Citat:
DL: Ko je res hudo, tudi prositi ni več težko
petek, 25.3.2011
30-letna mamica s tremi otroki živi v najemniškem stanovanju le ob socialni pomoči. Vsakršna pomoč bi bila dobrodošla. (Foto: I. N., arhiv DL)Natisni
Pošljite stran
Zaznamek
Komentarji (2)Morda ste jih že opazili, ko gredo zjutraj proti mestu: mlada, drobna mamica, ki pred seboj potiska otroški voziček s sinkom, ob njej pa stopata prvošolka in še triletna deklica. Najmlajši se včasih pritožuje. Zaradi sestric, ki obiskujeta šolo in vrtec, mora tudi on, komaj 14-mesečen, vsako jutro z njimi. Mamica, 30-letna Tamara, mimogrede pove, da jo skrbi, kako bo, če bo te dni padal dež, saj ji je varovalna prevleka za otroški voziček razpadla. A to še zdaleč ni njena edina skrb.
»Oči je v zaporu,« priteče povedat najstarejša hčerka, 6-letna Evelyn, ko stopim v njihovo najemniško stanovanje v Bršljinu. Pred kratkim so prišli iz varne hiše. »Imela sva probleme, v glavnem zato, ker dobiva kazni za prekrške. Zdaj jih ni poravnaval in je moral v zapor,« razloži mamica, ki se je v varni hiši odločila, da je vendarle bolje, da zaživijo sami. »Tudi v varnih hišah ni tako, kot marsikdo misli. Tam je drugačen red, so druge ženske, jaz pa bi rada, da smo samostojni,« razlaga in poudari, da se trudi, da bi živeli kot družina: s 33-letnim možem obiskujeta posvetovalnico na Zakonskem in družinskem inštitutu, hodita na pogovore na Center za socialno delo in zatrdi, da je odtlej veliko bolje.
Iz varne hiše v negotov vsakdan
Po poklicu je slaščičarka. Ta čas čaka, če ji bodo odobrili vrtec za najmlajšega, potem bi lahko šla v službo, četudi le po štiri ure. Zdaj živijo od danes do jutri od socialne pomoči. »Dobim 600 evrov, od tega gre za najemnino 250 evrov, za stroške 110, kje je še hrana, plenice?« našteva. V februarju jim je šlo še posebej na tesno, saj ji zaradi menjave bančnega računa, ki ga ni sporočila pravočasno, niso nakazali otroškega dodatka. »Ni mi ostalo drugega, kot da sem v trgovini prosila, če mi plenice in kruh lahko dajo z odlogom plačila, « prizna.
Mož, ki je prej delal priložnostno, saj je brez poklica, je ravno dobil zaposlitev prek javnih del, zaradi zapora pa je ta mesec vse padlo v vodo. »Včasih bi se kar zjokala, pa vem, da moram biti močna - zaradi njih,« z glavo pokaže na male bučke, ki sedijo za mizo. Prejšnji teden so vsi zboleli, kar zaradi vlažnega stanovanja in mraza, ki je spet močneje pritisnil, niti ni čudno. »Kar naprej je treba nalagati peč, saj je sicer takoj mrzlo,« mimogrede pove, ko naloži drva. Vsaj s kurjavo so za zdaj preskrbljeni.
Nedavno jo je opazila prodajalka sadja in zelenjave, ki ji pomaga po najboljših močeh, tudi na Dolenjski list se je obrnila, da bi z objavo zgodbe morda še koga spodbudili, da bi pomagal. Poskrbela je, da so jim pripeljali lesene palete, s katerimi si družinica lahko ogreje vlažno stanovanje, saj jim je kurjave sredi mraza zmanjkovalo. Nad pozornostjo gospe, ki je opazila njihovo stisko, čeprav jih sploh ni poznala, je bila Tamara sprva presenečena, zdaj ji je globoko hvaležna. Občasno se za pomoč obrne na Karitas, predvsem ko zmanjka za plačilo položnic, gre po paket s hrano na Rdeči križ. »Ampak samo makaronov se tudi ne da jesti kar naprej,« pove, ko odpre omaro, kjer kraljujejo zavitki testenin.
Prizna, da ji ni več težko prositi, ko potrebuje pomoč. Ko bi le lahko prišla še do stanovanja z nižjo najemnino, bi bilo dosti lažje, razmišlja. O tem, da so na robu revščine, da ima v denarnici še pet evrov, pa prihajajo že nove položnice, pred otroki težko in nerada govori. Saj ne gre zame, reče, rada bi le, da bi otroci lahko normalno rasli.
Irena Novak
