravnost v vsaki instituciji skrbijo za »osnovno enakost« med moški in ženskami. Vse se začne že v vrtcu, kjer rušijo »spolne stereotipe«, preko zapostavljanja fantov v izobraževanju do pravne obvezujoče »kvote žensk« in prednost žensk na trgu dela. Gre namreč za »dekonstrukcijo spolnega reda« in razpustitev heteroseksualne norme.
V pogodbi nemške koalicije decembra 2013 sta se SPD in CDU zavezala, da bosta »v vseh družbenih področjih končala diskriminacijo istospolnega partnerstva in človeka, zaradi njegove spolne identitete« in bojevala »homofobijo« in »transfobijo«. Podpirala bosta ustanovo »Magnus Hirschfeld«, ki se zavzema za uveljavitev »principe Yogyakarta« in sprejem »seksualne identitete« v nemško ustavo.
6. Prevzgoja otrok s seksualizacijo
Če želimo spremeniti stališče prebivalstva do spolnosti, je potrebno to začeti že pri otrocih. Vse to nam opisuje brošura nemške zvezne centrale za zdravstveno vzgojo (Bundezentrale für gesundheitliche Aufklärung, BZgA). Skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) je BZgA izdala »Standards for Sexuality Education in Europe« (standard za spolno vzgojo v Evropi). V brošuri priporočajo:
• podpiranje masturbacije že pri majhnih otrocih;
• posredovanje homoseksualnosti kot povsem običajne opcije ž v vrtcu
• ukinitev spolno specifičnih »stereotipov« pri majhnih otrocih
• posredovanje, da je družina oče-mati-otrok enakovredna enostarševskim družinam, »patchwork« (sestavljen iz »delov/kosov« drugih družin) ali »mavričnim« družinam (= istospolna partnerja)
• podpiranje spolnih iger v vrtcu;
• priprava na »prvi-krat« (spolnega občevanja) že v prvi polovici osnovne šole;
• izobraževanje otrok o uporabi kontracepcije, kot je na primer »oblačenje« umetnih moških spolnih udov v kondome.
• Informiranje o seksualnih tehnikah: petting (ljubkovanje), erogene cone, oralni in analni seks;
• prisila o imenovanju spolnih postopkov;
• »varni« splav;
• avtonomne pravice otrok.
Za to »spolno vzgojo brez tabuja« stojijo med drugim »UN, UNESCO, EU, International Planned Parenthood in WHO«.
Baden-württemberški vzgojni načrt v Nemčiji predstavlja novo radikalizacijo (za 2015). Predvideva namreč, da naj bi »spolna orientacija« in sprejemljivost spolne raznolikosti postala zasidrana kot rdeča nit v različnih predmetih in letnikih.« Sprejemljivost pomeni, da morajo učenci »LGBTTIQ« pozitivno vrednotiti ter da morajo šole/učitelji učencem »LGBTTIQ« ponuditi kot osebno opcijo (na primer podpiranje pri »coming-out«
.Nevarnosti seksualizacije so očitne:
• izguba otroštva;
• razvrednotenje čuta za sramežljivost;
• razširjenost spolnih bolezni;
• povečevanje zgodnjih nosečnosti in splav;
• duševne ranjenosti in nesposobnost vstopanje v zveze z drugimi ljudmi zaradi vzpodbujanja promiskuitete (menjavanja partnerjev);
• omejitev vzgojnih pravic staršev;
• razgraditi odnos z Bogom.
Glede na obveznosti ustavnega zakona, da mora država zakon in družino varovati in glede na nizko število rojstev in želja velike večine mladih po družini (prim. študije Shell), bi morala šola otroke in mlade primerno pripraviti na zakon in družino in razlagati nevarnosti prakse zgodnje spolnosti in ne-heteroseksualnega stila življenja.
7. Opor proti »ideologiji spola«
V večini evropskih držav upor proti gender-revoluciji raste.
Nekaj primerov:
Madžarska ima od leta 2012 naprej krščansko ustavo, ki opredeljuje zakonsko zvezo samo kot zvezo moža in žene ter varuje življenje od spočetje do naravne smrti.
V Franciji se je leta 2013 začelo masovno gibanje »Manif pour tous«, ki se bori za pravice otrok, ki naj bi imeli očeta in mater, proti »homo zakonu« in državno nasilni šolski vzgoji v smislu teorije spola.
Na Norveškem je komik Harald Eia v videih predstavil »enakopravnostni paradoks« in pomanjkljivo znanstvenost gender-raziskovalcev, tako, da norveška vlada zato več ne namenja denarja za raziskovanje teorije spola.
V Švici v Luzernu so po javnih protestih zaprli »Kompetentno središče za seksualno pedagogiko«.
V Rusiji je parlament enoglasno sklenil, da se v šolah ne sme oglaševati družinske sovražne propagande.
Na Hrvaškem je 2/3 volivcev na referendumu glasoval, da zapišejo v ustavo, da je zakon zaveza med moškim in žensko.
V Sloveniji so 25. marca 2012 zavrnili predlog legalizacije homoseksualnih porok.
V Nemčiji je na začetku leta 2014, 200.000 državljanov podpisalo peticijo proti Baden-württemberškemu vzgojnemu načrtu, ker temelji »na ideologiji mavrice«. V Kölnu in Stuttgartu so bile na začetku leta 2014 demonstracije zaskrbljenih staršev, ki hočejo zaščititi svoje otroke pred državno prevzgojo.
Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,27-28)
Katoličani proti ideologiji spola
V zvestobi do veselega sporočila Svetega Pisma o ljubezni, zakonu, spolnosti in družini so okrog novega leta (2013/2014) škofovske konference na Slovaškem, Poljskem, Portugalskem in v severni Italiji, kot tudi škof v Švicarskem Churu, napisali odločna pastirska pisma proti ideologiji spola. Poudarili so, da Bog človeka kliče na visoko pot ljubezni in da je zakonska ljubezen človeška analogija božje ljubezni do ljudi. Sklicujejo se posebej na okrožnice Janeza Pavla II., ki je s teologijo telesa na novo in globlje osvetlil svetopisemsko sporočilo za smiselno in srečno življenje.
Že 21. decembra 2012, je papež Benedikt XVI. v govoru kardinalom in kuriji svaril pred »globoko neresničnost teorije spola in v njej zasidrane antropološke revolucije«. Rekel je: »Kjer postane svoboda to, da se sam narediš, bo nujno Stvarnik sam zanikan in s tem bo tudi človek kot božje stvarjenje, kot božja podoba v svojem bistvu, ponižan. V boju za družino gre za človeka samega. Pokazalo se bo, da tam, kjer zanikajo Boga, tudi dostojanstvo človeka razpade. Kdor brani Boga, brani tudi človeka.«
Strokovno izobraževanje alias pranje možganov
26. 6. 2016, 5:00
Na Rogli se srečujejo predvsem psihoterapevti, ki so bili »v prejšnjem življenju« predani neki drugi stroki, v teku življenja pa so spoznali, da rabijo terapijo – in namesto da bi se šli (zgolj) terapirati, začnejo terapijo študirati in terapirati druge.
