lahko pa tole probaš:
Zemlja kranjska, draga mati!
kdaj bo utihnil najin jok?
Al’ kdéj bova vídla vstati,
bratov jaz, ti čast otrók?
Glej, kak’ ljubi sreča tebe,
ti drží odprt svoj rog,
Kranjc! ozrì se okrog sebe,
njé darí štej krog in krog!
Skrite štej gorá zaklade,
zméri pólje tí ravnín,
paš bogatih zelenjade,
štej domove ti dolin;
in po cestah štej vozóve,
in po trgih štej druhal,
štej, ki nosi jih čolnóve
Save in Ljubljance val;
naše čvrste štej junake,
milih deklic cvet poglej,
uma bistrega rojake
z mano štej ino povej:
kaj de čast očetov glása
nima v pesmah starih dnóv,
kaj de v zgodbah zdanj’ga časa
brati slave ni sinóv?
V sedem gričih je prebival
volk, in jastreb tankovíd,
ko je že Navpórt umival
več sto lét Emone zid.
Kaj de tuj’c ne vé od mesta,
ko de tu meglè je dom,
ko de skozi pelje cesta
tje, kjer val morjá se lom’?
Kaj de vedno še zakriva
zêmljo našo temna noč,
kaj de slave ljubezniva
zarja Kranjcam ne napóč’?
Itaka ni b’la bogata
žita, vina, kónj, ljudí,
tesna, majhena, gorata,
vènder davno že sloví,
ker jo ljubil je do smrti,
vsak ji sin ostal je zvest,
mimo Itake vse čŕti,
kar Odísej vidi mést.
Krajnc, ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gótov d’nar!
Kar ni tuje, zaničuješ,
starih šeg se zgublja sled,
pevcov svojih ne spoštuješ,
za dežele čast si led! —
Tiho pesem! — bolečine
ne razglašaj naših ran,
če nečast te naša gine,
dómu, Kranjc moj, zvest postan’! —
