Moj prvi vzgib proti primitivizmu je seveda tudi, da ga izločim iz vsakdana. Ampak ga ne morem, niti ga ne bo slo v prihodnje, ker je to subkultura v porastu. Torej namesto baloncka, sem ubrala drugo pot in "ucne momente" na prakticnih primerih, kaj je nesprejemljivo obnasanje. In kako reagirat ob njem, ker to so zivljenjske lekcije. In moram reci, gledanje nogometnih tekm svojih otrok so meni dostikrat najtežji momenti. Sicer moram priznati, da je recimo ektremno eskaliralo takoj po koroni, pa se je zdaj kar uneslo. Je kultura ob igrišču zadnja leta boljsa... Kar je tezko, je pa to, da starsi danes so ze rasli gor s tem in dejansko, ko jih poslusas, ugotoviš, da oni sploh ne vedo, v cem naj bi bil problem. To je njim normalno obnasanje.
Ko pride pa do nasilja, so pa vatli drugacni. Pred hordo moskih v naletu jaz seveda nimam sans zascititi svojih otrok in se iti take ucne momente. Kako jih bom jaz, ce imamo na drugi strani predvsem spet grupo oborozenih moških, z znanjem, pooblastili in supportom, ki ne ve, kako drugace, kot da se jim gre s poti. Torej s poti ostajamo tudi mi.