O 13. študijskih dnevih (nedavno so potekali na Rogli), sem nekaj že pisal tukaj. Gre za nekakšen strokovni kongres, na katerem se določena klientela psihoterapevtov strokovno pogovarja oziroma (do)izobražuje. Na Rogli se srečujejo predvsem psihoterapevti, ki so bili »v prejšnjem življenju« predani neki drugi stroki, v teku življenja pa so spoznali, da rabijo terapijo – in namesto da bi se šli (zgolj) terapirati, začnejo terapijo študirati in terapirati druge. Pogosto so celo zelo uspešni – če že sebi ne morejo pomagati, pa pomagajo drugim, s srcem in predano.
Toda problem lahko nastane, ker »naknadno« težko absorbirajo vsa fundamentalna psihoanalitična oziroma propedevtična znanja. In terapevtom, ki so združeni v Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo (SKZP), se dogaja prav to. Zato so izjemno ranljivi, ko jim »gospodarji vednosti« diktirajo določene poglede na segmente psiho-stroke. Ravno te »naknadne« psihoterapevte se da preparirati, torej indoktrinirati z določenimi ideološkimi vsebinami – beri: nebulozami –, ki jih v zadnjih letih tako militantno širi feminizem s svojimi pajdaši LeGeBiTrovci.
“Spol in spolnost v psihoterapiji”
Študijski dnevi na Rogli so bili – zato, ker je padel decembrski referendum (o noveli ZZZDR) – posledično namenjeni (ponovni) indoktrinaciji o t. i. teoriji (družbenega) spola (ang. gender). Naslov študijskih dnevov je bil »Spol in spolnost v psihoterapiji« in vedelo se je, da si bo »stroka« skozi plenarna predavanja, okrogle mize in (nekatere) delavnice zopet prizadevala oprati možgane svojim nebogljenim, strokovno dojemljivim in poslušnim ovčicam.
Levo-liberalno pristranskim gospodarjem psiho-stroke oziroma psihoterapevtske vednosti še vedno ne gre iz glave, da na referendumu (o noveli ZZZDR in Družinskem zakoniku) ni obveljal njihov »strokovni« pogled na spol, (tradicionalno) družino in posvojitve otrok v istospolne partnerske skupnosti.
Na Rogli so organizatorji (predsednik ZSKZP je geštalt terapevt Tomaž Flajs, predsednica programskega sveta pa psihologinja in integrativna psihoterapevtka Tamara Trobentar) zelo enoumno in brezopozicijsko v goste vabili plenarne predavatelje in organizirali delavnice.
Prvo plenarno predavanje je zelo enoumno in spodletelo, torej (pro)feministično zastavila psihiatrinja (in družinska psihoterapevtka) Breda Jelen Sobočan. Trditi, da je spol zgolj in samo družbeno prepričanje – in da je ženska, če je tako prepričana, lahko tudi moški in da je moški lahko ženska, je hud strokovno-ideološki zdrs.
Organizatorji so v to smer koncipirali domala vsa plenarna predavanja in mnoge delavnice ter tudi centralno okroglo mizo, ki je bila izjemno enoumno koncipirana. Iz Severne Irske so »uvozili« celo gejevskega geštalt terapevta, ki je imel sicer zelo iskreno predavanje, v katerem je priznal, da je homofobija normalna in spoštovanja vredna, ter je obsojal celo heterofobijo, o kateri LeGeBiTrovci navadno nočejo govoriti.
“Moja opozicijska prisotnost je enoumje omejila”
Ideologom študijskih dnevov pa vendarle ni šlo tako gladko. Že zgolj moja opozicijska prisotnost in moje replike – ve pa se, da sem jaz radikalni kritik feminizma (in teorije spola) – so enoumje vsaj malce omilile. Okrogla miza zato ni mogla izpasti kategorično enoumno, ker sem se jaz pač nadležno oglašal. O upokojeni feministki Svetlani Slapšak ne gre izgubljati besed; njene »strokovne« nebuloze so tako spodletele, da jih normalen intelektualec ne more jemati resno.
Ampak moj (bivši) profesor, sicer psihiater in psihoanalitični psihoterapevt, Matjaž Lunaček, (me) je pa spet razočaral. Spet si je – tako kot pred leti v gej baru »Cafe open« – drznil izreči, da »je pri pedofilu, z vidika (na)gona, otrok (kot seksualni objekt) čisto legitimna izbira«. Že pred leti sem mu – pred številno publiko gejev in lezbijk (verjetno pa je bil v »Cafe open« tudi kakšen pedofil) – jasno »zabrusil«, da (na)gon (Ono, angl. Id) ob izbiri libidinalnega/seksualnega objekta ni nikoli smaostojen; vedno in vselej je »na delu« (kot cenzura) tudi Nadjaz (angl. Superego). Absurdno se mi zdi, da nekdo (na)gon ločuje od vpliva Nadjaza/Superega, ko govori o »izbiri (libidinalnega) objekta« (znotraj subjekta) – ker je to absolutno nemogoče. Lunaček ima očitno (pre)veliko afiniteto do pedofilije in jo s tako spodletelim argumentom (v prid pedofilom) nezavedno brani ali vsaj tolerira. Njegova teoretska afiniteta do pedofilije se je potrdila tudi v situaciji, ko je trdil, da psihoterapevt ne sme prijaviti pedofila, medtem ko dotični pedofil v soji perverzni spolni praksi tako rekoč uničuje življenja otrokom.
Lunaček je mnenja, da mora biti pedofil kot pacient zaščiten. Jaz bi v tem primeru dejal, da Lunaček nima razvite najvišje stopnje (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. V taki situaciji mora psihoterapevt narediti vse, da zaščiti otroke – sedanje in bodoče žrtve – spolnih zlorab, ne pa da slepo zaščiti pedofila. In Lunaček tega moralnega imperativa ne zna začutiti.
In lahko si mislite, kakšno, torej kako pristransko, je bilo njegovo diskutiranje na okrogli mizi. Ko sem mu kot replikant domala v usta položil Freudove besede o pravilno razrešenem Ojdipovem kompleksu in normalni ter nenormalni ženski (lezbijki), se je izneveril. Freudu in psihoanalizi je obrnil hrbet – zato, da je bil/ostal zvest (svoji) feministično-LeGeBiTrovski ideologiji.
