Gemini je Avbljeve scenarije ocenil takole
Popotnica nove vlade je politično razklana država, v kateri se kuha družbena histerija. Kako se bodo vlada, njen predsednik, ministri ter široka ne-koalicija spopadli s tem bremenom?
www.finance.si
1. Realistični scenarij: 65 %
Ta scenarij je daleč najverjetnejši. Slovenski politični prostor ima močno vztrajnostno silo (t. i.
status quo).
- Zakaj je verjetnost največja? Politični akterji v Sloveniji pogosto uporabljajo kulturni boj kot poceni gorivo za mobilizacijo svojih volivcev, ko zmanjka konkretnih reformnih rezultatov. Hkrati pa je slovensko gospodarstvo precej vpeto v evropske tokove in institucije (kot so sodišča in civilna družba) imajo kljub pritiskom določeno stopnjo avtonomije, ki preprečuje popoln zdrs v kaos.
- Kaj bomo videli? Nekaj delnih reform (npr. na področju davkov ali infrastrukture), stalno politično trenje, občasne afere, ki bodo polnile medije, in prelivanje krivde znotraj koalicije. Država bo delovala naprej, a brez tistega pravega razvojnega preboja.
2. Črni scenarij: 25 %
Čeprav se sliši grozljivo, verjetnost za ta scenarij ni zanemarljiva, predvsem zaradi vse večje polarizacije družbe in utrujenosti volivcev od nenehnih "novih obrazov".
- Zakaj je verjetnost zmerna? Če se gospodarske razmere v Evropi poslabšajo in če naslednji politični cikli prinesejo popolno prevlado ene radikalne opcije brez močnih koalicijskih zavor, se lahko institucionalno čiščenje res zaostri. Retorika "mi proti njim" in maščevalnost sta v slovenski politiki žal globoko ukoreninjeni.
- Kaj ga zavira? Članstvo v EU, vpetost v mednarodne standarde in dejstvo, da so slovenski volivci zgodovinsko gledano precej nihajni – ko ena stran močno pretirava, jo na naslednjih volitvah običajno kaznujejo.
3. Optimistični scenarij: 10 %
Ta scenarij predstavlja ideal, ki pa je v trenutni politični in medijski kulturi v Sloveniji zelo težko dosegljiv.
- Zakaj je verjetnost tako nizka? Za uresničitev tega scenarija bi potrebovali globoko transformacijo politične kulture. To pomeni, da bi morali politiki osebni ego in strankarske interese podrediti dolgoročni viziji države, opozicija pa bi morala delovati državotvorno namesto destruktivno. Trenutno ni videti resnih premikov v smeri takšnega konsenza.
- Kaj bi bilo potrebno? Pojav izjemno močne civilne družbe, ki bi bila dejansko neodvisna, ter zrelost političnih voditeljev, da se odrečejo populizmu (in omrežju X) v korist strokovnega in dolgočasnega dela.