To očitno ne zadostuje.
Seveda ne. Treba se je ukvarjati s celotno populacijo, zahtevati moraš, da gredo v šolo, in jih tudi kaznovati, če kršijo predpise – kot kaznujemo vse ostale. Moraš jih resnično in iskreno sprejeti medse. To se pri nas ni zgodilo. Zdaj je to eskaliralo z umorom nesrečnega človeka v Novem mestu in sprejeli so nov zakon, ki je morda politično zvita, pravno pa nesmiselna poteza. V sedanji zakonodaji imamo vse možnosti za ukrepanje, toda niso ukrepali, ker so se vsi delali, tudi družba se je delala, kot da Romi sploh ne obstajajo. Če posegamo v človekove pravice, kot se posega v novem zakonu, tudi v prečiščenem, se nam to lahko maščuje. V zakonu je več protiustavnih določb in ta zakon najbrž ne bo dolgo trajal. Zakon je ne le nepotreben, ampak tudi ustavno sporen. Razumem odziv politike, toda v človekove pravice je treba posegati previdno. V nekih preteklih časih, ko se je začelo krčiti človekove pravice, je na koncu prišlo do hudih diktatur. Kdo pravi, da lahko zaupamo oblasti tudi v prihodnje, da ne bo tega zakona zlorabila proti komurkoli?
Očitno zakon sploh ne rešuje t. i. romske problematike.
Drži. Nekoč sem govoril z nekim policistom v Grosupljem in je rekel: »Jaz ne grem v romski tabor. Če se tam kaj zgodi, se bo nekaj zgodilo tudi meni, če bom pa jaz kaj narobe naredil, bom ob službo. Mi ne gremo tja niti v primeru, če kdo pokliče.« To je bilo pred 15 leti. Država mora pokazati svojo učinkovitost, hkrati pa mora sodstvo delati hitreje.
To ste zatrdili kot pravnik?
Tudi. Prepričan sem, da z obstoječo zakonodajo lahko rešimo vse, treba je biti le učinkovit. Problemi so širši, problem je tudi, da smo policijsko akademijo v Tacnu zaprli, a ne vem, zakaj. Danes lahko končaš katerokoli šolo in z nekim tečajem postaneš policist. Težava je mnogo večja in kompleksnejša, ne moremo je rešiti z enim ad hoc zakonom, po katerem bo policija označila neko območje kot nevarno in ga bo snemala z brezpilotnikom, oblast bi lahko to uporabila tudi proti vam. Zakaj ne bi za vas ocenili, da imate doma orožje, in bi prišli k vam domov? Saj policija lahko že danes vstopi v stanovanje brez odredbe pod določenimi pogoji.
Kje se skriva rešitev?
Problematika se vleče že zelo dolgo, nekaj sem omenil že prej. Spomnim se, kako je bilo v času, ko sem zastopal družino Strojan. Država mora narediti svoje, ampak to mora narediti na pameten način, brez histerije in populizma. Ko sem slišal, da je neki župan neke občine rekel, da bi morali okrog romskega tabora zgraditi zid, sem mislil, da sem narobe prebral. Najbrž izziva ne bomo rešili hitro.
Kako delno iz tujine, delno iz domovine ocenjujete dejstvo, da smo številne nekdanje paradne blagovne znamke Slovenije in paradna gospodarska podjetja prodali oziroma pogosto celo predali tujcem?
Mene osebno boli, da smo imeli velike blagovne znamke, ki smo jih prodali ali pa skoraj poklonili, kot recimo Adrio. Nedavno sem gledal oddajo o Šumiju. Vsi smo bili ponosni na Radensko, Rogaško ali pa Elan, ki je bil ena največjih svetovnih znamk, če ne največja na področju smučarske opreme. Fructal ni več naš, Mura je propadla, da ne naštevam naprej. Tukaj bi se politika lahko angažirala. Glede na to, kako se loteva gospodarstva, tega resda ne pričakujem. Naše blagovne znamke so res izgubile trg nekdanje Jugoslavije, toda zakaj niso imeli težav s trgom tisti, ki so nato to kupili? Nekaj podjetij nam je še ostalo. Pri nas je šlo za hitro privatizacijo nekaterih podjetij, ki so šla hitro v stečaj, nadaljnje poti pa so bile različne. Žal mi je za to, verjamem, da je vsem nam, ampak na to težko vplivamo.
