Itak je veliko odvisno tudi od življenjske situacije. Ko imaš ustrezno urejen stanovanjski problem, nekaj investicij, nepremičnin, in ti ob tem ostane nekaj cekinov, res ne vidim nobene težave v tem, da daš te cekine v nekaj, kar te osrečuje. Eni vlagajo v avto, drugi v avtodom, tretji v jahto, četrti v prostitutke, peti v drage večerje. Najbolj neumno je po mojem do nezavesti šparat in kupčkat in čakat, da gre življenje mimo (hkrati se pa npr vozit s cliotom in bit potiho nevoščljiv sosedom, ki se vozijo v mečki).
Eno od ključnih vprašanj se mi zdi, kje potegniti črto med vlaganjem in življenjem.
Ko gledam okoli sebe, vidim zelo veliko nekih ekstremov.
Od ljudi, ki imajo več mio € premoženja v nepremičninah, finančnih naložbah in plemenitih kovinah, živijo pa kot največji reveži, ki si ne privoščijo ničesar. Ne avta, ne oblačil, ne hrane, ne potovanj in celo ne normalnega ogrevanja v lastnem domu. Istočasno jim zavist bruha skozi ušesa, ko si nekdo od sosedov ali sorodnikov kaj privošči.
Do ljudi, ki so po zaslužku med 5,7% populacije, ampak ko poplačajo kredite, lizinge in druge obveznosti, jim na računu ne ostane niti minimalna neto plača. Pri tem, da še niso plačali enega tanka goriva, enega nakupa v trgovini, enega računa in nimajo pojma, kaj bi naredili, če bi jim jutri crknil pralni stroj. Otrok ne gre v šolo v naravi, ker je predraga.
Od ljudi, ki jim je toliko škoda nekoga plačati, da si zdravnica z odlično plačamo specializacijo vzame dopust in ženska(!) 14 dni fizično meša malto, prenaša cegle po gradbišču in koplje jarke za priklop infrastrukture (ker so bageristi izkoriščevalski pra5ci).
Do mamic, ki so po 8 urah dela od doma na ministrstvu, v šolstvu ali zdravstvu, kjer jim ura teče hitreje, tako utrujene, da niso sposobne skuhati kosila in peljati otroka na krožek in so tako preobremenjene, da bodo dobile živčni zlom, če jim ne bo nekdo prišel posesat stanovanja. Ko rabi pomiti okna, si vzame dopust, ker ji 3 okna in 1 balkonska vrata pomenijo 8 ur intenzivnega dela.