Strokovno izobraževanje alias pranje možganov
Enega od zanimivejših zdrsov si je – ne da bi vedel – privoščil tudi predsednik SKZP Tomaž Flajs. Na plenarnem zaključku sem si prav jaz, ki sem tri dni (dokaj) strpno in poslušno »vegatiral« na Rogli, zbranim drznil povedati, da imajo kot strokovno združenje svojo slepo pego in da ni pošteno, da na tak brezopozicijski način, torej enoumno, perejo možgane svojim psihoterapevtom in poslušnim študentom (predvsem tistim z Univerze Sigmunda Freuda) s feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo.
Dotični predsednik pa še toliko ni dojel moje dobronamerne replike, da je vehementno (iz)rekel, da »nikakor ne razume, kako morem strokovnemu izobraževanju reči pranje možganov«. No, na tej točki sem dojel grozljive razsežnosti institucionalne strokovne indoktrinacije. Flajs kot geštalt terapevt niti kot »univ. dipl. prof.« ne ve, kaj je (strokovna) ideologija niti kako deluje – jasno, ker ne ve niti, kdo je Louis Althusser niti kaj je t. i. »spontana filozofija znanstvenikov«, torej ideologija.
»Kje imamo slepe pege – ali: kje, na kakšen način in zakaj smo nori?!«
Na Rogli se je prisotnim tri dni pralo možgane – o tem, kako sta spola enaka in kako je moška in ženska spolnost lahko poljubno izbrana. Cilj take institucionalne indoktrinacije je seveda ta, da bi se na naslednjem referendumu psihološko-psihoterapevtska »stroka« popolnoma poenotila glede posvojitve otrok v istospolno partnersko skupnost. Ena od »gobčnih« feminističnih psihoterapevtk, ki jih je na Rogli kar mrgolelo, mi je zabrusila, naj jim vendarle pustim, da imajo SKZP-jevci svoje slepe pege. Ampak njihove slepe pege so pravi madeži, fleki. In hudo mi je, ko vidim, da mnogi psihoterapevti »ne štekajo« vseh razsežnosti stebrnega kamna psihoanalize: Ojdipovega (in kastracijskega) kompleksa. Zato bi SKZP toplo priporočil, da naj bo delovni naslov naslednjih (14.) študijskih dnevov »Kje imamo slepe pege – ali: kje, na kakšen način in zakaj smo nori?!«. In z veseljem se jim (ponovno) »predam v uporabo«, čeprav vem, da bi se spet počutil kot »jedrski odpadek«.
Iskreno upam, da se 15. Bergantovih dnevov (oktobra bodo v Portorožu), ki jih organizira (drugo) Združenje psihoterapevtov Slovenije, ne bo organiziralo tako enoumno ideološko – čeprav dvomim, saj poznam vlogo njihove leve profeministične predsednice Milene Srpak v zadnji referendumski kampanji »ZA« novelo ZZZDR. Memorandum o združitvi obeh združenj, ki sta ga letošnjega januarja podpisali obe društvi, ne obeta nič dobrega; o tem sem pisal v kolumni Psiho-stroka ali psiho-ideologija?!
Roman Vodeb
26. 6. 2016, 5:00
Na Rogli se srečujejo predvsem psihoterapevti, ki so bili »v prejšnjem življenju« predani neki drugi stroki, v teku življenja pa so spoznali, da rabijo terapijo – in namesto da bi se šli (zgolj) terapirati, začnejo terapijo študirati in terapirati druge.
O 13. študijskih dnevih (nedavno so potekali na Rogli), sem nekaj že pisal tukaj. Gre za nekakšen strokovni kongres, na katerem se določena klientela psihoterapevtov strokovno pogovarja oziroma (do)izobražuje. Na Rogli se srečujejo predvsem psihoterapevti, ki so bili »v prejšnjem življenju« predani neki drugi stroki, v teku življenja pa so spoznali, da rabijo terapijo – in namesto da bi se šli (zgolj) terapirati, začnejo terapijo študirati in terapirati druge. Pogosto so celo zelo uspešni – če že sebi ne morejo pomagati, pa pomagajo drugim, s srcem in predano.
Toda problem lahko nastane, ker »naknadno« težko absorbirajo vsa fundamentalna psihoanalitična oziroma propedevtična znanja. In terapevtom, ki so združeni v Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo (SKZP), se dogaja prav to. Zato so izjemno ranljivi, ko jim »gospodarji vednosti« diktirajo določene poglede na segmente psiho-stroke. Ravno te »naknadne« psihoterapevte se da preparirati, torej indoktrinirati z določenimi ideološkimi vsebinami – beri: nebulozami –, ki jih v zadnjih letih tako militantno širi feminizem s svojimi pajdaši LeGeBiTrovci.
“Spol in spolnost v psihoterapiji”
Študijski dnevi na Rogli so bili – zato, ker je padel decembrski referendum (o noveli ZZZDR) – posledično namenjeni (ponovni) indoktrinaciji o t. i. teoriji (družbenega) spola (ang. gender). Naslov študijskih dnevov je bil »Spol in spolnost v psihoterapiji« in vedelo se je, da si bo »stroka« skozi plenarna predavanja, okrogle mize in (nekatere) delavnice zopet prizadevala oprati možgane svojim nebogljenim, strokovno dojemljivim in poslušnim ovčicam.
Levo-liberalno pristranskim gospodarjem psiho-stroke oziroma psihoterapevtske vednosti še vedno ne gre iz glave, da na referendumu (o noveli ZZZDR in Družinskem zakoniku) ni obveljal njihov »strokovni« pogled na spol, (tradicionalno) družino in posvojitve otrok v istospolne partnerske skupnosti.
Na Rogli so organizatorji (predsednik ZSKZP je geštalt terapevt Tomaž Flajs, predsednica programskega sveta pa psihologinja in integrativna psihoterapevtka Tamara Trobentar) zelo enoumno in brezopozicijsko v goste vabili plenarne predavatelje in organizirali delavnice.
Prvo plenarno predavanje je zelo enoumno in spodletelo, torej (pro)feministično zastavila psihiatrinja (in družinska psihoterapevtka) Breda Jelen Sobočan. Trditi, da je spol zgolj in samo družbeno prepričanje – in da je ženska, če je tako prepričana, lahko tudi moški in da je moški lahko ženska, je hud strokovno-ideološki zdrs.
