Bila je samo nesreča -
7
Kljub vsem moralnim dilemam protagonistov, sem pogrešal več samorefleksivnosti, ki je v Panahijevih filmih običajno izrazita. Ta film se mi zdi v tem smislu precej bolj površen, četudi se zgodba o posledicah režimskega nadzora vrti okrog enega režimskega protagonista. Sporočilo "bodimo boljši, bodimo ljudje" mi je všeč od začetka do konca. Igra ni bila prepričljiva (kar je pravzaprav tudi pogosto v njegovih filmih, ampak tokrat ni delovalo naravno). Priporočam, vseeno.
Je pa gospod pred menoj napi*dil cepca, ki je prišel 20min v film in ga začel spraševati, če sedi na pravem sedežu

Cepec se je potem po nekaj predrznih "kva je stari..." odstranil iz dvorane.
Ob meni je debela štajerka veselo glodala popcorn, komentirala in smrkala, da sem ji najprej ponudil robček (zaman), potem pa še dodal, da če je lahko tiho. Kino Bežigrad, tema.