Tole sem prebral danes (avtorja boste izsledili sami), vaše mnenje pa me ne zanima
Trumpov šah (mat) Evropski uniji in Natu
Ameriški predsednik Donald Trump je pred nekaj dnevi v pismu vsem voditeljem zveze Nato zahteval, naj države članice prenehajo kupovati rusko nafto ter uvedejo 50- do 100-odstotne carine na vse uvožene kitajske izdelke. V zameno za to bi ZDA proti Rusiji uvedle nov sveženj obsežnih sankcij.
V Bruslju že nekaj časa pripravljajo 19. paket sankcij proti Rusiji, toda Trumpova zahteva je evropske politike postavila v nemogoč položaj. Jasno je, da je ne morejo izpolniti, ne da bi pri tem povzročili popoln gospodarski zastoj in najhujšo krizo v zgodovini EU. Unija namreč še naprej posredno uvaža rusko nafto prek Indije, Turčije in Savdske Arabije, hkrati pa je Kitajska njen drugi največji trgovinski partner. Popolna prekinitev uvoza ruske nafte in uvedba visokih carin proti Kitajski bi uničila že tako krhko evropsko gospodarstvo.
Ker Evropa tega ne more storiti, bo Trump verjetno nadaljeval politiko vojaške podpore Ukrajini, hkrati pa prepustil Rusiji, da vojno konča pod lastnimi pogoji – kar bi pomenilo poraz Ukrajine. Za EU, ki do danes ni uspela oblikovati nobene mirovne pobude in pod vplivom Velike Britanije, Nemčije in Francije podpira nadaljevanje vojne, sta obe navedeni možnosti katastrofalni. Trumpu je vsaj začasno uspelo izstopiti iz tega geostrateškega močvirja. Neokonservativcem v ameriškem kongresu je s to zahtevo pokazal, da ne popušča Putinu, odločitev pa je zdaj preložil na EU.
V ameriškem kongresu obstaja precejšnje soglasje obeh strank o uvedbi novih sankcij proti Rusiji. Predsednik predstavniškega doma Mike Johnson poudarja, da bi morale biti sprejete že zdavnaj. Najbolj radikalni republikanski senator Lindsey Graham, sicer zaveznik Trumpa, skuša nove sankcije vključiti v zakon o financiranju zvezne vlade. Zahteva celo uvedbo 500-odstotnih carin na kitajski izvoz v ZDA, kar bi pomenilo popolno prekinitev trgovinskih odnosov med državama in skoraj zagotovo sprožilo hudo globalno gospodarsko recesijo.
Ta vprašanja so bila brez dvoma tudi na dnevnem redu pogovorov s kitajskim zunanjim ministrom Wang Jiem, ki je konec preteklega tedna obiskal Ljubljano. V okviru štiridnevne evropske turneje, med katero je obiskal tudi Avstrijo in Poljsko, je kar dva dni preživel v Sloveniji. To potrjuje njegovo oceno, da je Slovenija med evropskimi državami dober prijatelj in partner. V Bruslju in Washingtonu, kjer pripravljajo nove sankcije proti Kitajski, nad takšno formulacijo seveda ne bodo posebej navdušeni. EU komisija je namreč doslej vztrajno poudarjala, da je Kitajska sistemski tekmec in rival.
V Ljubljani je Wang Ji poudaril, da Kitajska ne želi nikogar spodriniti, pri čemer je mislil na ZDA, temveč bi rada ostala dober prijatelj. Posebej je izpostavil, da si Kitajska prizadeva za sodelovanje, ni vpletena v vojne in si želi reševati odprta vprašanja z dialogom v okviru multilateralne diplomacije. Posredno je s tem priznal, da Kitajski nadaljevanje vojne v Ukrajini ne ustreza, hkrati pa je povsem jasno, da ne bi dopustila morebitnega ruskega poraza, saj bi bila v tem primeru sama naslednja tarča.
Ključno vprašanje je, kako se bodo na njegov obisk odzvali v Bruslju in Washingtonu. Slovenija namreč od vstopa v EU ne vodi več povsem suverene zunanje politike, temveč mora upoštevati skupne evropske usmeritve. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v nedavnem govoru o stanju v Uniji Kitajsko omenila le bežno, brez dosedanjih ostrih kritik, kar kaže, da se v Bruslju vendarle krepi pripravljenost za večje sodelovanje s Pekingom, seveda če bodo zdržali ameriški pritisk. To bi bila edina možnost, da se gospodarska kriza v EU ne bo prekomerno poglobila.
Wangov obisk bo slovenski industriji odprl vrata do tesnejšega sodelovanja in verjetno tudi do večjih kitajskih naložb, čemur v Bruslju doslej niso bili nenaklonjeni. Wang Ji je bil kot eden najtesnejših sodelavcev predsednika Ši Džinpinga v Ljubljani sprejet na najvišji ravni. To potrjuje, da bodo mogoče naši politiki, ki so doslej v Bruslju večinoma samo poslušali in kimali, vendarle začeli razmišljati s svojo glavo oziroma delovati v strateškem interesu Slovenije, ki ni vedno enak, kot so interesi velikih evropskih držav in bruseljske birokracije.
Pustimo se presenetiti.