Je smer, ki jo je izbrala ta koalicija, prava?
Načeloma je smer prava. Dobro je, da se podpira čim bolj javno šolstvo, javno zdravstvo in tako naprej.
Pa operativna izvedba?
Dalo bi se tudi bolje izpeljati, se pogovarjati več in obenem manj antagonistično. Morali bi oceniti, kje je težava. Če vlada dvigne davke, mora povedati, da bo s tem naredila več za javno šolstvo in za javno zdravstvo ter da bo naredila več pozitivnega za državo. Nedavno sem slišal finančnega ministra, češ da se nad davki pritožujejo le bogati. Tako se ustvarja nepotreben antagonizem. Ali je zavržno, če si bogat? Zakaj ne bi pridobili na svojo stran vseh? To je mogoče s pravim pristopom. Že tako ali tako smo preveč sprti in razdeljeni, ni treba povečevati te delitve.
No, že tako naelektreno in polarizirano družbeno ozračje v državi zagotovo spodbuja tudi odnos med institucijama predsednika vlade in predsednice države. Vaša ocena? Zakaj premier in predsednica nista sposobna govoriti enega jezika v prid državi, ki jo zastopata?
Ob taki razdeljenosti, ki vlada v naši državi – pa tudi drugod –, so stalna nesoglasja med predsednikom vlade in predsednico republike glede kadrovanja ne le nesmiselna, temveč celo škodljiva. Po moji oceni bi predsednica lahko zavračala kandidate vlade, če očitno ne bi izpolnjevali pogojev, v konkretni situaciji pa se mi kot zunanjemu opazovalcu zdi, da jih zavrača, »ker ji niso všeč«, kar je najmanj nenavadno. Več bi se morala pogovarjati, če je to v dani situaciji sploh še možno. Problem teh dveh funkcij je, da je de iure najvišja funkcija v državi funkcija predsednika republike, de facto pa predsednika vlade. Ego bi bilo treba v takih primerih postaviti na stranski tir.
Slovenci vas uvrščajo med strice iz ozadja. Kakšen je vaš komentar na to in kako zavzeti stric iz ozadja ste pred volitvami?
Upam, da sem premlad za strica, čeprav sem že dedek. Ampak to je tipično razmišljanje ljudi, ki so prišli najdlje do Bruslja, pa še to na naše stroške. To so ljudje, ki mislijo, da imam tako nepomembno službo, da imam čas za vsakodnevno ukvarjanje z nekimi koalicijami, z nekim sestavljanjem vlad, nadzornih svetov, da imam neke interese v nekih podjetjih – seveda kot običajno brez dokazov, a sliši se lepo. Gotovo pa je lepo, da me postavljajo v družbo prvega predsednika Slovenije.
Kaj zares drži?
Drži, da najbrž kar nekaj ljudi ceni moje mnenje, vselej ga povem, in sicer iskreno, brez osebnega interesa. Takšni, ki so malo krajše pameti, si nato domišljajo, da je to z osebnim namenom, saj ravno oni vse, kar delajo, delajo zato, da bodo dosegli korist. Leta in leta so mi govorili, da vse izjave dajem le zato, da bi šel na koncu v politiko. To še kar traja in verjetno bom tudi pri 90 letih zanje podobno sumljiv, toda to je meni povsem nepomembno. Kot odgovoren državljan, ki ima rad svojo državo, sem vedno pripravljen in želim povedati svoje mnenje, ne da bi kogarkoli užalil. To je osnovna pravica posameznika v resnem družbenem sistemu.
Opazno je, da ste kritični do nekaterih političnih praks v Sloveniji. Kateri so največji sistemski problemi slovenske politike?
Imam občutek, da že vrsto let ne spoštujemo dovolj državnih inštitucij. V mislih imam državljane. Drugo vprašanje je, ali je to stvar časa, v katerem živimo – v tujini je namreč podobno –, ali je to zaradi tega, ker si spoštovanja ne zaslužijo. Mislim, da gre predvsem na zahodni strani za tako imenovane »kliping politike«. Zjutraj preberejo, kaj piše v medijih, in poskušajo čim bolj slalomirati med temi izzivi, zato da bi se čim bolj prikupili ljudem. Učinkoviti pa niso. V vzhodnih državah in po novem tudi v ZDA imamo politike, ki o vsem odločajo sami ...
… na primer kdo?
