Se strinjam.
Ampak v Sloveniji je žal veliko pogumnežev.
Čeprav se mi zdi, da razumem, kaj si želel povedati, je to zelo škodljiv sklep. Gre za našo percepcijo, da so pogumni. "Kako je pogumen, da je skočil z balkona (ker mene je strah višine).". Vprašaj tiste, ki so kdaj neuspešno poskušali, nobenega poguma niso pripisovali poskusu samomora.
Sem se družil s fantom, ki ga je pred smrtjo rešilo drevo. Ko je prišel iz bolnice, smo ga potegnili v družbo, ker je bil nesrečen in izločen (doma, v družbi,...). 20 nekaj stari, popolnoma neopremljeni za take situacije, smo mislili, da če ga preprosto sprejmemo, mu bo bolje. On ni govoril o pogumu, je rekel, da je samo šel. "Kdaj gremo spet na Bled?" je rekel. Pa smo rekli, da naslednji vikend! No, nismo šli, ker je še drugič skočil.
Sošolec iz srednje...na heroinu. Top človeček, duša,...Imel "vse", doma premožni, edino očeta nekako ni imel, četudi je bil tam...par let kasneje skočil pod vlak.
Kolega brainiac, uspešen poslovnež, aktiven, ljudski,...po mailu protokolarno obvestil svojce, čistilko, se opravičil vsem, da bodo imeli delo z njim, povedal v katerem prostoru ga bodo našli, požrl uspavalke, odprl plin...
To niso pogumneži. Pa ne, ker bi jim želel karkoli odvzeti. Ravno nasprotno. V prvi vrsti so čustveno pohabljeni in ne prenesejo več. Obup jih žene, ne pogum. Vse to sem napisal, ker se mi ne zdi prav, da govorimo o pogumu, kot da problem pravzaprav ne obstaja.
Pogum je nekaj drugega...ostati živ, se boriti, reševati, trpeti, imeti rad, dajati,...z vsem spoštovanjem do tistih, ki ne zmorejo več. Jih razumem.