Organizatorji so v to smer koncipirali domala vsa plenarna predavanja in mnoge delavnice ter tudi centralno okroglo mizo, ki je bila izjemno enoumno koncipirana. Iz Severne Irske so »uvozili« celo gejevskega geštalt terapevta, ki je imel sicer zelo iskreno predavanje, v katerem je priznal, da je homofobija normalna in spoštovanja vredna, ter je obsojal celo heterofobijo, o kateri LeGeBiTrovci navadno nočejo govoriti.
“Moja opozicijska prisotnost je enoumje omejila”
Ideologom študijskih dnevov pa vendarle ni šlo tako gladko. Že zgolj moja opozicijska prisotnost in moje replike – ve pa se, da sem jaz radikalni kritik feminizma (in teorije spola) – so enoumje vsaj malce omilile. Okrogla miza zato ni mogla izpasti kategorično enoumno, ker sem se jaz pač nadležno oglašal. O upokojeni feministki Svetlani Slapšak ne gre izgubljati besed; njene »strokovne« nebuloze so tako spodletele, da jih normalen intelektualec ne more jemati resno.
Ampak moj (bivši) profesor, sicer psihiater in psihoanalitični psihoterapevt, Matjaž Lunaček, (me) je pa spet razočaral. Spet si je – tako kot pred leti v gej baru »Cafe open« – drznil izreči, da »je pri pedofilu, z vidika (na)gona, otrok (kot seksualni objekt) čisto legitimna izbira«. Že pred leti sem mu – pred številno publiko gejev in lezbijk (verjetno pa je bil v »Cafe open« tudi kakšen pedofil) – jasno »zabrusil«, da (na)gon (Ono, angl. Id) ob izbiri libidinalnega/seksualnega objekta ni nikoli smaostojen; vedno in vselej je »na delu« (kot cenzura) tudi Nadjaz (angl. Superego). Absurdno se mi zdi, da nekdo (na)gon ločuje od vpliva Nadjaza/Superega, ko govori o »izbiri (libidinalnega) objekta« (znotraj subjekta) – ker je to absolutno nemogoče. Lunaček ima očitno (pre)veliko afiniteto do pedofilije in jo s tako spodletelim argumentom (v prid pedofilom) nezavedno brani ali vsaj tolerira. Njegova teoretska afiniteta do pedofilije se je potrdila tudi v situaciji, ko je trdil, da psihoterapevt ne sme prijaviti pedofila, medtem ko dotični pedofil v soji perverzni spolni praksi tako rekoč uničuje življenja otrokom.
Lunaček je mnenja, da mora biti pedofil kot pacient zaščiten. Jaz bi v tem primeru dejal, da Lunaček nima razvite najvišje stopnje (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. V taki situaciji mora psihoterapevt narediti vse, da zaščiti otroke – sedanje in bodoče žrtve – spolnih zlorab, ne pa da slepo zaščiti pedofila. In Lunaček tega moralnega imperativa ne zna začutiti.
In lahko si mislite, kakšno, torej kako pristransko, je bilo njegovo diskutiranje na okrogli mizi. Ko sem mu kot replikant domala v usta položil Freudove besede o pravilno razrešenem Ojdipovem kompleksu in normalni ter nenormalni ženski (lezbijki), se je izneveril. Freudu in psihoanalizi je obrnil hrbet – zato, da je bil/ostal zvest (svoji) feministično-LeGeBiTrovski ideologiji.
Strokovno izobraževanje alias pranje možganov
Enega od zanimivejših zdrsov si je – ne da bi vedel – privoščil tudi predsednik SKZP Tomaž Flajs. Na plenarnem zaključku sem si prav jaz, ki sem tri dni (dokaj) strpno in poslušno »vegatiral« na Rogli, zbranim drznil povedati, da imajo kot strokovno združenje svojo slepo pego in da ni pošteno, da na tak brezopozicijski način, torej enoumno, perejo možgane svojim psihoterapevtom in poslušnim študentom (predvsem tistim z Univerze Sigmunda Freuda) s feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo.
Dotični predsednik pa še toliko ni dojel moje dobronamerne replike, da je vehementno (iz)rekel, da »nikakor ne razume, kako morem strokovnemu izobraževanju reči pranje možganov«. No, na tej točki sem dojel grozljive razsežnosti institucionalne strokovne indoktrinacije. Flajs kot geštalt terapevt niti kot »univ. dipl. prof.« ne ve, kaj je (strokovna) ideologija niti kako deluje – jasno, ker ne ve niti, kdo je Louis Althusser niti kaj je t. i. »spontana filozofija znanstvenikov«, torej ideologija.
»Kje imamo slepe pege – ali: kje, na kakšen način in zakaj smo nori?!«
Na Rogli se je prisotnim tri dni pralo možgane – o tem, kako sta spola enaka in kako je moška in ženska spolnost lahko poljubno izbrana. Cilj take institucionalne indoktrinacije je seveda ta, da bi se na naslednjem referendumu psihološko-psihoterapevtska »stroka« popolnoma poenotila glede posvojitve otrok v istospolno partnersko skupnost. Ena od »gobčnih« feminističnih psihoterapevtk, ki jih je na Rogli kar mrgolelo, mi je zabrusila, naj jim vendarle pustim, da imajo SKZP-jevci svoje slepe pege. Ampak njihove slepe pege so pravi madeži, fleki. In hudo mi je, ko vidim, da mnogi psihoterapevti »ne štekajo« vseh razsežnosti stebrnega kamna psihoanalize: Ojdipovega (in kastracijskega) kompleksa. Zato bi SKZP toplo priporočil, da naj bo delovni naslov naslednjih (14.) študijskih dnevov »Kje imamo slepe pege – ali: kje, na kakšen način in zakaj smo nori?!«. In z veseljem se jim (ponovno) »predam v uporabo«, čeprav vem, da bi se spet počutil kot »jedrski odpadek«.
Iskreno upam, da se 15. Bergantovih dnevov (oktobra bodo v Portorožu), ki jih organizira (drugo) Združenje psihoterapevtov Slovenije, ne bo organiziralo tako enoumno ideološko – čeprav dvomim, saj poznam vlogo njihove leve profeministične predsednice Milene Srpak v zadnji referendumski kampanji »ZA« novelo ZZZDR. Memorandum o združitvi obeh združenj, ki sta ga letošnjega januarja podpisali obe društvi, ne obeta nič dobrega; o tem sem pisal v kolumni Psiho-stroka ali psiho-ideologija?!
Roman Vodeb
Citat:
Uporabnik skala pravi:
pustimo to da so bili razlogi ekonomski ampak ti že veš...Citat:
Uporabnik zaseka pravi:
Saj.. tako se je zacelo z antiko, rimom... degeneracija vrednot, sprijena nravnost in sieg heil to hedonizem! Zgodovina se ponavlja, ovce blejajo isto. Cisto nic, ampak res cisto nic se ne naucite iz zgodovine. Kot majhni otroci.
ne, niso bili. propad je posledica vsesplosne dekadence. predlagam, da kaksno uro na dan zrtvujes za obisk knjiznice namesto foruma. bos vec vedel.
