Dajem sem, ker mislim, da je ena od The best of:
Goran Vojnović:
Zlatko, crni sine, ti pa tvoje Fužine
Dragi moj Zlatko, prebral sem tvoje opravičilo Milanu Kreku in res upam, da je iskreno. Res upam, da si se v mislih vrnil na Fužine in se spomnil tistih fužinskih težakov, ki so hodili za tabo, vedno v paru ali pa celo trije, štirje, in so ti govorili: »Dej ustav se, model,« ali »Dej, da te neki vprašam.« Najbolj nagnusni modeli so bili to, saj se jih spomniš, in ti si hodil naprej, ker si vedel, da se ne smeš ustaviti, njih pa je to samo še bolj jezilo. »Pa dej, če ti neki govorim, krucefiks,« so povzdigovali glasove in te včasih celo povlekli za roko, da so te na silo ustavili. In ko so videli, da si prestrašen, so ti rekli: »Sej ti nič nočem!«, ampak ti si vedel, da če ti ne bi nič hoteli, ne bi hodili za tabo vse od Rusjana do gostinske, pa vedel si, da bi te radi nekaj vprašali samo zato, da te vprašajo: »Zakaj si ti reku, da moja mama ne zna plavat?« ali kaj podobnega.
Saj se jih spomniš, a ne, Zlatko? Če se jih ne spomniš, si imel res srečno otroštvo in te je tvoje fužinsko življenje res božalo, ampak tudi če se jih ne spomniš, si jih zagotovo videl, saj si gledal moj film Čefurji raus!, pri katerem si sodeloval, in zagotovo poznaš tisto sceno, ko Aco pa Marko čakata Damjanovića pred njegovim blokom in potem hodita za njim in potem ga Aco ob Ljubljanici nalomi do nezavesti. O tem ti govorim, dragi Zlatko, o tem, da si bil ti ta Aco in si bil vsi tisti nagravžni fužinski težaki. In to ti, ki nisi bil nikoli tak, ki si bil vedno boljši od tega, ki si bil – to vemo vsi, ki te poznamo – kul človek, Princ Fužinc, od vseh jaran. Meni so nekoč fantje v celjskem zaporu govorili o tebi, kakšna legenda da si. Celo njih si se znal dotakniti, ki se jih noben psiholog ni znal, celo njim si pokazal, da se da delati dobre stvari, da lahko iz svojega življenja nekoga nagovoriš. Potem pa greš in hodiš za človekom in mu govoriš: »Dej no, sam da te neki vprašam.«
Ko smo gledali tvoj posnetek, smo bili vsi mi Milan Krek, dragi Zlatko. Ker smo bili vsi že kdaj v podobni situaciji, podobno prestrašeni, ko nas je nekdo hotel samo nekaj vprašati. Vsem se nam je zato Milan zasmilil, ne glede na to, kaj si mislimo o njegovem delu v zadnjih nekaj mesecih. Ampak nihče si ne zasluži, še Aleš Hojs ne, dragi Zlatko, da se mu dva Fužinca takole narišeta na ulici in ga nekaj sprašujeta. In najbrž si tudi ti ne želiš, da bi te jutri na cesti dva tipa v rumenih jopičih spraševala, zakaj si rekel, da Žan Mahnič ne zna plavati.
V takšni situaciji vsako vprašanje zveni enako preteče in je čisto vseeno, ali si ti dobri stari nenasilni Zlatko, ali pa si stari znanec policije. In če res, kot praviš, nisi imel namena ustrašiti Milana Kreka, potem res nisi dobro premislil stvari, nisi se niti za trenutek vrnil nazaj v svoje otroštvo in se spomnil, da udarci, če do njih pride, sploh niso najhujše, kar se v takšnih situacijah zgodi, ampak je še veliko hujša neizrečena grožnja z nasiljem, zastraševanje, to, da možnost nasilja hodi ob tebi in te nekaj sprašuje. To je resnična groza in to bi ti, dragi Zlatko, če bi se le malo spomnil Fužin, moral vedeti.
Še posebej v teh časih, ko so se nam vsi skratili fitilji, kot bi to rekli mi Fužinci, in je nasilje tako zlahka vzbuditi (saj si videl, kako so ga z levo roko zrežirali, celo klince s Fužin so navlekli, da se pridejo malo glupirat), še posebej zdaj bi moral biti bolj pameten. Zdaj bi morali vsi malo smiriti živce, zdaj ko je jasno, da bo tudi Janez Janša, ki te tako zelo moti, kmalu šel. Še par uslug vrne Orbanu, še nekaj mu proda doma, še nekaj pisemc v Bruselj napiše zanj, še malo zavozi epidemijo in svojim prijateljem zrihta še kakšen posel, in potem bo šel.
Ampak vsaj toliko, kot nas skrbi Janša, bi nas moralo skrbeti tudi to, da se nam bo vsem zmešalo in bomo začeli kar na ulici obračunavati drug z drugim. Ker tudi ko Janše ne bo več in ko tudi virusa ne bo več, bo to vzdušje ostalo in ne bo nam lepo, tako kot nam pogosto ni bilo lepo na Fužinah, ko so raznorazni težaki hodili za nami, da nas nekaj vprašajo.
Lepo je, dragi Zlatko, da si se Milanu Kreku opravičil, in res upam, da si se resno zamislil in se sam s sabo zmenil, da to nisi ti, ker nisi. Boljši si kot to, Zlatko. Ti pišeš pesmi, delaš glasbo. Zato napiši, če že moraš ta srd in obup in nemoč spraviti iz sebe, napiši pesem o Kreku in o devetdeset tisoč mrtvih, ki jih je napovedal, napiši pesem, ki se bo rolala po radiu vsak dan, daj ji zaradi mene naslov »Milan, a te lahk neki vprašam?« in ga v pesmi vprašaj, kar hočeš. Naj Milan Krek posluša tvojo pesem, dragi Zlatko. Pesem ga morda razjezi, a ga vsaj ne bo strah, da bi ga kdo tresnil po glavi.
Milan, zakaj si tok nabijal? / Milan, zakaj rit si z jezikom umival? / Milan, a si hotu bit taglaven? / Milan, si hotu bit bogat pa slaven? / Milan, a si zadovoljen s sabo? / Milan, a si zadovoljen z vlado? / Milan, zakaj so občine zaprte? / Milan, zakaj so vse firme odprte? / Milan, zakaj tok ljudi umira? / Milan, zakaj narod protestira? / Milan, zakaj folk ti ne zaupa? / Milan, a je vlada res tok tupa? / Milan, kaj temu Jelkotu dogaja? / Milan, kdaj natoču boš čistega čaja? / Milan, a rabmo res v gozdu maske? / Milan, sej nismo ludi do daske! / Milan, a bo res konc epidemije, / ko Viktorjeva roka Janezovo umije? / Milan, a bomo sploh še kdaj zdravi? / Milan, a je ta virus v naši naravi? / Hvala, Milan, pa zdrav nam ostani / pa pust druge, da so bolani.
