Petek, 9.10.
Dan se danes sploh ne začenja. Sem kar včerajšnja. Dežurna, še vedno. Že od včeraj od pol osmih zjutraj. Ampak danes ne morem mirno čakati predaje, ki je najlepši čas dežurstva, ko utrujen predaš odgovornost v roke drugemu. In greš na svež zrak. Danes moram na krizni štab. Najti moramo rešitev za kadrovsko situacijo v covid intenzivni. Že dva meseca rešujemo situacijo iz dneva v dan, ljudi osebno iz tedna v teden prosimo, da pristanejo na dodatno delo. Vsi imajo že številne obveznosti, dežurstva. Od starejših kolegov takih obremenitev ni pričakovati, mlajši kolegi imajo mlade družine. In se seveda ne ponujajo prostovoljno za dodatno delo. Tudi jaz se nisem, ko so bili otroci majhni. Tudi sem mislila, da mi ne bo več treba delati 24 urnih dežustev. To je bila ena od prednosti, ko sem pred 4 leti presedlala iz internistične v kirurško intenzivo.
A časi so nori. Pravega profila intenzivistov, takih za infekcijske bolezni, v naši bolnišnici nimamo. Na internistični strani je ljudi premalo, niti svojih dežurstev ne zmorejo pokriti sami. In tako smo v delo v Covid EIT prepričali anesteziologe, kjer je največ takih, ki to znajo. A njihovo delo so v normalnih časih operacije in pooperativna intenzivna oskrba. In zato se prostovoljno ne javljajo. Res ni njihovo področje. Utrujena sem od pregovarjanja. In na koncu raje napišem nas nekaj prostovoljcev. Po 7 ali 8 dežustev na mesec, 24 urnih. Oktobra je tako ostalo odprto samo še eno.
Sobota 10.10.
Včeraj smo po triurnem sestankovanju le našli zasilno rešitev. Dobrih rešitev v teh časih nimamo več. Kader bomo z odlokom vodstva UKC prerazporedili, s tem seveda zmanjšali operativne programe, dežural bo tudi kak za to usposobljen specializant. In tako sem današnje, sicer moje dežurstvo, z veseljem oddala mlajši kolegici. Ostane mi jih samo še 7. Prišla sem ji dopoldan pomagati, dela je preveč za enega, dalje sem ji nato na voljo po telefonu. A me ne skrbi, sposobna je in glavo ima na pravem mestu.
Nedelja 11.10.
Prosta nedelja je dar. Ne samoumevna. Roman je nima, dežuren je. Otroci so doma, Janja se je vrnila iz Ljubljane, Jakob iz Gradca, Jurij je še srednješolec. Pripeljali so vsak svoje dekle. V nekem trenutku se znajdemo okoli mize, kava, gin tonic, kos peciva.... in pogovor steče. To so (in so vedno bili) najlepši trenutki mojega življenja. Ponosna sem na ljudi, ki so postali, samostojni, obzirni do drugih, strastni vsak do svoje izbrane življenjske poti. Pogovor spet teče o koroni (a se sploh še pogovarjam kaj drugega?). Janji nepredvidljivost situacije in predavanja on-line predstavljajo velik stres, Jakob je pravkar začel študij v Gradcu, s sošolci še dolgo ne bodo mogli navezati socialnih stikov, Jurij nasprotno navija za zaprtje srednjih šol in pouk na daljavo, v šolo ne hodi posebno rad. A vsem je jasno, da drugače pač ne gre, maske, razkuževanje in socialna distanca so jim postali tako normalni, da sploh ne razumejo, iz česa delajo ljudje tak velik problem. Kritični so do razpihovanja neresnic in sovražnosti, ki jih berejo po omrežjih in kar je huje, poslušajo v šoli od nekaterih učiteljev.
Ponedeljek 12.10.
Prejšnji teden je bilo v naši intenzivni mirno. Kar nekaj dni nismo imeli nobenega bolnika na mehanični ventilaciji. Vsi smo vedeli, da je to le zatišje pred nevihto. Številke okuženih »zunaj« so strmo naraščale, nato številke sprejetih v bolnišnico in z zamikom enega tedna se je nato zatišje nehalo tudi pri nas.
Zdaj imamo štiri bolnike. Dva od njih sta intubirana in mehanično ventilirana, a le eden zaradi težke covid pljučnice. Včeraj smo ga obrnili na trebuh. To zdaj počnemo z vsakim bolnikom na ventilatorju. Pomaga. Pljuča se cela mnogo bolje predihajo. Zveni enostavno, a da to varno izpeljemo nas mora biti 5. In naši bolniki večinoma niso idealne telesne mase. Drug bolnik ima bolj žalostno zgodbo, pred 3 dnevi je nenadoma postal nezavesten in smo ugotovili obsežno krvavitev v možgane. Težko mu bo pomagati. Ja, pa covid pozitiven je in zato pri nas. Poleg njega je bolnik, ki ga sicer še nismo intubirali. Radi bi mu prihranili ta poseg in pa zaplete, povezane z mehanično ventilacijo. A hodi skozi po meji. In tako ga cele noči gledamo in iz ure v uro presojamo, ali bo zdržal. Tudi to noč mu je uspelo. Peti dan je že danes, upam da se bo obrnilo na bolje. Še enega bolnika imamo, takega ki je v bolnišnico prišel na planiran poseg – bypass operacijo, zdrav. In se je zapletlo že takoj po operaciji, celo oživljan je bil. To se je dobro izteklo. In je potem v bolnišnici se okužil s korono. Covid pljučnico ima, ni asimptomatski, a na srečo ventilatorja ne potrebuje, le kisik. Taka okužba za bolnike po operacijah je lahko smrtno nevarna. A kako preprečiti vdor virusa v bolnišnico? Že tako smo na vseh vstopnih točkah postavili kontrolne točke, da se ob prihodu v službo počutiš kot v času okupacije. Že tako smo prepovedali obiske. Imamo stroga pravila za zaposlene, zdaj si vsak dan ob prihodu v službo merimo telesno temperaturo in zapisujemo morebitne znake bolezni. In jemljemo brise zelo na široko. Nemogoče je. Več kot je virusa med ljudmi, bolj nemogoče bo. In bolj nevarno se bo v bolnišnici sploh zdraviti.