Ne verjamem da sam prebereš te kolobocije.
Ti-si kdaj študiral, kako morajo biti pedri fauš tem, ki tebi perejo možgane, ker gredo lahko v kikli na šiht? In tam jih spet čakajo mladi fantki v kiklcah...
Ti-si kdaj študiral, kako morajo biti pedri fauš tem, ki tebi perejo možgane, ker gredo lahko v kikli na šiht? In tam jih spet čakajo mladi fantki v kiklcah...
Ko bi se ti držal svojega nasveta, k si zabit k žebeljCitat:
Uporabnik zaseka pravi:
Citat:
Uporabnik skala pravi:
pustimo to da so bili razlogi ekonomski ampak ti že veš...Citat:
Uporabnik zaseka pravi:
Saj.. tako se je zacelo z antiko, rimom... degeneracija vrednot, sprijena nravnost in sieg heil to hedonizem! Zgodovina se ponavlja, ovce blejajo isto. Cisto nic, ampak res cisto nic se ne naucite iz zgodovine. Kot majhni otroci.
ne, niso bili. propad je posledica vsesplosne dekadence. predlagam, da kaksno uro na dan zrtvujes za obisk knjiznice namesto foruma. bos vec vedel.
ČESA SE BOJI MITJA BLAŽIČ?
Pred časom, dolgo preden se je zgodila tragedija v homoseksualnem klubu v Orlandu, sem gejevsko-levičarskega aktivista Mitjo Blažiča pozval, naj se – skupaj z mano – sreča z begunci nastanjeni v slovenskem azilantskem domu. Skupaj bi jima odnesla piškote v znak solidarnosti. Zraven pa sem Mitja izzval, naj si olajša dušo s tem, da jim pove to kar tako rad razlaga Slovencem: da je ponosen homoseksualec.
Mitja ni bil za akcijo. Začel se je izgovarjat, da manipuliram z njim in priznam – morda sem res. Vedel sem, da si Mitja ne bo upal miroljubnim beguncem, v podporo katerih se je udeleževal anarholevičarskih antifa shodov, povedati o svoji usmerjenosti. Želel sem le socialni eksperiment, ki bi pokazal, kako bo Mitja upravičil svoj – povsem upravičen – strah do takšnega dejanja. Ni me razočaral. Dejal je, da se bo z begunci dobil potem, ko bom jaz »zrihtal« sestanek še z Green Dragonsi, Violami, društvom Harvardi ipd. Češ – na ne preveč subtilen način je hotel preskočiti moje namigovanje na islamsko homofobijo na tak način, da bi izpostavil slovensko homofobno margino. Seveda so homofobi tudi v Sloveniji. A dokaj pomenljivo, da je zmerne muslimane, katere sem predlagal, da jih obiščeva, primerjal z nogometnimi navijači in nacionalisti. Freudov zdrs?
Mitja je namreč na pravi poti. V sklopu tega teksta bom namreč poskusil prikazati, da je med zmernimi muslimani potencial za homofobijo takšen, da ga ne prekosi skupaj zbrana množica nacional-socialistov in nogometnih huliganov. Pokazal bi rad, da se Mitja upravičeno boji.
Prav zdaj, ko se trupla mladih homoseksualcev v ameriškem gejevskem klubu še niso dobro ohladila, je čas da si nalijemo čistega vina o odnosu islama do homoseksualnih nagnjenj. Ameriški regresivno levičarski mediji so se na vso moč trudili, da bi celotno stvar obrnili na neko povsem nerelevantno debato –tisto o pravici Američanov, da se oborožijo s profesionalnim vojaškim orožjem. Čeprav so se vsi zavedali, da za pokolom tiči izredno neprijetna resnica, ki si je nihče ne upa na glas priznati, v strahu, da ga ne bi proglasili za islamofoba – namreč, da napadalec ni bil le nek povprečen zlonameren homofob, ampak da je izrazil podporo več terorističnim organizacijam in da je njegov oče, ki je zdaj tako presenečen nad pokolom, aktivno podpiral afganistanske talibane. Vsaka povezava med islamom in homofobijo je v zahodnem svetu skoraj tabu tema, medtem, ko se je v večini islamskega sveta sploh ne sramujejo. Še več – ponosno jo razglašajo, če le želi kdo poslušati njihovo sovražno sporočilo.
Islamska kultura homoseksualnost vidi kot greh, kateri se kaznuje s kamenjanjem.
Kot veleva Koran v surah 7:80-7:84:
In Lota, ko je rekel svojemu narodu: "Mar počnete razvrat, kakršnega pred tem prav nihče ni počel? Resnično strastno pristopate k moškim namesto k ženskam. Vsekakor, vi ste narod, ki pretirava." In odgovor njegovega naroda ni bil nič drugega, kot da so rekli: "Preženite jih iz svojega mesta. Resnično so to ljudje, ki se čistijo. Pa smo rešili njega in njegovo družino, razen njegove žene, ki je bila med tistimi, ki so ostali. Zasuli smo jih z dežjem kamnov, zato poglej, kako so končali zločinci. "
Bližnjevzhodne kulture v modernih časih so homoseksualna nagnjenja v skladu s tem prepričanjem še dodatno označile kot enega izmed nevarnih življenskih stilov zahodne civilizacije. Jordanija, Irak in Libanon so edine bližnjevzhodne države, kjer istospolna razmerja niso prepovedana. V Siriji, Alžiriji, Somaliji, Katarju, Maleziji in na Maldivih so prepovedani. V Jemnu, Afganistanu, Iranu, Mavretaniji, Sudanu, Nigeriji, Savdski Arabiji, Združenih Arabskih Emiratih (vključno z modernimi na videz civiliziranima emiratskima oazama Dubaj in Abu Dabi) pa sledijo nagovorom iz Korana dosledno – tam se homoseksualne aktivnosti kaznujejo tudi s smrtjo. Sploh v Iranu in Savdski Arabiji so javne usmeritve gejev vsakodnevna realnost.
Savdska Arabija je še zaostrila kazensko zakonodajo potem, ko so oblasti začele sumiti, da širitev socialnih omrežij proizvaja nove homoseksualce. Kot je nakazal islamski klerik Šejk Muhamed Salih al-Munadžid, se teološke debate ne vrtijo okrog tega ali bi bilo treba homoseksualce usmrtiti, temveč le okrog načina usmrtitve, ki bi Alaha najbolj zadovoljila: nekateri preroki iz davnine so se navduševali nad zažigom pri živem telesu, drugi bi homoseksualce raje kamenjali, spet tretji bi jih metali iz visokih zgradb (ti so očitno najbolj prepričali ISIS). Vsekakor pa noben prerok iz Korana ni dvomil, da osebo, ki se preda homoseksualnim aktom doleti takšno zlo, da ni nobenega upanja po očiščenju, zato jo je treba uničiti.
