Po dolgem dolgem planiranju sem preko strani www.booking.com rezerviral sobo cirka 18 kilometrov od samega taborišča. Hotel (slika bo priložena spodaj) se imenuje Przystañ nad So³± in naju je koštal takrat 40€ za oba skupaj z zajtrkom (samopostrežnim). Je malenkost težko ga najdt, ampak prijeten hotel, vključno z zaposlenimi in njihovo prisrčno angleščino.
3. julija 2007 leta sva se s soprogo odpravila na ogled tega taborišča na Poljskem.
Sredi dopoldneva sva bila na Dunaju, vendar me ta kaos nekako ni navdušil, tako, da bom potopis začel blizu meje Avstrija-Slovaška.
Najprej že tabla ki opozarja, da se bližamo meji s Slovaško.
Sama meja, nato tabla z omejitvami in pa kilometri do naslednjega cilja (Žilina).
Sama pot po Slovaški je minila zelo hitro in morm rečt, da naju tudi ni kej preveč navdušila. No vsaj kokr jo človek lahko spozna s ceste. Ustavila sva se samo enkrat na črpalki da sva lepo skadila en čik, se mal pretegnila in uživala v totalno pikantnih arašidih, ki sva jih kupila na bencinski.
Ob poti še neke ruševine gradu
Ko sva se bližala meji sva seveda zabluzila. Zelo blizu odcepa proti Poljski je namreč tudi meja z državo Češko. Tabla ob cesti naju je opozarjala,da morava zaviti desno, ampak sem ta desni izvoz itak prevozu (zgleda da jim je težko še eno tablo postavit, da človk ve, da je to res zdej ta odcep) in sva se po parih kilometrih pripeljala do meje. Oba gledava napise za Češko. Halo, gremo obrnt in nazaj. Tokrat zavijeva kot se spodobi in po približno dvajsetih minutah meja. Čisto na samem, nobenega avtomobila. Kr mal creepy. Modela v boksu čekirata osebne brez besed in že se peljeva po Poljskih cestah.
Tabla z omejitvami, pokrajina takoj po meji in pa samotna cesta
Ne vem, al je blo zarad dneva (vikend) al je pa ta mejni prehod res nekam slabo obiskan. Ker res nisva srečala skor nobenega avtomobila. No ampak sej je tko še lepš vozt, ker imaš mir. Slediva tablam in se pripeljeva pred hotel. Se prijaviva (ponavljam da so zelo prijazni, cena pa tud ugodna) in hitr v sobo. Študirava, če bi šla v restavracijo oz. kuhno spodaj pogledat če se da dobit kako večerjo ampak naju premaga spanec in spiva do naslednjega jutra. Zjutraj pa groza saj je scalo kot za stavo. Hmm, greva na zajtrk (lepo samopostrežno), kjer sva si privoščila standard kot so salamce, pašteta, maslo, marmelada itd. Po obedu še kavica in plačilo sobe kar pri pultu v restavraciji. Ko stopiva ven, dež že neki slabi-juhuhu. Spodaj še slika hotela
Dvajset minut vožnje in že najdeva najin cilj. Že ob cesti te modeli usmerjajo, ker itak vidijo tujo tablco in že vejo, kaj si pršu gledat. Prostorno parkirišče za drobiž bi lahko rekli. Ko parkirate se morate odpraviti na desno stran čez cesto.
V stavbi (vse informacije dobite na naslovu http://www.auschwitz.org.pl/) plačava voden ogled, ki naju stane približno 11 € na osebo. Traja pa zadeva nekje tri ure in pol. Najprej ogled kratkega filma v manjši dvorani, potem pa počakaš na hodniku da se zbere grupa in pride vodič (govori angleško). Najprej je na vrsti ogled taborišča Auschwitz, potem pa avtobus pelje še v par kilometrov oddaljen kamp Birkenau.
Prvi koraki:
Opozorilo
Tole je bil pa naš vodič. Res dobro je zadevo razlagal, kar poglobil se je v to. Verjetno res zato, ker je tudi njegov dedek bil v tem taborišču. Na srečo ni končal nekje v peči, ker so ga menda zadnji hip premestili nekam v Nemčijo v drug kamp.
