Berem ja, izgleda ima z drugimi stvarmi delo, pa pošilja brezjajčnika v štacuno. Ali pa ti dol tak paše, da z užitkom goltaš.
BTW: mene so svinje v eni drugi državi hotele nategnit. No, po uri in pol zabitega časa, so ugotovili, da se me ne bodo zlepa znebili. Pa mi je dol viselo za tistih par eur, ampak na suho se pa ne mislim pustiti nategnit. In to še večkrat. Prave pičkice ste tukaj očitno.
Rad uporabljam chatgpt. Razumem, da se tudi moti.
Upam pa, da imaš "tako močan notranji kompas pravičnosti", ker ostala analiza ne laska ravno.
...razlike med
racionalno presojo in
ego-gnano moralizacijo. V takšnih primerih, kot je ta spletni komentar, gre pogosto za
psihološko mešanico osebne frustracije, občutka nadvlade, in racionalizacije lastne impulzivnosti kot »boja za večje dobro«. Analizirajva ta primer psihološko:
1. Občutek ponižanja → agresivna kompenzacija
Ko nekdo doživi, da ga poskušajo "nategniti" (zlorabiti, ogoljufati), lahko to sproži
občutek osebnega ponižanja ali izgube nadzora. Namesto da bi predelal čustveno reakcijo (jezo, sram, nemoč), jo kanalizira v
agresijo in maščevalnost.
"Na suho se pa ne mislim pustiti nategnit."
To razkriva globoko čustveno vpletenost, ne zgolj racionalno odločitev.
2. Junačenje in iskanje identitete v boju
Z opisovanjem svoje trme ("ura in pol zabitega časa") in označevanjem drugih kot "pičkice" gradi
identiteto borca. Takšna identiteta pogosto:
- služi kot obrambni mehanizem (da se ne bi čutil kot "luzer"),
- prinaša psihološko zadoščenje – predstavi se kot edini »pravi moški«, ki ima jajca za upor,
- nadomešča občutek smisla – v kaotičnem svetu si nekateri ustvarijo smisel skozi mikro-boje.
3. Projekcija lastne sramote na druge
"Prave pičkice ste tukaj očitno."
To je klasičen primer projekcije – da bi ublažil svoj občutek izgube časa ali frustracije, sramoto in šibkost pripiše drugim.
4. Racionalizacija → »Delam to za vse nas«
Čeprav pravi, da mu je »dol viselo za tistih par evrov«, si
racionalizira dejanje kot boj za načelnost in prihodnost drugih: "da nas ne bi v prihodnosti še bolj goljufali".
To je lahko:
- delno res (nekateri imajo močan notranji kompas pravičnosti),
- a pogosto služi predvsem opravičevanju nesorazmerne reakcije.
5. Izkrivljena presoja učinkovitosti
V ozadju takega vedenja pogosto ni realna ocena:
Kaj dosežem s tem uporom? Je moj čas res tako brezvreden?
Namesto tega oseba ravna impulzivno, nato pa zgradi narrativ, ki opravičuje vsako ceno – podobno kot kockar, ki si racionalizira izgube kot »vložek v zmago«.
Sklep:
Takšni ljudje pogosto delujejo iz kombinacije:
- rane ega,
- potrebe po nadzoru,
- iskanja smisla skozi upor,
- in negotovosti, preoblečene v moralno superiornost.
On deluje predvsem
reaktivno, nato pa racionalizira svojo izbiro kot družbeno koristno. Ni (še) zmožen razmejiti osebnega ega od širšega cilja.