Zadnjič je bila ena teta na RTVSLO, ki je razlagala o super truper oh in sploh fajn mašinah, ki se jim reče defibrilatorji. Češ, če koga kap zadane, da mu s tem pomagaš.
Manca Janežič ji je 3x (z besedo - trikrat) zastavila vprašanje, kako naj laik ve, da je nekomu treba pomagati točno z defibrilatorjem, pa ni dočakala odgovora (morala je odnehat, ker imajo ob 19:55 že drugo oddajo).
Če si medicinci predstavljajo, da bom jaz "kar na pamet" šarila z defibrilatorjem naokoli, se prekleto motijo. Mogoče pri mojih najbližjih (ker njim je jasno, da jim hočem samo pomagati - če bo kaj narobe, me nihče ne bo tožil), pri ostalih pa sigurno ne. Pa mi drugače sploh ni panike pomagat (z veseljem pomagam stari mami, če vidim, da kaj išče, je zmedena, ne more nosit,... pa tudi komu drugemu, če vidim, da kaj rabi).
Ista fora je ta PP - če nekdo ima poškodovano hrbtenico, se ga ne premika, če je pa nima, pa se ga premika. Kul. Vse jasno. V nulo. Z veseljem delam po teh navodilih. Imam samo banalno vprašanje - kdo bo pa tisti, ki bo vmes postavil diagnozo, ali gre za hrbtenico ali ne?
Tako. Pošteno povem, kako pri meni stvari stojijo z medicinsko pomočjo - zdej me pa linčajte.
(se pa seveda že dolgo zavedam, da tudi meni zelo verjetno nihče ne bo pomagal).
PS: Se pa strinjam z nekaterimi okoli krvavitev in "sterilnosti" - če so praske, je tisti kompletek oh in sploh fancy (ker je itak isti šit, ali ga sploh imaš ali ne), če je pa kaj konkretnega, boš pa ustavljal z vsem, kar imaš pri roki - torej tudi z majco, ki jo imaš na sebi. Ker če se bomo ukvarjali z iskanjem 1. pomoči, pa potem odvijanjem tistih vatk, bo človek vmes že izkrvavel. Ne pozabit, da bo - do takrat, ko ti prideš do njega in sploh vidiš, kaj se dogaja - močno krvavel že vsaj nekaj minut.