Prostorno dvorišče
Vhod v dvorišče, kjer so pred zidom streljali uboge ljudi in jih na vislicah obešali.
Še malo slik
Iskrene besede
Tukaj pa se je odvijala javna usmrtitev. Nekaj ljudi je poizkušalo pobegniti, vendar se stvar ni obnesla. Obesili so še vse pomagače zraven.
Naslednji pa je hribček z dimnikom. Kaj bi bilo si lahko sami predstavljate. Slikanje notri ni dovoljeno, zato samo zunaj.
Notri pa peči, vozički na tirih. Grozota!!!
Po ogledu prvega dela gremo z busom v nekaj kilometrov oddaljeni Birkenau.
Avtobus že čaka.
Vhod
Kot vidite na slikah je to ogromen prostor samih barak. Nekja jih je že podrtih, tako da na njih spominjajo samo temelji. Ko hodimo do kolibe, kjer si bomo ogledali prostor,v katerem so ljudje živeli, je na stojalu ob poti slika, ki so jo posneli američani. Z letalom so slikali nekaj kilometrov oddaljeno tovarno (mislim da orožja) in nevede poslikali še samo taborišče. In zopet si je svet ZATISNIL oči pred temi grozotami.
V teh kolibah pa so imeli eno mini peč in dej ti pol segrej celo stavbo. Si ne predstavljam kako je bilo pozimi.
Še malo zunanjih slik.
Že smo pri stavbi za kurjenje trupel. Ko je v kamp stopila osvobodilna vojska je našla že podrt prostor, kjer so bile peči.
Nemci so z vso nemo poizkušali zakriti stvari. Jih je bilo sram?
Stavba, kamor so pošiljali ljudi tuširat, namesto tega pa so jih zastrupili s plinom Zyklon B (več o tem si lahko preberete na naslovu http://sl.wikipedia.org/wiki/Zyklon_B
In čisto na koncu poti še spomini.
Prelep sončni zahod, ko sva se peljala proti domu. Natančneje nekje okoli Dunaja.
Torej ena lepa tura za dva dni. Prevozila sva dobrih 2.000 kilometrov in se imela res fajn. Morm pa rečt, da ko prideš tja in to grozo podoživljaš res ne veš, a je sploh kaj takega človeška roka sposobna narest. Res spomin in opozorilo prihodnjim narodom naj se to ne zgodi nikoli več.
Imejte se
3. julija 2007 leta sva se s soprogo odpravila na ogled tega taborišča na Poljskem.
Sredi dopoldneva sva bila na Dunaju, vendar me ta kaos nekako ni navdušil, tako, da bom potopis začel blizu meje Avstrija-Slovaška.
Najprej že tabla ki opozarja, da se bližamo meji s Slovaško.
Sama meja, nato tabla z omejitvami in pa kilometri do naslednjega cilja (Žilina).
Sama pot po Slovaški je minila zelo hitro in morm rečt, da naju tudi ni kej preveč navdušila. No vsaj kokr jo človek lahko spozna s ceste. Ustavila sva se samo enkrat na črpalki da sva lepo skadila en čik, se mal pretegnila in uživala v totalno pikantnih arašidih, ki sva jih kupila na bencinski.
Ob poti še neke ruševine gradu
Ko sva se bližala meji sva seveda zabluzila. Zelo blizu odcepa proti Poljski je namreč tudi meja z državo Češko. Tabla ob cesti naju je opozarjala,da morava zaviti desno, ampak sem ta desni izvoz itak prevozu (zgleda da jim je težko še eno tablo postavit, da človk ve, da je to res zdej ta odcep) in sva se po parih kilometrih pripeljala do meje. Oba gledava napise za Češko. Halo, gremo obrnt in nazaj. Tokrat zavijeva kot se spodobi in po približno dvajsetih minutah meja. Čisto na samem, nobenega avtomobila. Kr mal creepy. Modela v boksu čekirata osebne brez besed in že se peljeva po Poljskih cestah.
