Enako legitimen pa je tudi argument, da je šlo za neoptimalno rešitev.
In tudi država je, že takoj po osamosvojitvi, ko ravno tako ni imela veliko denarja (s tega vidika se zdi argument obubožanosti državnega proračuna za lase privlečen*!) zaštartala Stanovanjski sklad RS (SSRS), ki je uspešno gradil in oddajal, ter celo prodajal po stroškovnih cenah stanovanja. Konec 90ih so celo zrihtali slavno Nacionalno stan. varč. shemo (NSVS), po kateri si nekaj let ugodno varčeval za nakup stanovanja, nato pa si ga lahko kupil z zelo ugodnim posojilom, ki je bilo le nekaj desetink % dražje od obr. mere, ki si jo prej dobil za privarčevana sredstva.
Skratka, zdi se, da je Jazbinškov zakon nastal iz dveh vzgibov:
-socialistično bomo socialni in poceni potalali stanovanja
-vizije, da bi iz že obstoječega javnega stanovanjskega fonda lahko naredili uspešno in za socialno politiko koristno zgodbo pa očitno ni bilo.
*Še en problem je: vse sorte javnih najemnin so bile takrat (in še dolgo, skoraj do danes) zelo nizke in niso omogočale ustreznega vzdrževanja fonda stanovanj. Če bi jih hoteli povišati toliko, kot bi bilo treba, bi pa v stisko spravili obstoječe najemnike. Tega pa spet, ker smo socialni, niso hoteli. In so naredili scenarij PBND, pa naj se z (takrat relativno malo vrednimi) cegli jebejo novi lastniki...