Torek 13.10.
Dobim sporočilo od prijatelja, spet je na hematološki kliniki, pred njim je četrta, zadnja runda kemoterapije. Zbolel je junija za akutno levkemijo, star 40 let, s tremi malimi otroki in lastno odvetniško pisarno. Njegova pot do diagnoze je bila... koronska – nekajkrat obravnavan po telefonu ali kar pred vrati, na koncu je skoraj izsilil nujni pregled pri revmatologu. Za diagnozo je bila potrebna le diferencialna krvna slika. Kemoterapija pri njemu deluje, možnosti ozdravitve ima odlične, a seveda če zdravljenje izpelje do konca. Med rundami gre za nekaj dni domov. Tokrat me je zanj resno skrbelo, korona je povsod. Poslušal me je in se samoizoliral v hiši staršev, le mama je bila z njim, ki je ves čas nosila masko in hiše ni zapuščala. Otroke in ženo je videl le na daleč, stik bi bil prenevaren, otroci so ponavadi asimptomatski, iz šole ali vrtca bi mu lahko kdorkoli od njih prinesel korono.
Če bi se okužil, kemoterapije ne bi mogel dobiti (pretvegano), s tem bi se mu možnosti ozdravitve bistveno poslabšale. A test je bil na srečo negativen, kar doma sem mu ga odvzela, prenevarno se mi je zdelo, da v teh časih hodi kamorkoli, kjer so ljudje.
Sreda 14.10.
Facebooka nimam, tudi ne drugih socialnih omrežij. Se mi zdi, da zato lažje živim. Se manj razburjam zaradi neumnosti in manj sovražnosti čutim. Če kaj močno zavibrira po socialnih omrežjih, se slej ko prej znajde na kateri od viber skupin. Imam jih nekaj, najaktivnejši sta službeni – sestrska in zdravniška, več glav več ve. A moja najljubša – prijateljice, ki smo pred 20 leti skupaj začele poklicno pot. In ostale na enaki valovni dolžini. Tudi danes aktivno debatiramo, to je naša psihoterapija.
Četrtek 15.10.
Danes spet dežurstvo. Naslednjih 25 ur v prostorih naše improvizirane intenzivne terapije. Včasih se mi zdi, da smo iz nemogočega naredili.... intenzivo. Ponosna sem na »naš« team.
Delamo v prostorih, ki za to niso bili mišljeni. Prostora imamo tako minimalno, da je vsako delo hkrati še premagovanje ovir. Moja prekomerna širina mi pri tem nikakor ne koristi. Sestrski team smo nabrali od vsepovsod. Obe intenzivni enoti sta prerazporedili nekaj svojih, seveda ne najbolj izkušenih, saj sta obe že tako na kadrovskem minimumu in dela pri njih ni nič manj. In tako »izkušena sestra« zdaj pomeni - 1 leto dela v intenzivni terapiji. Takih imamo polovico, druga polovica nima nobenih intenzivističnih izkušenj. Na papirju taka intenziva pravzaprav ne bi smela biti dobra za bolnike. Ne bi smela niti obstajati. A nekako nam uspeva. Od julija smo zdravili 20 bolnikov, od teh jih je 15 že šlo domov, tudi taki, ki pravzaprav niso imeli dobrih možnosti, umrl je eden, 4 še zdravimo. Najbrž nam pri tem ne- malo pomaga bog, ali kdorkoli že opravlja to nalogo delilca usode. Ali pa je nekaj na tem, kar je zadnjič rekel Patric... včasih je boljše nogometno moštvo tisto, ki ima malo slabše igralce, a vsi sodelujejo in si želijo uspeti. Ker to pa smo – vsi smo motivirani, da nam uspe. In vsi smo se našli na tem skupnem imenovalcu – bolnik. Nikomur v tem teamu ni nič težko, tudi če je to že osmo dežurstvo ta mesec ali štirinajsti zaporedni delovni dan. Če kaj ne znamo, če nam nagaja tehnika, ko nam zmanjka izkušenj, stopimo vsi skupaj in iščemo rešitve. In potem kličemo okoli, kolegi iz obeh intenziv so po telefonu pomagali rešiti že marsikateri problem. Ne vem sicer, kako dolgo bomo zdržali, danes je pri nas že 7 bolnikov....
Alenka Strdin Košir
Najprej mama, že 21 let in pol; nato žena; za zraven še zdravnica, 22 let in pol, specialistka interne in intenzivne medicine; po sili razmer vodja covid intenzivne enote, pol leta
) oz. pač mladina.