Tabla z omejitvami, pokrajina takoj po meji in pa samotna cesta
Ne vem, al je blo zarad dneva (vikend) al je pa ta mejni prehod res nekam slabo obiskan. Ker res nisva srečala skor nobenega avtomobila. No ampak sej je tko še lepš vozt, ker imaš mir. Slediva tablam in se pripeljeva pred hotel. Se prijaviva (ponavljam da so zelo prijazni, cena pa tud ugodna) in hitr v sobo. Študirava, če bi šla v restavracijo oz. kuhno spodaj pogledat če se da dobit kako večerjo ampak naju premaga spanec in spiva do naslednjega jutra. Zjutraj pa groza saj je scalo kot za stavo. Hmm, greva na zajtrk (lepo samopostrežno), kjer sva si privoščila standard kot so salamce, pašteta, maslo, marmelada itd. Po obedu še kavica in plačilo sobe kar pri pultu v restavraciji. Ko stopiva ven, dež že neki slabi-juhuhu. Spodaj še slika hotela
Dvajset minut vožnje in že najdeva najin cilj. Že ob cesti te modeli usmerjajo, ker itak vidijo tujo tablco in že vejo, kaj si pršu gledat. Prostorno parkirišče za drobiž bi lahko rekli. Ko parkirate se morate odpraviti na desno stran čez cesto.
V stavbi (vse informacije dobite na naslovu http://www.auschwitz.org.pl/) plačava voden ogled, ki naju stane približno 11 € na osebo. Traja pa zadeva nekje tri ure in pol. Najprej ogled kratkega filma v manjši dvorani, potem pa počakaš na hodniku da se zbere grupa in pride vodič (govori angleško). Najprej je na vrsti ogled taborišča Auschwitz, potem pa avtobus pelje še v par kilometrov oddaljen kamp Birkenau.
Prvi koraki:
Opozorilo
Tole je bil pa naš vodič. Res dobro je zadevo razlagal, kar poglobil se je v to. Verjetno res zato, ker je tudi njegov dedek bil v tem taborišču. Na srečo ni končal nekje v peči, ker so ga menda zadnji hip premestili nekam v Nemčijo v drug kamp.
Prostorno dvorišče
Vhod v dvorišče, kjer so pred zidom streljali uboge ljudi in jih na vislicah obešali.
Še malo slik
Iskrene besede
Tukaj pa se je odvijala javna usmrtitev. Nekaj ljudi je poizkušalo pobegniti, vendar se stvar ni obnesla. Obesili so še vse pomagače zraven.
Naslednji pa je hribček z dimnikom. Kaj bi bilo si lahko sami predstavljate. Slikanje notri ni dovoljeno, zato samo zunaj.
Notri pa peči, vozički na tirih. Grozota!!!
Po ogledu prvega dela gremo z busom v nekaj kilometrov oddaljeni Birkenau.
Avtobus že čaka.
Vhod
Kot vidite na slikah je to ogromen prostor samih barak. Nekja jih je že podrtih, tako da na njih spominjajo samo temelji. Ko hodimo do kolibe, kjer si bomo ogledali prostor,v katerem so ljudje živeli, je na stojalu ob poti slika, ki so jo posneli američani. Z letalom so slikali nekaj kilometrov oddaljeno tovarno (mislim da orožja) in nevede poslikali še samo taborišče. In zopet si je svet ZATISNIL oči pred temi grozotami.
V teh kolibah pa so imeli eno mini peč in dej ti pol segrej celo stavbo. Si ne predstavljam kako je bilo pozimi.
Še malo zunanjih slik.
Že smo pri stavbi za kurjenje trupel. Ko je v kamp stopila osvobodilna vojska je našla že podrt prostor, kjer so bile peči.
Nemci so z vso nemo poizkušali zakriti stvari. Jih je bilo sram?
Stavba, kamor so pošiljali ljudi tuširat, namesto tega pa so jih zastrupili s plinom Zyklon B (več o tem si lahko preberete na naslovu http://sl.wikipedia.org/wiki/Zyklon_B
In čisto na koncu poti še spomini.
Prelep sončni zahod, ko sva se peljala proti domu. Natančneje nekje okoli Dunaja.
Torej ena lepa tura za dva dni. Prevozila sva dobrih 2.000 kilometrov in se imela res fajn. Morm pa rečt, da ko prideš tja in to grozo podoživljaš res ne veš, a je sploh kaj takega človeška roka sposobna narest. Res spomin in opozorilo prihodnjim narodom naj se to ne zgodi nikoli več.
Imejte se
Nazadnje urejeno:
