8mi Kolač
- Ustvarjalec teme Kamele0N
- Začetni datum
Nika Kovač prejela častni naziv
Delova osebnost leta 2025, ki so jo razglasili danes, je direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač. Uredništvo Dela je skupaj z bralci izbralo osebo, ki je "ena od najbolj vidnih in vplivnih predstavnic civilne družbe v Sloveniji" in vodi pobudo izjemnega pomena My Voice, My Choice za pravico do...
Delova osebnost leta 2025, ki so jo razglasili danes, je direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač. Uredništvo Dela je skupaj z bralci izbralo osebo, ki je "ena od najbolj vidnih in vplivnih predstavnic civilne družbe v Sloveniji" in vodi pobudo izjemnega pomena My Voice, My Choice za pravico do dostopnega splava, so navedli v uredništvu Dela
Poleg prejemnice nagrade so bili nominiranci za 36. Delovo osebnost še ekonomist Peter Wostner, plastični kirurg, ki je obiskal številna vojna območja, Tom Potokar, filmski režiser Gregor Božič, aktivist društva AETP Samo Curk, smučarska skakalca Domen in Nika Prevc, mlada izumiteljica in podjetnica Teja Potočnik, sodelavec nevladne organizacije Danski svet za begunce Nick Vovk, alpinistki Patricija Verdev in Anja Petek ter predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit Irena Žagar.
“Moja babica in dedek, Vera in Niko, sta najbolj gostoljubna človeka, kar ju poznam.
Pri njima sem vedno dobrodošla.
In babica me je že zelo zgodaj naučila nečesa pomembnega: doma moraš imeti vedno dovolj: dovolj hrane, dovolj prostora in dovolj odprtosti, da lahko s sabo pripelješ še koga.
Zato vem, da lahko svoje prijatelje vedno pripeljem domov. V Maribor.
In to tudi pogosto počnem.
Vedno vem, da bodo tam lepo sprejeti.
Da bodo dobili topel obrok, pijačo in občutek, da so zares dobrodošli.
In vedno znova z občudovanjem gledam dedka, kako jih z največjim ponosom pelje po mestu.
Po ulicah, ki jih pozna do potankosti.
In jim razkazuje najlepše kotičke v mestu, kjer sem se rodila tudi sama.
Dolgo časa nisem razumela njegovega ponosa. Njegovega domoljubja.
Razumela sem ga šele, ko sem tudi sama začela veliko potovati.
Pred dobrimi štirimi leti sem vstopila v življenje, v katerem večino časa preživim zunaj Slovenije.
Zaradi dela in kampanj, ki jih vodimo, ogromno potujem.
In v vseh teh krajih od New Yorka, São Paula, do Bruslja vedno znova ugotavljam isto: Slovenija je zame najlepša.
Kjerkoli sem, z velikim ponosom govorim o naši državi.
O čistem zraku.
O javnem zdravstvu.
O javnem šolstvu.
O tem, kako varna je naša država.
Predvsem pa govorim o ljudeh.
Dedek Božo mi je govoril: »Država ni oblast. Država so ljudje.«
In ko govorim o Sloveniji, govorim o ljudeh.
O ljudeh, ki se znajo postaviti za skupnost in za skupno dobro.
O ljudeh, ki so empatični in solidarni.
Ki znajo stopiti na ulice, zbirati podpise in spreminjati svet.
O ljudeh, ki znajo videti dobro drug v drugem.
In se znajo povezati ne glede na to, koga volijo, ali gredo ob nedeljah k maši, doma berejo knjigo ali pa gredo na tek.
Inštitut 8. marec mi je dal velik privilegij: da sem spoznala ogromno takšnih ljudi.
Prebivalce Anhovega, s katerimi smo se borili za čist zrak in za to, da ljudje ne bi več zbolevali in umirali zaradi raka.
Pogumne ženske, žrtve spolnih zlorab, s katerimi smo se borili za spremembo definicije kaznivega dejanja posilstva.
Ljudi, ki so se borili za čisto in pitno vodo.
Hvaležna sem, da sem jih spoznala.
Hvaležna pa sem tudi vsem tistim, ki so se borili pred nami.
Ljudem upornega duha, ki so na različnih točkah naše zgodovine pripomogli, da imamo danes državo, ki je v svoje temelje zapisala, da smo demokratična, pravna in socialna država.
Hvaležna sem tudi vsem, ki so duhu povezovanja onkraj političnih prepričanj leta 1991 stopili skupaj in zagotovili, da je v naši ustavi zagotovljena pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
To ni zapoved.
To ni navodilo.
To je možnost.
Možnost svobodne odločitve vsake ženske.
In prav ta ideja slovenske ustave. Ideja, ki so jo soustvarili ljudje zelo različnih političnih prepričanj nam je dala navdih za kampanjo My Voice, My Choice.
Kampanjo, s katero želimo omogočiti reproduktivne pravice vsem ženskam v Evropi.
Zdi se mi, da smo s to kampanjo iz Slovenije v Evropo ponesli nekaj najlepšega, kar imamo:
naše skupne vrednote.
Prepričanje, da mora imeti vsak človek možnost živeti dostojno življenje.
Da moramo skrbeti drug za drugega.
In da dostop do osnovne zdravstvene oskrbe ne sme biti privilegij, temveč temeljna pravica.
Majhna Slovenija je ob zmagi v Evropskem parlamentu dokazala, da lahko spreminja Evropo.
In da lahko spreminja svet.
Rada se vračam domov.
Slovenija je moj dom.
In svoje prijatelje vedno vedno znova pripeljem k babici in dedku v Maribor.
Tudi tiste iz Gruzije, Belorusije in Palestine, ki se ne morejo vrniti v svoje domove.
Nekateri so svoj dom izgubili v grozljivem genocidu.
Drugi se ne morejo vrniti, ker so jih avtoritarni režimi kaznovali zaradi njihovega dela v civilni družbi. Opazujem jih, kako sedijo za babičino mizo.
In kdo izmed njih mi reče:
»To je prvič po dolgem času, da se počutim doma.«
Da jim je nekdo skuhal domač obrok.
Da so znova začutili varnost.”
Sami se ne morejo vrniti v stanovanja, ki so bila njihova.
V kavarne, ki so jih imeli radi.
V mesta, kjer so živeli, se smejali in plesali.
In v teh dneh se tudi sama vse bolj zavedam, da obstaja možnost, da tudi mi izgubimo to, kar imamo.
Prav zato se mi zdi vredno boriti za Slovenijo.
Vredno boriti, da ostanemo družba strpnih in sočutnih ljudi.
Družba, ki ne izgublja upanja za bolj pravičen, miren in solidaren svet.
Družba, ki verjame, da mora imeti vsak človek možnost živeti mirno, varno in dostojno življenje.”
Pri njima sem vedno dobrodošla.
In babica me je že zelo zgodaj naučila nečesa pomembnega: doma moraš imeti vedno dovolj: dovolj hrane, dovolj prostora in dovolj odprtosti, da lahko s sabo pripelješ še koga.
Zato vem, da lahko svoje prijatelje vedno pripeljem domov. V Maribor.
In to tudi pogosto počnem.
Vedno vem, da bodo tam lepo sprejeti.
Da bodo dobili topel obrok, pijačo in občutek, da so zares dobrodošli.
In vedno znova z občudovanjem gledam dedka, kako jih z največjim ponosom pelje po mestu.
Po ulicah, ki jih pozna do potankosti.
In jim razkazuje najlepše kotičke v mestu, kjer sem se rodila tudi sama.
Dolgo časa nisem razumela njegovega ponosa. Njegovega domoljubja.
Razumela sem ga šele, ko sem tudi sama začela veliko potovati.
Pred dobrimi štirimi leti sem vstopila v življenje, v katerem večino časa preživim zunaj Slovenije.
Zaradi dela in kampanj, ki jih vodimo, ogromno potujem.
In v vseh teh krajih od New Yorka, São Paula, do Bruslja vedno znova ugotavljam isto: Slovenija je zame najlepša.
Kjerkoli sem, z velikim ponosom govorim o naši državi.
O čistem zraku.
O javnem zdravstvu.
O javnem šolstvu.
O tem, kako varna je naša država.
Predvsem pa govorim o ljudeh.
Dedek Božo mi je govoril: »Država ni oblast. Država so ljudje.«
In ko govorim o Sloveniji, govorim o ljudeh.
O ljudeh, ki se znajo postaviti za skupnost in za skupno dobro.
O ljudeh, ki so empatični in solidarni.
Ki znajo stopiti na ulice, zbirati podpise in spreminjati svet.
O ljudeh, ki znajo videti dobro drug v drugem.
In se znajo povezati ne glede na to, koga volijo, ali gredo ob nedeljah k maši, doma berejo knjigo ali pa gredo na tek.
Inštitut 8. marec mi je dal velik privilegij: da sem spoznala ogromno takšnih ljudi.
Prebivalce Anhovega, s katerimi smo se borili za čist zrak in za to, da ljudje ne bi več zbolevali in umirali zaradi raka.
Pogumne ženske, žrtve spolnih zlorab, s katerimi smo se borili za spremembo definicije kaznivega dejanja posilstva.
Ljudi, ki so se borili za čisto in pitno vodo.
Hvaležna sem, da sem jih spoznala.
Hvaležna pa sem tudi vsem tistim, ki so se borili pred nami.
Ljudem upornega duha, ki so na različnih točkah naše zgodovine pripomogli, da imamo danes državo, ki je v svoje temelje zapisala, da smo demokratična, pravna in socialna država.
