Zgodilo se je čez noč dejansko čez noč, še do predkratkim čeravno s kupom bolezni in pred samim novim letom odstranjeno nogo nad kolenom zaradi gangrene je lepo napredoval rana je zacelila dnevno sva izvajala vaje za krepitev rok in noge, pripravljala sva se za to da odide v sočo na pregled da mu na krn pomerijo protezo ki bi mu nadomestila izgubljeno nogo. Zgodilo pa se je povsem drugo na kar nismo bili in še vedno nismo pripravljeni sprejeti in doumeti, naš pradedek , dedek in oče je postal dementen, čez noč !!!!
Zgodilo se je nekega večera ko se nam je brez ene noge odplazil iz bolniške postelje z ograjo, padel na tla se potolkel in me pozval z ropotanjem po vratih sobe ter klical; pomagajte mi , cel sem v vodi in zakaj je vse polno ljudi okrog mene? Krilil je z rokami in nekaj odrival kot da bi plaval in odrival ljudi, nekako sva ga z ženo pospravila nazaj v posteljo težak kot je skoraj 100 kg in v letih ki gredo iz 90 , in s to nočjo se je začelo, dejansko nismo vedeli kaj mu je prva noč je nekako minula v njegovih blodnjah in polspanju nadaljevalo se je naslednja dva dni, čez dan zopet splezal iz postelje in zvečer z istimi halucinacijami dalje.Trajalo je dva dni in noči čez dan je samo strmel pred sebe nekaj govoril sam z sabo in še dokaj smiselno odgovarjal, tretja noč bilo je na ponedeljek je dosegel vrhunec s svojimi dejanji, od petja do smeha in pogovarjanja samega s sabo, plezanjem po postelji in prevračanjem .....
V ponedeljek zjutraj sva z ženo bila na koncu moči, neprespanih nočeh uničena psihično in fizično, poklicala družinsko zdravnico po pogovoru je kmalo prispel rešilec in dpeljali so ga v psihitrično ustanovo .......
Bili smo skrušeni ko nam je naslednji dan ko so po pregledih kaj hitro ugotovili, demenca in ostala stanja. Demenca z napadi strahu in prividi so po terapiji z zdravili sicer delno izveneli in se pomirili, demenca je ostala, 90 % .
Po dveh tednih v tej ustanovi je stanje tako kot sem opisal, demenca je hudo prisotna, in človek se je s svojim umom vrnil desetletja nazaj , hodi nekje se srečuje z nekom dela in in ........... nas komaj prepozna, tako sva se z ženo sooæila čez noč z boleznijo ki nam je uničila ljubljeno osebo ki živi nerazpoznavno , slabotno v svojem svetu. Učimo se živeti z njim in sprejemamo njegovo drugačnost vendar nimamo-va izkušenj s to boleznijo, berem po spletu kako in kaj kajti v bolnici ti ne povejo o tem nič, tako da se lahko samo uæiva in prilagajava takega življenja z njim, ne bo lahko zato vas prosim v kolikor imate kake izkušnje iz življenja z tako bolno osebo, napišite, vsak najmanjši nasvet kako dalje je dobrodošel,
vse zapisano se dogaja v moji družini zato prosim za razumevanje in strpno debato. Hvala.
Zgodilo se je nekega večera ko se nam je brez ene noge odplazil iz bolniške postelje z ograjo, padel na tla se potolkel in me pozval z ropotanjem po vratih sobe ter klical; pomagajte mi , cel sem v vodi in zakaj je vse polno ljudi okrog mene? Krilil je z rokami in nekaj odrival kot da bi plaval in odrival ljudi, nekako sva ga z ženo pospravila nazaj v posteljo težak kot je skoraj 100 kg in v letih ki gredo iz 90 , in s to nočjo se je začelo, dejansko nismo vedeli kaj mu je prva noč je nekako minula v njegovih blodnjah in polspanju nadaljevalo se je naslednja dva dni, čez dan zopet splezal iz postelje in zvečer z istimi halucinacijami dalje.Trajalo je dva dni in noči čez dan je samo strmel pred sebe nekaj govoril sam z sabo in še dokaj smiselno odgovarjal, tretja noč bilo je na ponedeljek je dosegel vrhunec s svojimi dejanji, od petja do smeha in pogovarjanja samega s sabo, plezanjem po postelji in prevračanjem .....
V ponedeljek zjutraj sva z ženo bila na koncu moči, neprespanih nočeh uničena psihično in fizično, poklicala družinsko zdravnico po pogovoru je kmalo prispel rešilec in dpeljali so ga v psihitrično ustanovo .......
Bili smo skrušeni ko nam je naslednji dan ko so po pregledih kaj hitro ugotovili, demenca in ostala stanja. Demenca z napadi strahu in prividi so po terapiji z zdravili sicer delno izveneli in se pomirili, demenca je ostala, 90 % .
Po dveh tednih v tej ustanovi je stanje tako kot sem opisal, demenca je hudo prisotna, in človek se je s svojim umom vrnil desetletja nazaj , hodi nekje se srečuje z nekom dela in in ........... nas komaj prepozna, tako sva se z ženo sooæila čez noč z boleznijo ki nam je uničila ljubljeno osebo ki živi nerazpoznavno , slabotno v svojem svetu. Učimo se živeti z njim in sprejemamo njegovo drugačnost vendar nimamo-va izkušenj s to boleznijo, berem po spletu kako in kaj kajti v bolnici ti ne povejo o tem nič, tako da se lahko samo uæiva in prilagajava takega življenja z njim, ne bo lahko zato vas prosim v kolikor imate kake izkušnje iz življenja z tako bolno osebo, napišite, vsak najmanjši nasvet kako dalje je dobrodošel,
vse zapisano se dogaja v moji družini zato prosim za razumevanje in strpno debato. Hvala.
