Premalo vas je strah
Ko je pred približno pol leta Jelko Kacin izdahnil znameniti mem »Uživajte, dokler lahko!«, se nam je smejalo. Danes nam ni več do pretiranega smeha. Jelko se je s svojim fatalističnim apokaliptičnim pozivom pridružil drugemu memu, ki se je zgodil na večer osamosvojitve in ga je izrekel takratni predsednik Milan Kučan : »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«
Za obe napovedi velja isti pomislek. Sta govorca vedela več od nas? Je Milan vedel, da nas bo za nekaj dni napadla jugovojska? Je Kacin vedel, da nas bo oblast s svojimi ukrepi napadala iz dneva v dan? Milan nas je opozoril, da ne bomo več sanjali, Jelko pa, da ne bomo več uživali. Namesto užitka smo dobili strah, tesnobo, paniko, negotovost in vdanost v usodo.
In ta teden je minil točno v tem. Prepričati tiste, ki jih ni dovolj strah. Tiste, ki kar nočejo verjeti, da je na pohodu smrtonosni virus, ki kosi vse pred seboj. Prepričati tiste redke zdravnike, ki začnejo nasprotovati uradnim razlagam in uradnim odlokom ter priporočilom, da živijo v veliki zmoti. Dokazati na primeru, kako grozne posledice prinaša sovražni virus.
Ta trud pa je v bistvu eden ključnih problemov, simptomov ali pa označevalcev polletnega življenja z virusom. Gre za komunikacijo. Še ožje, gre za terminologijo. Vsakodnevno štetje in nabijanje z grozečimi številkami ima en ključen trik. Po eni strani že stokrat omenjeno absolutiziranje številk ne gleda na število testov in na drugi strani enačenje ključnih oznak. Vsi pozitivni so naenkrat postali kužni, vsi kužni so v principu že bolni in vsi bolni na smrtni postelji. Ergo, sklep je preprost: vsak pozitivni test je korak k smrti. In to vžge. To deluje. To ima jasne učinke.
Na to se navezuje drug problem. In ta je, da se nič ne problematizira. Da je vse sprejeto kot vzvišena in končna resnica. Ko na eni strani vidimo popolno zmedo strokovnjakov, popolno nemoč in neznanje politikov ter nobenega dokončnega odgovora na vprašanja, kaj deluje in kaj ne, kako se prenaša in kako ne, kako se virus obnaša in kako ne, čudi prav ta popolni mrk. Popolni manko. Nobene debate. Nobenega soočenja mnenj. Nobenih okroglih miz. Le sledenje uradnim napovedim in zapovedim. Dobesedno sledenje Kacinu, da užitka ni več. Z dodatkom: tudi dvomov ni več. Pika.
Tretji simptom je že kar grozljiv. Nobena instanca, od zdravnikov do politikov, nam v šestih mesecih ni predlagala ničesar za krepitev imunskega sistema. Namesto da bi nas spodbujali, naj gremo na svež zrak, naj gremo na morje, naj zavzamemo vse možne izletniške in pohodne točke, nas od tam preganjajo. Preveč nas je na kupu. Preveč nas je na plaži. Preveč nas je na sprehodu. In evo rezultat: zaprtje občinskih meja. Izgon turistov v domačo oskrbo. Niti enkrat niso zagnali kampanje, da dober imunski sistem deluje. Nam pomaga in nas lahko ubrani. Ravno nasprotno. Ves čas nam le sporočajo, da naj se skrijemo. Poniknemo. Zlezemo v luknjo in otrpnemo za nedoločen čas. Nobene borbe, le predaja. Umik.
In posledično se nam zgodi neverjeten paradoks: država sama sebe prijavi. Prijavi na rdeči seznam. Država, torej trenutna oblast, hoče čim slabšo sliko in čim bolj grozečo podobo naše države. Ne da bi nas druge države uvrstile na rdeče sezname in bi mi dokazovali, da tja ne sodimo. Jok, mi sami sebe vpišemo na ta seznam. Mi sami sebe zašpecamo. Kar seveda prav nič ne čudi, saj ta oblast špeca že od samega začetka vladanja pred pol leta. Špeca novinarje in medije, špeca sodstvo in sodnike, špeca umetnike in avtorje ter špeca nevladne organizacije. Vsi ti so se že znašli v dopisih, depešah in razlagah, ki jih oblast pošilja po svetu. Vsi ti so na seznamu notranjih sovražnikov. Vsi ti že postajajo smrtonosni virusi.
Zato je logično, da nas ta oblast v principu ne mara. Da nam iz dneva v dan govori in dokazuje, kako si ne zaslužimo njene ljubezni. Ta oblast je naredila neverjeten obrat, ki je postal splošno sprejeta resnica. Splošno sprejeto dejstvo. Za širjenje virusa smo krivi posamezniki. Neodgovorni in nevarni. Posamezniki, ki se družijo. Posamezniki, ki žurajo, hodijo na poroke in pogrebe, hodijo na obletnice, hodijo na privatne zabave in se zbirajo po lokalih, mestnih trgih in primestnih parkih.
Na eni strani imamo pogumne zdravnike, nadpogumne strokovnjake, ki vsak dan z ekranov rotijo in strašijo, še bolj pogumne politike, ki se borijo s sovražnikom na dnevni bazi, in na drugi strani razvajene državljane, ki jih boli pimpa. Razvajence, ki celo hodijo na proteste. Neodgovorne meščane, ki bi jih morali čim hitreje poslati na podeželje. Naj ti primejo motike in krampe, pa da jih vidimo, če bodo še imeli voljo po druženju, žuranju in zabavi.
Namreč, zabave je konec, dragi moji. Užitka ni več. Lep dokaz so informativne oddaje na TV-ekranih. Te so postale zdravniški vestniki. Zdravniški obzorniki, kjer ena strokovnjakinja nastopi v petih prispevkih na večer. Potem pa se javi še v živo. In vsi spoznamo, da nam ni pomoči. Le še čakam, da začnejo na ekranih objavljati osmrtnice…
Leon Magdalenc, Dnevnik