Te resničnosti se zavedamo vsi in jo pač jemljejo za lokalno posebnost ultra-konzervativne družbe. Malce manj ljudi se zaveda, da se na takšnih usmrtitvah zberejo cele množice zmernih muslimanov, profesorjev, doktorjev, odvetnikov, gospodinj, študentov in majhnih otrok, ki z navdušenimi vzkliki o tem kako je alah velik in kako ob pravici zadoščeno vzpodbujajo rablja, medtem ko obeša nesrečnika na vislice.
Agresivno homofobne oblasti so le ogledalo družbe kot take, družba pa je sestavljena iz posameznikov. Po raziskavah Pew Research Center prebivalci islamskih držav izrazito ne odobravajo homoseksualnosti, s skoraj vse-nacionalnim konsenzom. V Nigeriji le 1 odstotek, v Palestini 4 odstotki, v Turčiji 9-odstotkov, v Egiptu in Jordaniji 3, v Tuniziji, Pakistanu in Indoneziji 2-odstotka ljudi podpira homoseksualnost. Za primerjavo: v stereotipno homofobnih državah evropske krščanske tradicije kot sta Poljska in Grčija je podpora 53 in 42 odstotna, medtem ko je v ZDA 60 odstotna, v Nemčiji pa kar 87 odstotna. Tudi v pretežno katoliški Latinski Ameriki je podpora homoseksualcem pretežno več kot 50 odstotna. Seveda podatki za zahodne države veljajo le na splošni ravni. Pogled na muslimanske manjšine zopet pokažejo pomembe deviacije: medtem, ko je Nemčija na svetovni ravni skoraj na vrhu po odstotku ljudi, ki imajo pozitiven pogled na homoseksualnost, pa na drugi strani 51 odstotkov v Nemčiji rojenih in vzgojenih Turkov misli, da je homoseksualnost bolezen. V drugače gejevsko prijazni Veliki Britaniji je 61 odstotkov muslimanov in 71 odstotkov mladih muslimanov mnenja, da bi morala biti homoseksualna nagnjenja preganjana.
Raziskava ponudi grozljiv vpogled v miselnost ljudi, v deželah kjer verjamejo, da je alah resnični bog abrahamske tradicije. Korelacija je preveč očitna in trans-nacionalna, da bi bila posledica etničnih ali kulturnih razlik. V Aziji so daleč najbolj homofobne države tiste, kjer je islam državna religija. Dvakrat več - sicer militantno homofobnih Kitajcev - sprejema homoseksualnost, kot v Indonezijcev, Malezijcev in Pakistancev. Edina država na Bližnjem vzhodu, kjer je podpora homoseksualnosti na ravni držav EU je ravno tista, ki ni muslimanska – Izrael.
Strelec iz Orlanda Omar Mateen je bil le otrok kulture v kateri je odraščal. Bil je zagrizen homofob. A najprej je bil musliman. In ker je bil musliman je bil skoraj nujno tudi homofob. Zvestobo je prisegel Islamski državi, a lahko bi jo tudi Savdski Arabiji, Iranu ali Afganistanu. Prebivalci tamkajšnjih dežel bi se enako radostno razveselili njegove morije nedolžnih, kot so se ga teroristi ISIS. Pokol ljudi, ki z izprijenimi dejanji zaničujejo alahovo ime je po njihovi tradiciji in zakonodaji vendar zveličavno početje. Nekateri bi radi morijo videli kot dejanje homoseksualca, ki je tako zelo sovražil samega sebe, da je moral pobiti sebi enake. Kot dokaz za to vidijo profil, ki ga je ustvaril na gejevski strani in redno zahajanje ter popivanje v gejevskem lokalu Pulse, kjer je na koncu storil svoj zločin. »Kateri pravoverni musliman pa bi pil alkohol in zahajal v nočne klube?!« porečejo. Oh, marsikateri. Recimo tisti, ki so krivi za napad 11.septembra 2001 v New Yorku, Pensilvaniji in Pentagonu. Tudi oni so si obrili brade, zahajali v klube in pili alkohol, da bi bili videti čim bolj prepričljivi in zliti z okolico – da le ne bi kdo posumil, da v ozadju snujejo peklenski načrt. Tudi Omar Mateen je lahko svojo domnevno homoseksualno dvojno življenje izkoriščal za učinkovito krinko, s katero se je lahko povsem neopazno približal svojim žrtvam in jih na koncu odrešil življenja.
Za konec bi se vrnil k Mitji Blažiču in njegovemu upravičenemu strahu do beguncev, katerih pravice je tako strastno branil na ulicah Ljubljane. Njegovi bratje v anarholevičarstvu so imeli na protestu v podporo beguncem razvit plakat, kjer je pisalo, da si želijo svet mnogoterih svetov. Jaz si ga prav tako. Svet poln Kitajcev, Novozelandcev, Perujcev, Inuitov – morda celo Hrvatov in Srbov!
A tak svet ni svet, kot si ga želijo verni muslimani. Verni muslimani si želijo svet, ki bi se podjarmil njim. Svet v katerem bodo v muslimanskih getih zahodnih mest veljala pravila šeriatskega prava. Kot je rekel Hasan al-Bana idejni oče Muslimanske bratovščine katero si hočejo levičarsko usmerjene vlade na zahodu tako strastno legitimizirati kot regularno politično opcijo:»V naravi islama je, da dominira, ne da je dominiran. Da svoje zakone vsili drugim narodom in svojo moč razširi po vsem planetu.« V takšnem svetu, ni prostora za svet mnogoterih svetov. V takšnem svetu tudi ni prostora za homoseksualce. Tistim je prostor na vislicah in v peklu. Tja pa jih ne pošiljajo le ISISovi ekstremisti, ampak tudi 7-letni dečki, ostarele branjevke, ulični prodajalci šavarme in drugi, ki v ekstazi pojejo »Alah akbar!« ko pokončajo še enega homoseksualca na javni usmrtitvi.
Zato aktivistu Mitji niti približno ne zamerim, da si ljudi iz tistih krajev ne želi spoznati, tako intimno, da bi jim povedal, kako je tudi sam na najbolj sprevržen način razžalil njihovo božanstvo. Tako Mitja kot jaz se namreč zavedava, da bi se v tistem trenutku končale sanje o svetu mnogoterih svetov in začela nočna mora o enem samem rasističnem, homofobnem, divjaškem svetu, kot ga pozna islam.