V zadnjih desetletjih je vendarle vzniknilo več novih podjetnikov in gospodarstvenikov, ki so nekaj ustvarili, a tudi ti so v očeh nekaterih problematični. Pogosto dobimo občutek, da so problem te države prav uspešni gospodarstveniki.
Lahko se le strinjam z vami. Pogosto se mi postavlja vprašanje, ali je problem Darij Južna in njegov vpliv v Petrolu, če vemo, da je kupil delnice Petrola in vse ustvaril iz nič? Je problem morda lastnik vašega medija, ki je prav tako organsko uspešno gradil skupino Kolektor? So problem drugi uspešni podjetniki? Ali so morda problem fantje in nekaj deklet, ki se igrajo z našim premoženjem pod vsemi vladami? Pod vsemi vladami ostaja enaka ekipa, ki obvladuje milijardno premoženje, toda v to ni vložila niti evra. Večina podjetnikov, vsaj tistih, ki delajo pošteno, je vse ustvarila sama in plačuje davke v Sloveniji. To vprašanje se mi zdi zelo pomembno. Tudi to, da se nekomu podaljša mandat, ki mu izteče septembra 2026, že novembra 2025, je zame nedopustno. To namreč pomeni, da nekdo želi obvladovati gospodarstvo, ne glede na to, kdo bo na oblasti. Ali pa izpostavljanje uspešnih podjetnikov, češ, njim je samo za denar.
Pa jim je?
To je neumnost. Nekaterim je več za denar, drugim manj. Ne razumem, zakaj si podjetnik, ki uspešno opravlja svoje delo, plačuje davke in prispevke, ne bi smel izplačati dobička. In s tem delimo Slovence še bolj. S tem si tudi vlada brez potrebe ustvarja sovražnike. Zadnji čas je, da se stopi na žogo, če se izrazim v nogometnem žargonu, da se umiri in se začne pogovarjati. Jaz se nikoli nisem pritoževal, pa plačujem toliko davka kot moj kolega na Švedskem. Toda tam imajo bolje urejeno javno zdravstvo. V resnici bi morali biti veseli, da imamo ljudi, ki prek davkov najbolj financirajo to državo. Vlada namreč ne ustvarja, predsednica republike tudi ne. Saj ne pravim, da bi morala, ampak včasih je prikazano v slogu: »Vam bomo mi nekaj dali.« Nič nam ne boste dali. Mi bomo dali vam, vi boste delili, mi pa bomo zelo veseli, če boste prav razdelili. V tem kontekstu je izpostavljanje podjetnikov in uspešnih poslovnežev kot negativcev izjemno škodljiva praksa.
Načeli ste vprašanje davkov. Kako vidite davčno politiko na področju športa?
Imamo dobrega ministra za šport, ki je še minister za gospodarstvo in turizem, Matjaža Hana, in on se opazno močno trudi, da bi kaj dosegel na tem področju. Naša politika na področju športa je namreč ena najslabših v Evropi, ena najmanj ugodnih. Težko sprejmem, da se politiki fotografirajo pri uspehih športnikov, ki so naši največji promotorji v tujini, ob tem pa jim ne pomagajo, pogosto jim celo škodujejo.
Ste lahko konkretni?
Nisem preverjal številk, toda predsednik enega od nogometnih klubov v Sloveniji mi je rekel, da bi potreboval več kot milijon evrov, če bi želel igralcu nameniti letno neto plačo 500.000 evrov, njegov tekmec na primer na Poljskem pa bi za to potreboval 600.000 evrov. Tako ne moremo razviti vrhunskega športa, ki generira največ športnih idolov, slednji pa množičnost v športu. Davčna politika v športu in kulturi bi morala biti bolj prijazna. Veliko sem se pogovarjal z ministrom Hanom, ampak sam ne more premakniti stvari čez noč.
