Vem, sliši se mikavno: "Švica ni v Natu, pa ji nič ne manjka – zakaj smo mi potem?"
Ampak realnost ni tako enostavna.
Švica ima nevtralnost kot
zgodovinsko in mednarodno priznano politiko že od leta 1815. Je kot nekakšen “nevtralni šef” Evrope. Nihče ne pričakuje, da bo Švica stopila na kakšno stran, ker je
vsa njena zunanja politika zgrajena okoli tega. Poleg tega ima močno vojsko (da, resno – obvezni vojaški rok, skladišča orožja po gorah, mobilizacijski načrti), pa še sedišče Rdečega križa in drugih mednarodnih organizacij. Ima
politični, geografski in diplomatski kapital, da ostane izven zavezništev.
Slovenija? Povsem druga zgodba.
Mi smo se osamosvojili leta 1991, v času, ko je Balkan goril. Okoli nas so bili konflikti, nestabilne razmere, razpad sistema. V takem trenutku
nismo imeli nobenih resnih varnostnih garancij. In ne pozabimo –
nismo imeli vojaške moči, kot jo ima Švica. Realno gledano, nevtralnost bi za nas pomenila "sami proti vsem".
Z vstopom v Nato (2004) smo dobili:
- Varnostne garancije (člen 5 – napad na eno članico je napad na vse)
- Politično stabilnost in sodelovanje z Zahodom
- Vstopnico za EU (neuradno, ampak povezanost je jasna)
Torej ne gre za to, da bi bili mi "manj pametni" ali manj neodvisni. Gre za
čisto drugačne pogoje. Švica si lahko privošči nevtralnost. Mi smo se po osamosvojitvi odločili za varnost in povezovanje. Če bi šli takrat sami po poti "nevtralnosti", bi bilo vprašanje, če bi danes sploh govorili o Sloveniji tako, kot jo poznamo.