Roudi, ki je bil v začetku osemdesetih, ko se je v Ljubljani in Sloveniji zelo razmahnilo diskotečno življenje, tudi redar v takrat prestižni diskoteki na vrhu hotela Lev, je poleg razvpitih D.J. in klubov, med katerimi velja omeniti diskoteko Valentino (sedanji Manhattan) in picerijo Konditor, eden od simbolov tistega časa oziroma scene, ki se ji je reklo tudi "šminkerska". Bil je eden najbolj razvpitih akterjev zabavnega življenja, do katerega je vsaj 90 odstotkov drugih udeležencev gojilo strahospoštovanje mitskih razsežnosti. Veljal je za nepredvidljivega in marsikomu je bilo, kadar je bil v istem prostoru z njim, precej neprijetno, čeprav njegovi bližnji pravijo, da so ga je v pretepaških krogih bolj kot zaradi znanja cenili zaradi izredne srčnosti. In žilavosti. To dvoje je bilo pri njemu nesporno. "To je bil on. Ko so ga že povsem razbili, je znal ves okrvavljen vstati proti desetim, razširiti roke in se jim zadreti: "Pa kaj je, posebneži?" se ga spominja Jelinčič. Neki drugi poznavalec "njegovega lika in del" pa pravi: "Strinjam se. Nikakor ni bil slab tip. Nasprotno. Premore neverjetno veliko humorja, če nekdo premore smisel za humor, pa je to ena bolj pozitivnih referenc. Bolj se boj tistih, ki humorja nimajo. Roudl je eden večjih `ceremonial mojstrov`, kar jih poznam, in eden redkih, ki je znal sam po eno ali več ur vrhunsko zabavati več ljudi. Ma kakšni filmi!? To so bili nepozabni monologi." Za Roudija še pravi, da vse prej kot med kriminalce spada v tisto vrsto ljudi, ki so nastopali v TV-nanizanki "Only Fools & Horses: "Blazno poceni usnjene jakne in podobni posliči." Vsekakor oseba, katere spomini bi bili lahko največji slovenski knjižni "bestseller". Časa za njihovo pisanje bo imel v prihodnjih štirih letih dovolj.