Seveda ne. Treba se je ukvarjati s celotno populacijo, zahtevati moraš, da gredo v šolo, in jih tudi kaznovati, če kršijo predpise – kot kaznujemo vse ostale. Moraš jih resnično in iskreno sprejeti medse. To se pri nas ni zgodilo. Zdaj je to eskaliralo z umorom nesrečnega človeka v Novem mestu in sprejeli so nov zakon, ki je morda politično zvita, pravno pa nesmiselna poteza. V sedanji zakonodaji imamo vse možnosti za ukrepanje, toda niso ukrepali, ker so se vsi delali, tudi družba se je delala, kot da Romi sploh ne obstajajo. Če posegamo v človekove pravice, kot se posega v novem zakonu, tudi v prečiščenem, se nam to lahko maščuje. V zakonu je več protiustavnih določb in ta zakon najbrž ne bo dolgo trajal. Zakon je ne le nepotreben, ampak tudi ustavno sporen. Razumem odziv politike, toda v človekove pravice je treba posegati previdno. V nekih preteklih časih, ko se je začelo krčiti človekove pravice, je na koncu prišlo do hudih diktatur. Kdo pravi, da lahko zaupamo oblasti tudi v prihodnje, da ne bo tega zakona zlorabila proti komurkoli?
Očitno zakon sploh ne rešuje t. i. romske problematike.
Drži. Nekoč sem govoril z nekim policistom v Grosupljem in je rekel: »Jaz ne grem v romski tabor. Če se tam kaj zgodi, se bo nekaj zgodilo tudi meni, če bom pa jaz kaj narobe naredil, bom ob službo. Mi ne gremo tja niti v primeru, če kdo pokliče.« To je bilo pred 15 leti. Država mora pokazati svojo učinkovitost, hkrati pa mora sodstvo delati hitreje.
To ste zatrdili kot pravnik?
Tudi. Prepričan sem, da z obstoječo zakonodajo lahko rešimo vse, treba je biti le učinkovit. Problemi so širši, problem je tudi, da smo policijsko akademijo v Tacnu zaprli, a ne vem, zakaj. Danes lahko končaš katerokoli šolo in z nekim tečajem postaneš policist. Težava je mnogo večja in kompleksnejša, ne moremo je rešiti z enim ad hoc zakonom, po katerem bo policija označila neko območje kot nevarno in ga bo snemala z brezpilotnikom, oblast bi lahko to uporabila tudi proti vam. Zakaj ne bi za vas ocenili, da imate doma orožje, in bi prišli k vam domov? Saj policija lahko že danes vstopi v stanovanje brez odredbe pod določenimi pogoji.
Kje se skriva rešitev?
Problematika se vleče že zelo dolgo, nekaj sem omenil že prej. Spomnim se, kako je bilo v času, ko sem zastopal družino Strojan. Država mora narediti svoje, ampak to mora narediti na pameten način, brez histerije in populizma. Ko sem slišal, da je neki župan neke občine rekel, da bi morali okrog romskega tabora zgraditi zid, sem mislil, da sem narobe prebral. Najbrž izziva ne bomo rešili hitro.
Kako delno iz tujine, delno iz domovine ocenjujete dejstvo, da smo številne nekdanje paradne blagovne znamke Slovenije in paradna gospodarska podjetja prodali oziroma pogosto celo predali tujcem?
Mene osebno boli, da smo imeli velike blagovne znamke, ki smo jih prodali ali pa skoraj poklonili, kot recimo Adrio. Nedavno sem gledal oddajo o Šumiju. Vsi smo bili ponosni na Radensko, Rogaško ali pa Elan, ki je bil ena največjih svetovnih znamk, če ne največja na področju smučarske opreme. Fructal ni več naš, Mura je propadla, da ne naštevam naprej. Tukaj bi se politika lahko angažirala. Glede na to, kako se loteva gospodarstva, tega resda ne pričakujem. Naše blagovne znamke so res izgubile trg nekdanje Jugoslavije, toda zakaj niso imeli težav s trgom tisti, ki so nato to kupili? Nekaj podjetij nam je še ostalo. Pri nas je šlo za hitro privatizacijo nekaterih podjetij, ki so šla hitro v stečaj, nadaljnje poti pa so bile različne. Žal mi je za to, verjamem, da je vsem nam, ampak na to težko vplivamo.