Mitja Iršič
Pred časom, dolgo preden se je zgodila tragedija v homoseksualnem klubu v Orlandu, sem gejevsko-levičarskega aktivista Mitjo Blažiča pozval, naj se – skupaj z mano – sreča z begunci nastanjeni v slovenskem azilantskem domu. Skupaj bi jima odnesla piškote v znak solidarnosti. Zraven pa sem Mitja izzval, naj si olajša dušo s tem, da jim pove to kar tako rad razlaga Slovencem: da je ponosen homoseksualec.
Mitja ni bil za akcijo. Začel se je izgovarjat, da manipuliram z njim in priznam – morda sem res. Vedel sem, da si Mitja ne bo upal miroljubnim beguncem, v podporo katerih se je udeleževal anarholevičarskih antifa shodov, povedati o svoji usmerjenosti. Želel sem le socialni eksperiment, ki bi pokazal, kako bo Mitja upravičil svoj – povsem upravičen – strah do takšnega dejanja. Ni me razočaral. Dejal je, da se bo z begunci dobil potem, ko bom jaz »zrihtal« sestanek še z Green Dragonsi, Violami, društvom Harvardi ipd. Češ – na ne preveč subtilen način je hotel preskočiti moje namigovanje na islamsko homofobijo na tak način, da bi izpostavil slovensko homofobno margino. Seveda so homofobi tudi v Sloveniji. A dokaj pomenljivo, da je zmerne muslimane, katere sem predlagal, da jih obiščeva, primerjal z nogometnimi navijači in nacionalisti. Freudov zdrs?
Mitja je namreč na pravi poti. V sklopu tega teksta bom namreč poskusil prikazati, da je med zmernimi muslimani potencial za homofobijo takšen, da ga ne prekosi skupaj zbrana množica nacional-socialistov in nogometnih huliganov. Pokazal bi rad, da se Mitja upravičeno boji.
Prav zdaj, ko se trupla mladih homoseksualcev v ameriškem gejevskem klubu še niso dobro ohladila, je čas da si nalijemo čistega vina o odnosu islama do homoseksualnih nagnjenj. Ameriški regresivno levičarski mediji so se na vso moč trudili, da bi celotno stvar obrnili na neko povsem nerelevantno debato –tisto o pravici Američanov, da se oborožijo s profesionalnim vojaškim orožjem. Čeprav so se vsi zavedali, da za pokolom tiči izredno neprijetna resnica, ki si je nihče ne upa na glas priznati, v strahu, da ga ne bi proglasili za islamofoba – namreč, da napadalec ni bil le nek povprečen zlonameren homofob, ampak da je izrazil podporo več terorističnim organizacijam in da je njegov oče, ki je zdaj tako presenečen nad pokolom, aktivno podpiral afganistanske talibane. Vsaka povezava med islamom in homofobijo je v zahodnem svetu skoraj tabu tema, medtem, ko se je v večini islamskega sveta sploh ne sramujejo. Še več – ponosno jo razglašajo, če le želi kdo poslušati njihovo sovražno sporočilo.
Islamska kultura homoseksualnost vidi kot greh, kateri se kaznuje s kamenjanjem.
Kot veleva Koran v surah 7:80-7:84:
In Lota, ko je rekel svojemu narodu: "Mar počnete razvrat, kakršnega pred tem prav nihče ni počel? Resnično strastno pristopate k moškim namesto k ženskam. Vsekakor, vi ste narod, ki pretirava." In odgovor njegovega naroda ni bil nič drugega, kot da so rekli: "Preženite jih iz svojega mesta. Resnično so to ljudje, ki se čistijo. Pa smo rešili njega in njegovo družino, razen njegove žene, ki je bila med tistimi, ki so ostali. Zasuli smo jih z dežjem kamnov, zato poglej, kako so končali zločinci. "
Bližnjevzhodne kulture v modernih časih so homoseksualna nagnjenja v skladu s tem prepričanjem še dodatno označile kot enega izmed nevarnih življenskih stilov zahodne civilizacije. Jordanija, Irak in Libanon so edine bližnjevzhodne države, kjer istospolna razmerja niso prepovedana. V Siriji, Alžiriji, Somaliji, Katarju, Maleziji in na Maldivih so prepovedani. V Jemnu, Afganistanu, Iranu, Mavretaniji, Sudanu, Nigeriji, Savdski Arabiji, Združenih Arabskih Emiratih (vključno z modernimi na videz civiliziranima emiratskima oazama Dubaj in Abu Dabi) pa sledijo nagovorom iz Korana dosledno – tam se homoseksualne aktivnosti kaznujejo tudi s smrtjo. Sploh v Iranu in Savdski Arabiji so javne usmeritve gejev vsakodnevna realnost.
Savdska Arabija je še zaostrila kazensko zakonodajo potem, ko so oblasti začele sumiti, da širitev socialnih omrežij proizvaja nove homoseksualce. Kot je nakazal islamski klerik Šejk Muhamed Salih al-Munadžid, se teološke debate ne vrtijo okrog tega ali bi bilo treba homoseksualce usmrtiti, temveč le okrog načina usmrtitve, ki bi Alaha najbolj zadovoljila: nekateri preroki iz davnine so se navduševali nad zažigom pri živem telesu, drugi bi homoseksualce raje kamenjali, spet tretji bi jih metali iz visokih zgradb (ti so očitno najbolj prepričali ISIS). Vsekakor pa noben prerok iz Korana ni dvomil, da osebo, ki se preda homoseksualnim aktom doleti takšno zlo, da ni nobenega upanja po očiščenju, zato jo je treba uničiti.
Te resničnosti se zavedamo vsi in jo pač jemljejo za lokalno posebnost ultra-konzervativne družbe. Malce manj ljudi se zaveda, da se na takšnih usmrtitvah zberejo cele množice zmernih muslimanov, profesorjev, doktorjev, odvetnikov, gospodinj, študentov in majhnih otrok, ki z navdušenimi vzkliki o tem kako je alah velik in kako ob pravici zadoščeno vzpodbujajo rablja, medtem ko obeša nesrečnika na vislice.