Hvaležna sem tudi vsem, ki so duhu povezovanja onkraj političnih prepričanj leta 1991 stopili skupaj in zagotovili, da je v naši ustavi zagotovljena pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
To ni zapoved.
To ni navodilo.
To je možnost.
Možnost svobodne odločitve vsake ženske.
In prav ta ideja slovenske ustave. Ideja, ki so jo soustvarili ljudje zelo različnih političnih prepričanj nam je dala navdih za kampanjo My Voice, My Choice.
Kampanjo, s katero želimo omogočiti reproduktivne pravice vsem ženskam v Evropi.
Zdi se mi, da smo s to kampanjo iz Slovenije v Evropo ponesli nekaj najlepšega, kar imamo:
naše skupne vrednote.
Prepričanje, da mora imeti vsak človek možnost živeti dostojno življenje.
Da moramo skrbeti drug za drugega.
In da dostop do osnovne zdravstvene oskrbe ne sme biti privilegij, temveč temeljna pravica.
Majhna Slovenija je ob zmagi v Evropskem parlamentu dokazala, da lahko spreminja Evropo.
In da lahko spreminja svet.
Rada se vračam domov.
Slovenija je moj dom.
In svoje prijatelje vedno vedno znova pripeljem k babici in dedku v Maribor.
Tudi tiste iz Gruzije, Belorusije in Palestine, ki se ne morejo vrniti v svoje domove.
Nekateri so svoj dom izgubili v grozljivem genocidu.
Drugi se ne morejo vrniti, ker so jih avtoritarni režimi kaznovali zaradi njihovega dela v civilni družbi. Opazujem jih, kako sedijo za babičino mizo.
In kdo izmed njih mi reče:
»To je prvič po dolgem času, da se počutim doma.«
Da jim je nekdo skuhal domač obrok.
Da so znova začutili varnost.”
Sami se ne morejo vrniti v stanovanja, ki so bila njihova.
V kavarne, ki so jih imeli radi.
V mesta, kjer so živeli, se smejali in plesali.
In v teh dneh se tudi sama vse bolj zavedam, da obstaja možnost, da tudi mi izgubimo to, kar imamo.
Prav zato se mi zdi vredno boriti za Slovenijo.
Vredno boriti, da ostanemo družba strpnih in sočutnih ljudi.
Družba, ki ne izgublja upanja za bolj pravičen, miren in solidaren svet.
Družba, ki verjame, da mora imeti vsak človek možnost živeti mirno, varno in dostojno življenje.”
A za avto leta potem ni kandidirala?
avto leta bi potem moral bit nek kombi, da se lahko z njim prevažajo prekomerno težke aktivistke.
kaviar levičarka, sedaj pa v Davosu med ultra kapitalisti lepo večerja... a ona bo nam o enakosti in sociali, ne me hecat...
Je že prav, da tam odžre čimveč hrane tistim glodalcem.
Ali ste tudi vi šli na večerjo v Davos, Švica... med tem ko delate zraven v službah?
Na bližnjem hribu:
'No Kings' sign in Davos ahead of Trump's World Economic Forum speech sparks backlash; 'they hate...'
A ‘No Kings’ sign was seen on the mountainside in Davos, Switzerland, where the World Economic Forum is being held, ahead of Donald Trump's scheduled address.
www.hindustantimes.com
Za I8M vsi vse vejo od kod denar, in se vsi obregajo ob to. Mene pa zanima kakšen je njegov model financiranja. Zadnje tedne ima skoraj vsak dan agresivne, kritične, GPT-spisane objave. Drugače je pa lastnik City Magazina (tiskanim medijem upada prihod od financiranja), "content creator" in dela v digitalnem marketingu. Torej, od kje denar?
Soroš in razne ženske organizacije iz ZDA in EU.
www.zanima.me
Razkrivamo tuje financerje aktivizma Nike Kovač
»Nikoli se ne prijavljamo na državne ali občinske razpise v Sloveniji,« se rada pohvali aktivistka Nika Kovač. In res, sodeč po aplikaciji ERAR, ki beleži nakazila javnih subjektov v Sloveniji…
www.zanima.me
Sodišče v Kanadi je razsodilo, da je Justin Trudeau ukrepe proti protestnikom v času epidemije izvajal nezakonito.
Težave ima tudi zaradi domnevne zlorabe sredstev dobrodelne organizacije WE charity.
V Davosu glede tega ni bil zgovoren.
Težave ima tudi zaradi domnevne zlorabe sredstev dobrodelne organizacije WE charity.
V Davosu glede tega ni bil zgovoren.
Andrej prosi za pomoc
www.facebook.com
58 tis. ogledov · Št. odzivov: 807 | Ge je Nika Kovač? | Andrej Bakreni
Ge je Nika Kovač?
www.facebook.com
I kiss my girl....Ali ste tudi vi šli na večerjo v Davos, Švica... med tem ko delate zraven v službah?