Na primer Putin, Xi in Trump, na drugi strani pa imamo v Evropi politike, ki ne odločajo o ničemer. Najbrž bi bila idealna vmesna različica. V Sloveniji politik ne more odločati veliko, niti predsednik vlade ne, predvsem ne v primeru, če se mu drugi del birokracije upre. Predsednik vlade ali države v drugih velikih državah zunaj Evrope lahko odloči karkoli, kar seveda ni dobro, in pri tem nikogar ne vpraša za mnenje. Pri nas gre nekdo na kosilo z nekom, pa nekdo plača kosilo in je drugi praktično že zrel za odstop. To je seveda drug ekstrem, ki prinese tudi izjemno negativno selekcijo v politiki; večina resnih ljudi se ne želi niti približati politiki in to je to velika težava. Problem pri nas je tudi sistemski, koalicije so namreč povečini nestabilne, morda bi morali razmisliti bodisi o dvigu praga za vstop v parlament bodisi o večinskem sistemu.
Kaj bi se spremenilo?
V teh primerih bi vedeli, koga smo podprli, in ti poslanci bi imeli štiri leta, da naredijo, kar se jim zdi prav. Pri nas pa je na primer predsednik vlade v (pred)kazenskem postopku, ker je nekaj naročil ministrici za notranje zadeve. Da ne bo pomote: tega ni naročil ministrici za notranje zadeve Nemčije, marveč njegovi ministrici za notranje zadeve. Kako vi pričakujete potem od politikov, da bodo karkoli naredili?
Zagovarjate spremembo volilne zakonodaje?
Morda so stvari sistemsko problematične. Večkrat se je že zgodilo, da majhne politične stranke, ki so dobile komaj kaj podpore volivcev, de facto vladajo v državi, izsiljujejo večje in tako naprej. To ni dobro. Vsi želimo učinkovito vlado, demokratično vlado, ki spoštuje človekove pravice, ampak hkrati mora ta vlada sprejemati odločitve. Dovolj imam tudi številnih referendumov. Zakaj imamo vlado in izvoljen parlament, če nenehno hodimo na referendume, ki stanejo ogromno in na katerih ljudje mislijo, da odločajo o ne vem kako pomembnih stvareh, v resnici pa sploh ne?
In vedno znova delijo?
Referendumi vedno znova delijo in to se ponavlja od osamosvojitve naprej.
Kako naj politika znova pridobi zaupanje javnosti?
To je vprašanje za milijon evrov. Ne vem, kdo pozna odgovor, toda po mojem mnenju so tovrstne stvari v svetu ciklične. Verjetno smo blizu najnižje točke kredibilnosti politike v celotnem zahodnem svetu, zato menim, da se bo trend obrnil. Še vselej v zgodovini se je to obrnilo, vprašanje je le, koliko škode bo dotlej narejene. Nekdo je rekel, da močni ljudje ustvarjajo dobre čase, dobri časi ustvarjajo šibke ljudi, šibki ljudje ustvarjajo slabe čase in slabi časi ustvarjajo močne ljudi. Zdaj smo na poti k slabim časom in ti časi bodo prinesli močne ljudi.
Kako bi komentirali odločitev vlade o uvedbi božičnice in podaljšanju veljavnosti vinjet?
Ko sem prebral novico o božičnici, sem takoj poklical v našo pisarno in vprašal, kako je pri nas z božičnicami. Mi že vsa leta izplačujemo božičnico, tako da nas ta sprememba neposredno ne zadeva. Za podaljšanje veljavnosti vinjet sploh nisem vedel, če sem povsem iskren.
Ko obravnavamo politiko vlade, ne moremo niti mimo romske problematike in dogodkov na Dolenjskem. Kdo je po vašem odgovoren za nastali položaj v Novem mestu in okolici?
Kdor trdi, da je za vse skupaj kriva samo vlada Roberta Goloba, je populist in to izkorišča v politične ali druge osebne namene. Zadeva se vleče vse od osamosvojitve. Gre za širšo problematiko v celotnem zahodnem svetu.
Pojasnite, prosim.
Zahodni svet, ki mu pripadamo tudi mi, zavzema naslednje stališče: spoštujemo človekove pravice, dajmo jih tudi romski populaciji, naj le bodo Romi čim dlje od nas. Naj bodo v svojih taborih, nas ne zanimajo, smo jim pa dali človekove pravice. Ali so to res človekove pravice, je drugo vprašanje. Družba se z njimi ni ukvarjala, tudi kršitev zakona ni sankcionirala, kot bi bilo treba, in rezultat je, da imamo velik problem tudi z resnim kriminalom. To lahko primerjamo z migrantsko problematiko v Evropi. V Franciji, na primer, so sprejemali migrante, jim zagotovili »človekove pravice«, a jih obenem porinili v geto in z njimi niso sodelovali, niso jih vključili v družbo. Migranti so živeli v svojem ekosistemu in tako danes obstajajo deli Pariza, kamor policija ne more. Podobno se je zgodilo pri nas.
A to samokranjčane in ljubljančane anketirajo, ker kogarkoli tu na SV vprašam če podpira Resnico me čukasto gleda in sprašuje kaj/kdo je to.
