Pod črto: ta forum je kot dom za ostarele. Sem nekaj časa mislil, da sem med strejšimi uporabniki, pa vidim, da se še kar dobro držim 
Kako je včasih izgledalo služenje vojaškega roka v JNA
- Ustvarjalec teme Matey
- Začetni datum
Jaz sem v starostni katergoriji 40-49, pa sploh nisem bil v vojski. Niti 6 mesecev Slo vojske, kaj šele JNA, čeprav vojaško knjižico pa imam, do zdravniškega pregleda (ki sem ga seveda opravil), sem pa le prišel.
Vidim, da bi moral tukaj vse vikati, ko nisem v isti kategoriji, da bi anekdote iz JNA stresal iz rokava. Vse to je bolj iz katerorije, strici so mi pripovedovali.
Vidim, da bi moral tukaj vse vikati, ko nisem v isti kategoriji, da bi anekdote iz JNA stresal iz rokava. Vse to je bolj iz katerorije, strici so mi pripovedovali.
Ne tole je pogosto prepricanje, ki pa je napacno.
obmocje Gotenice je bilo navzven pod upravljanjem gozdnega gospodarstva Sneznik. Dejansko je obmocje spadalo pod SDV oz sirse pod RSNZ. Vojaki so imeli “vstop” ampak samo enota ki je pomagala straziti obmocje. Torej ne drzi, da ni bilo vojakov na tem obmocju. So bili ampak pod poveljstvom milice oz sdv.
zato je tudi sporno, ko se danes napada Ertla in ostale partijske ministre za notranje zadeve, ker jim je treba priznati da so tudi oni delno pripomogli k osamosvojitvi, tako z uporabo zaprtega obmocja kot organiziranjem svercanja orozja itd
Upam da ne dobim titulo metuzalem J
Letnik 1955, vojni rok sem služil v Mostarju, severni logor, komandni vod, VP3763, julska 1975.
Tudi mi smo bili vsi frišni, torej istočasno in gušterji in džombe – od stare vojske so bili samo desetarji.
Trije, za vsako specijalnost po eden. Njabolj zajeban je bil en Madžar.
Je bilo vroče kot v peklu, na srečo smo imeli v kasarni bazen.
Obuko smo imeli kakšnih 6 mesecev, naj bi bili podpora za neke baterije starih topov , mislim da m33/ 155 mm, ameriška pomoč .. vendar za opazovanje ciljev in računanje je itak vseeno s čim se strelja. Leto pozneje, ko so bile vaje oz izpiti za oficirje smo podpirali 120mm minomete z eno čudežno mino , še sedaj se spomnim oznake NVP 120 – ne vem kaj pomeni, so pa bile to menda prve mine, ki so imele »nekaj« da so poknile nekih 10m nad živo silo, torej preden so padle na tla.
Prvi nagradni izhod sva si kolegom prislužila zaradi najboljšega rezultata na prvem streljanju – oba 100%. Zanimivo da sva bila oba edina očalarja v vodu. Na naslednjem streljanju – z masko – sem bil pa med najslabšimi. Levooki smo imeli težave, ker je bil filter maske pač na levi strani …
Drugi nagradni izhod sva si s kolegom prislužila, ko je komandir vprašal, če zna kdo voziti bicikel. Par sekund sem razmišljal ali je kakšna finta, pa sem se vseeno javil. Pokliče na stran in pravi, da naj se pripraviva da obiščeva poškodovanega kolega v bolnišnici. Ha ? Saj je bila bolnica samo 800m od kasarne. Na vprašanje , kaj je z bicikli – »pusti detalje, neki kriteriji morajo biti .. do polnoči da sta nazaj«.
Mene in še enega vaterpolista iz Dubrovnika je komandir dodeli za »pratnju« - občasno je kakšen podoficir šel v Sarajevo po kakšne zemljevide ali kašne druge »strogo.pov« dokumente pa sva imela kratek izlet, ponavadi sva imela v Sarajevu kakšne dve-tri uri prosto .. Prvič sem se vprašal zakaj to ne delajo iz vojne policije ali kurirji .. pa me ni preveč motilo.
Maja naslednje leto nas je nekaj šlo v prekomando v Kalinovik.
Nadmorska višina 1100, svež zrak, naselje z eno gostilno, eno kurbo, zastonj kino za vojsko, istočasno je v ambulanto prišla ena zobozdravnica, tolk fejst da smo vsi naenkrat postali potrebni ..
Sicer smo predvsem opravljali patrulje okoli poligona, pazili na skladišče municije – ki je bilo cca 3km od kasarne in smo se imeli kot na vikendu. Še kak roštilj je občasno padel ..
Na poligonu smo bili predvsem podpora, gor so občasno hodili oficirji polagat za čine in naš komandni vod za je njih delal osmatranje in računanje, mislim da smo opravili nekih deset »gađanj«.
Kasarna je bila super( v primerjavi z mostarsko), popolnoma prenovljena, sobe za 6 do 10 ljudi, vsega skupaj nas je bila cca sto komadov in tistih šest mesecev kar smo bili skupaj je minilo hitro ..