V zadnjih desetletjih je vendarle vzniknilo več novih podjetnikov in gospodarstvenikov, ki so nekaj ustvarili, a tudi ti so v očeh nekaterih problematični. Pogosto dobimo občutek, da so problem te države prav uspešni gospodarstveniki.
Lahko se le strinjam z vami. Pogosto se mi postavlja vprašanje, ali je problem Darij Južna in njegov vpliv v Petrolu, če vemo, da je kupil delnice Petrola in vse ustvaril iz nič? Je problem morda lastnik vašega medija, ki je prav tako organsko uspešno gradil skupino Kolektor? So problem drugi uspešni podjetniki? Ali so morda problem fantje in nekaj deklet, ki se igrajo z našim premoženjem pod vsemi vladami? Pod vsemi vladami ostaja enaka ekipa, ki obvladuje milijardno premoženje, toda v to ni vložila niti evra. Večina podjetnikov, vsaj tistih, ki delajo pošteno, je vse ustvarila sama in plačuje davke v Sloveniji. To vprašanje se mi zdi zelo pomembno. Tudi to, da se nekomu podaljša mandat, ki mu izteče septembra 2026, že novembra 2025, je zame nedopustno. To namreč pomeni, da nekdo želi obvladovati gospodarstvo, ne glede na to, kdo bo na oblasti. Ali pa izpostavljanje uspešnih podjetnikov, češ, njim je samo za denar.
Pa jim je?
To je neumnost. Nekaterim je več za denar, drugim manj. Ne razumem, zakaj si podjetnik, ki uspešno opravlja svoje delo, plačuje davke in prispevke, ne bi smel izplačati dobička. In s tem delimo Slovence še bolj. S tem si tudi vlada brez potrebe ustvarja sovražnike. Zadnji čas je, da se stopi na žogo, če se izrazim v nogometnem žargonu, da se umiri in se začne pogovarjati. Jaz se nikoli nisem pritoževal, pa plačujem toliko davka kot moj kolega na Švedskem. Toda tam imajo bolje urejeno javno zdravstvo. V resnici bi morali biti veseli, da imamo ljudi, ki prek davkov najbolj financirajo to državo. Vlada namreč ne ustvarja, predsednica republike tudi ne. Saj ne pravim, da bi morala, ampak včasih je prikazano v slogu: »Vam bomo mi nekaj dali.« Nič nam ne boste dali. Mi bomo dali vam, vi boste delili, mi pa bomo zelo veseli, če boste prav razdelili. V tem kontekstu je izpostavljanje podjetnikov in uspešnih poslovnežev kot negativcev izjemno škodljiva praksa.
Načeli ste vprašanje davkov. Kako vidite davčno politiko na področju športa?
Imamo dobrega ministra za šport, ki je še minister za gospodarstvo in turizem, Matjaža Hana, in on se opazno močno trudi, da bi kaj dosegel na tem področju. Naša politika na področju športa je namreč ena najslabših v Evropi, ena najmanj ugodnih. Težko sprejmem, da se politiki fotografirajo pri uspehih športnikov, ki so naši največji promotorji v tujini, ob tem pa jim ne pomagajo, pogosto jim celo škodujejo.
Ste lahko konkretni?
Nisem preverjal številk, toda predsednik enega od nogometnih klubov v Sloveniji mi je rekel, da bi potreboval več kot milijon evrov, če bi želel igralcu nameniti letno neto plačo 500.000 evrov, njegov tekmec na primer na Poljskem pa bi za to potreboval 600.000 evrov. Tako ne moremo razviti vrhunskega športa, ki generira največ športnih idolov, slednji pa množičnost v športu. Davčna politika v športu in kulturi bi morala biti bolj prijazna. Veliko sem se pogovarjal z ministrom Hanom, ampak sam ne more premakniti stvari čez noč.

