Za vse, ki so pisali o neustavnosti omejevanja gibanja kot kršitvi osnovnih človekovih pravic - ustavno sodišče je odločilo, da so bili ukrepi vlade dejansko neustavni ampak ne zaradi kršenja osnovnih pravic temveč zaradi birokratskih napak v obliki pomanjkanja oz. preskopih definicij itd.
Citiram:
Ustavno sodišče je ocenilo, da daje zakonodajalec vladi v zakonu o onalezljivih boleznih, točneje v 2. in 3. točki 39. člena, kjer se omejuje pravica potovanja, gibanja, zbiranja, bistveno preširoko polje proste presoje pri odločanju o ukrepih.
"Zakonodajalec - ob vsebinsko praznih navodilih glede prostorske zamejitve ukrepov ter brez določitve načinov (vrst) ukrepanja, meril o dopustnem trajanju ukrepov, dolžnosti posvetovanja in sodelovanja s stroko ter ustreznega obveščanja javnosti – vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev, s katerimi se (tudi zelo intenzivno) posega v svobodo gibanja (lahko tudi vseh) prebivalcev na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako ji prepušča, da v celotnem obdobju nevarnosti širjenja nalezljive bolezni prosto presoja, v katerih primerih, za koliko časa in na kako velikem območju države bo prepovedala zbiranje ljudi na javnih mestih, na katerih obstaja po oceni vlade povečana nevarnost širjenja nalezljive bolezni. Zapoveduje ji le, da mora pred uvedbo ukrepov presoditi, ali vnosa ali razširitve nalezljive bolezni ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi po zakonu o nalezljivih boleznih," razlaga ustavno sodišče. In ker zakonodajalec ni določil zadostne vsebinske podlage za izvrševanja tega pooblastila vladi, so ustavni sodniki ocenili, da je ta člen zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z ustavo.
Konec citata.
vir
