ruska paranoja 100% na potenco!
Jaz zagotovo naslednjih 50 let ne potujem tja
Kako sem preživel tri dni v ruskem zaporu in bil deportiran za 50 let
Pred dnevi sem se vrnil z nenavadne avanture v Vladivostoku (šel sem na obisk k prijateljem), kjer so me lokalne oblasti takoj po prihodu na letališče pridržale, in brez konkretne obrazložitve po kratkem zaslišanju za 50 let izgnale iz države.
Odvzeli in prečesali so mi telefon in laptop, ki se po povratku obnaša precej drugače, kot se je prej.
Vsak (potencialni nadaljnji) poskus vstopa v državo se kaznuje z dolgo zaporno kaznijo.
Kamen spotike: nekaj kontaktov iz Ukrajine na telefonu (gostje predavanj in kolegi), in simboli duhovne prakse, ki je nekoliko drugačna klasičnemu pravoslavju.
Kratka diagnoza: ogrožanje nacionalne varnosti.
Brez možnosti za argumentiranje so me pospremili v letališki zapor, kjer me je ob rešetkah pričakalo cca. 10 radovednih, in kot se je kasneje izkazalo, zelo dobrosrčnih Uzbekov. Ob vstopu skozi rešetke je prijazni policist Uzbekom (po rusko) rekel: "Lepo delajte z njim ...", jaz pa sem le opazoval, kaj naj bi to pomenilo ...
V zaporu je bilo vse pod kamero, luči so gorele 24 ur na dan, spanca in hrane praktično ni bilo (tega, kar so prinesli, se nisem dotikal). Vsi zaprti smo bili obtoženi enakega in deportirani za 50 let.
Po tem, ko mi je Air China, družba, s katero sem letel, povratno karto prestavila na prvi let nazaj, so me policisti pospremili direktno do letala, vsem na očeh, ter mojo situacijo sporočili tudi v Peking, preko katerega sem letel. Ob pristanku v Pekingu me je pričakalo 5 (pet) kitajskih agentov, ki so me pospremili v migracijsko zono ter me poslikali in odvzeli prstne odtise ter potni list. Slutil sem, da me bodo zaprli tudi tam, a so bili nekoliko blažji. "Ob 13:30 (jutri) nas počakaj na E11, od koder boš letel za Evropo, Budimpešto." V 12 urah, v katerih sem brez potnega lista čakal na letališču, me je v iskanju primerne hrane in pijače po trgovinicah, še enkrat obiskal gospod policist in me prijazno spomnil, da me imajo na očeh. Ves čas so me spremljali po kamerah, ki pokrivajo vse letališče.
Ko sem v spremstvu le stopil na letalo za Budimpešto, je tik pred poletom do mene prišel še agent v civilu in mi pregledal pasuš, da se prepriča, da zares zapuščam državo. Z nami je letel vso pot do Budimpešte, 9 ur v eno smer, najverjetneje, skoraj zagotovo, zgolj zaradi mene.
Ob pristanku v Budimpešti so me stevardese prosile, naj zadnji zapustim letalo, v spremstvu agenta, ki me je predal lokalnim oblastem, policistom, ki so čakali v tunelu ob izhodu. Z nasmehom so me vprašali, kaj je bilo, na kar sem jim odgovoril, da so bili najverjetnejši vzroki nekaj ukrajinskih kontaktov v telefonu ..., ter me izpustili naprej, rekoč: "Pri nas ne bo imel problemov. Tam jih bo imel ...".
Tako sem v nekaj dneh brez kakršnihkoli planov postal narodni sovražnik dveh svetovnih velesil, Kitajske in še posebej Rusije.
Vsekakor nenavadna in nepričakovana izkušnja,
ki pa bo dolgoročno gotovo prinesla blagoslove,
kateri (bolje rečeno - jaz), pa morajo še dozoreti.
Nikomur ne gre česa zameriti; fantje in dekleta so opravljali svojo dolžnost, nekateri (večina) so bili zelo ljubeznivi in prijazni, čudni časi pa iz človeka spravijo najslabše, kar sem imel priložnost videti in doživeti, jaz pa sem si očitno zaslužil preusmeritev svoje življenjske poti, usode, nekam drugam.
Potovanje v Rusijo do nadaljnjega vseeno nekako odsvetujem,
razen, če želite doživeti kaj posebej nenavadnega, nepozabnega
vse dobro vsem, še naprej, privet
See less