Agresivno homofobne oblasti so le ogledalo družbe kot take, družba pa je sestavljena iz posameznikov. Po raziskavah Pew Research Center prebivalci islamskih držav izrazito ne odobravajo homoseksualnosti, s skoraj vse-nacionalnim konsenzom. V Nigeriji le 1 odstotek, v Palestini 4 odstotki, v Turčiji 9-odstotkov, v Egiptu in Jordaniji 3, v Tuniziji, Pakistanu in Indoneziji 2-odstotka ljudi podpira homoseksualnost. Za primerjavo: v stereotipno homofobnih državah evropske krščanske tradicije kot sta Poljska in Grčija je podpora 53 in 42 odstotna, medtem ko je v ZDA 60 odstotna, v Nemčiji pa kar 87 odstotna. Tudi v pretežno katoliški Latinski Ameriki je podpora homoseksualcem pretežno več kot 50 odstotna. Seveda podatki za zahodne države veljajo le na splošni ravni. Pogled na muslimanske manjšine zopet pokažejo pomembe deviacije: medtem, ko je Nemčija na svetovni ravni skoraj na vrhu po odstotku ljudi, ki imajo pozitiven pogled na homoseksualnost, pa na drugi strani 51 odstotkov v Nemčiji rojenih in vzgojenih Turkov misli, da je homoseksualnost bolezen. V drugače gejevsko prijazni Veliki Britaniji je 61 odstotkov muslimanov in 71 odstotkov mladih muslimanov mnenja, da bi morala biti homoseksualna nagnjenja preganjana.
Raziskava ponudi grozljiv vpogled v miselnost ljudi, v deželah kjer verjamejo, da je alah resnični bog abrahamske tradicije. Korelacija je preveč očitna in trans-nacionalna, da bi bila posledica etničnih ali kulturnih razlik. V Aziji so daleč najbolj homofobne države tiste, kjer je islam državna religija. Dvakrat več - sicer militantno homofobnih Kitajcev - sprejema homoseksualnost, kot v Indonezijcev, Malezijcev in Pakistancev. Edina država na Bližnjem vzhodu, kjer je podpora homoseksualnosti na ravni držav EU je ravno tista, ki ni muslimanska – Izrael.
Strelec iz Orlanda Omar Mateen je bil le otrok kulture v kateri je odraščal. Bil je zagrizen homofob. A najprej je bil musliman. In ker je bil musliman je bil skoraj nujno tudi homofob. Zvestobo je prisegel Islamski državi, a lahko bi jo tudi Savdski Arabiji, Iranu ali Afganistanu. Prebivalci tamkajšnjih dežel bi se enako radostno razveselili njegove morije nedolžnih, kot so se ga teroristi ISIS. Pokol ljudi, ki z izprijenimi dejanji zaničujejo alahovo ime je po njihovi tradiciji in zakonodaji vendar zveličavno početje. Nekateri bi radi morijo videli kot dejanje homoseksualca, ki je tako zelo sovražil samega sebe, da je moral pobiti sebi enake. Kot dokaz za to vidijo profil, ki ga je ustvaril na gejevski strani in redno zahajanje ter popivanje v gejevskem lokalu Pulse, kjer je na koncu storil svoj zločin. »Kateri pravoverni musliman pa bi pil alkohol in zahajal v nočne klube?!« porečejo. Oh, marsikateri. Recimo tisti, ki so krivi za napad 11.septembra 2001 v New Yorku, Pensilvaniji in Pentagonu. Tudi oni so si obrili brade, zahajali v klube in pili alkohol, da bi bili videti čim bolj prepričljivi in zliti z okolico – da le ne bi kdo posumil, da v ozadju snujejo peklenski načrt. Tudi Omar Mateen je lahko svojo domnevno homoseksualno dvojno življenje izkoriščal za učinkovito krinko, s katero se je lahko povsem neopazno približal svojim žrtvam in jih na koncu odrešil življenja.
Za konec bi se vrnil k Mitji Blažiču in njegovemu upravičenemu strahu do beguncev, katerih pravice je tako strastno branil na ulicah Ljubljane. Njegovi bratje v anarholevičarstvu so imeli na protestu v podporo beguncem razvit plakat, kjer je pisalo, da si želijo svet mnogoterih svetov. Jaz si ga prav tako. Svet poln Kitajcev, Novozelandcev, Perujcev, Inuitov – morda celo Hrvatov in Srbov!
A tak svet ni svet, kot si ga želijo verni muslimani. Verni muslimani si želijo svet, ki bi se podjarmil njim. Svet v katerem bodo v muslimanskih getih zahodnih mest veljala pravila šeriatskega prava. Kot je rekel Hasan al-Bana idejni oče Muslimanske bratovščine katero si hočejo levičarsko usmerjene vlade na zahodu tako strastno legitimizirati kot regularno politično opcijo:»V naravi islama je, da dominira, ne da je dominiran. Da svoje zakone vsili drugim narodom in svojo moč razširi po vsem planetu.« V takšnem svetu, ni prostora za svet mnogoterih svetov. V takšnem svetu tudi ni prostora za homoseksualce. Tistim je prostor na vislicah in v peklu. Tja pa jih ne pošiljajo le ISISovi ekstremisti, ampak tudi 7-letni dečki, ostarele branjevke, ulični prodajalci šavarme in drugi, ki v ekstazi pojejo »Alah akbar!« ko pokončajo še enega homoseksualca na javni usmrtitvi.
Zato aktivistu Mitji niti približno ne zamerim, da si ljudi iz tistih krajev ne želi spoznati, tako intimno, da bi jim povedal, kako je tudi sam na najbolj sprevržen način razžalil njihovo božanstvo. Tako Mitja kot jaz se namreč zavedava, da bi se v tistem trenutku končale sanje o svetu mnogoterih svetov in začela nočna mora o enem samem rasističnem, homofobnem, divjaškem svetu, kot ga pozna islam.
Mitja Iršič
Glej, nisem si tega jaz izmisli; citiram iz strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje: Moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, so najbolj prizadeta skupina...
Smatraj to kot poklicno bolezen. Malo heca.
Sicer pa ne privoščim nobenemu homoseksualcu, da dobi AIDS. No, mogoče bi izvzel onega razvpitega aktivista. Mislim si, da to ne morejo biti slabi ljudje, če jih je po trditvah aktivistov nekaj 10 %, so pa v vsakdanjem življenju neopazna in povsem nemoteča skupina.
Sicer pa ne privoščim nobenemu homoseksualcu, da dobi AIDS. No, mogoče bi izvzel onega razvpitega aktivista. Mislim si, da to ne morejo biti slabi ljudje, če jih je po trditvah aktivistov nekaj 10 %, so pa v vsakdanjem življenju neopazna in povsem nemoteča skupina.
Verjetnosti v tabeli so za enkraten dogodek. Če se dogodek ponavlja, verjetnosti precej narastejo. Primer: prejemnik v rit ima verjetnost za okužbo ob enkratnem dogodku 3%. Če stvar ponovi 10krat, je verjetnost že čez 26%. Če 20krat, je verjetnost že nad 45%.