Seveda ni manjkalo anekdot , enkrat sem bil komandir straže, ko je opolnoči prišel tank (T34, za tarčo) in se želel peljati skozi kasarno do poligona .. nisem ga pustil skozi, vojska ne sme da se budi J, da ne omenjam da je komandant kasarne bil alergičen na bujenje (samo u slučaju rata ..)
Kot zanimivost naj omenim da smo imeli dvodnevno, zelo obširno in objektivno predavanje o akciji Raduša 72 .. brez prikrivanja slabosti. V tem kontekstu je ironija, da smo bili oboroženi z šmajserji M56 iz katerih nismo niti enkrat streljali – obuko in streljanje smo imeli s papovko. Edino »prakso« smo opravili z metanjem bajonetov J
Obe kasarni sta imeli podobno usodo med bosansko vojno.
2017 sem opravil turo s kolesom, »čiro trasa« Dubrovnik-Mostar-Drubrovnik in pogledal tudi kasarno.
Že na začetku vojne je prišlo do eksplozije , poligon pa je bil uporabljen kot taborišče. Sedaj je tam nekaj »turških« fakultet, bazena ni več, še nekaj je v ruševinah. Po Mostarju sem moral narediti dva kroga da sem ga prepoznal.
Jeseni istega leta sem delal motoristično turo po BiH pa sem iz radovednosti pogledal še Kalinovik.
//Smer : Boračko jezero- Kalinovik – Sutjeska. Jebatga , na mojem zemljevidu je bila enaka siva črta od Konjica do Kalinovika, vendar je pol ceste bilo še v gradnji, šele prvo buldožeriranje, še ravno ni bilo).
Med vojno je bilo skladišče municije uporabljeno kot zapor za muslimane.
Kasarna zapuščena, prepuščena ovcam, naselje je poleg ene gostilne/hotela je pridobilo 3-4 stavnice, kažipoti pa nakazujejo da je kljub vsemu nekaj več življenja v okolici..
Ko so se na FB začele pojavljati skupine »kolegi iz JNA« sem najprej pomislil da bi poizvedel kaj in kako .. po premisleku pa sem odločil da ne želim vedeti, kaj se je zgodilo ali kaj so počeli fantje iz Bosne ali Srbije s katerimi sem služil.
Še par slikic skoraj 50-letnega kroga.
Letnik 1955, vojni rok sem služil v Mostarju, severni logor, komandni vod, VP3763, julska 1975.
Tudi mi smo bili vsi frišni, torej istočasno in gušterji in džombe – od stare vojske so bili samo desetarji.
Trije, za vsako specijalnost po eden. Njabolj zajeban je bil en Madžar.
Je bilo vroče kot v peklu, na srečo smo imeli v kasarni bazen.
Obuko smo imeli kakšnih 6 mesecev, naj bi bili podpora za neke baterije starih topov , mislim da m33/ 155 mm, ameriška pomoč .. vendar za opazovanje ciljev in računanje je itak vseeno s čim se strelja. Leto pozneje, ko so bile vaje oz izpiti za oficirje smo podpirali 120mm minomete z eno čudežno mino , še sedaj se spomnim oznake NVP 120 – ne vem kaj pomeni, so pa bile to menda prve mine, ki so imele »nekaj« da so poknile nekih 10m nad živo silo, torej preden so padle na tla.
Prvi nagradni izhod sva si kolegom prislužila zaradi najboljšega rezultata na prvem streljanju – oba 100%. Zanimivo da sva bila oba edina očalarja v vodu. Na naslednjem streljanju – z masko – sem bil pa med najslabšimi. Levooki smo imeli težave, ker je bil filter maske pač na levi strani …
Drugi nagradni izhod sva si s kolegom prislužila, ko je komandir vprašal, če zna kdo voziti bicikel. Par sekund sem razmišljal ali je kakšna finta, pa sem se vseeno javil. Pokliče na stran in pravi, da naj se pripraviva da obiščeva poškodovanega kolega v bolnišnici. Ha ? Saj je bila bolnica samo 800m od kasarne. Na vprašanje , kaj je z bicikli – »pusti detalje, neki kriteriji morajo biti .. do polnoči da sta nazaj«.
Mene in še enega vaterpolista iz Dubrovnika je komandir dodeli za »pratnju« - občasno je kakšen podoficir šel v Sarajevo po kakšne zemljevide ali kašne druge »strogo.pov« dokumente pa sva imela kratek izlet, ponavadi sva imela v Sarajevu kakšne dve-tri uri prosto .. Prvič sem se vprašal zakaj to ne delajo iz vojne policije ali kurirji .. pa me ni preveč motilo.
Maja naslednje leto nas je nekaj šlo v prekomando v Kalinovik.
Nadmorska višina 1100, svež zrak, naselje z eno gostilno, eno kurbo, zastonj kino za vojsko, istočasno je v ambulanto prišla ena zobozdravnica, tolk fejst da smo vsi naenkrat postali potrebni ..
Sicer smo predvsem opravljali patrulje okoli poligona, pazili na skladišče municije – ki je bilo cca 3km od kasarne in smo se imeli kot na vikendu. Še kak roštilj je občasno padel ..
Na poligonu smo bili predvsem podpora, gor so občasno hodili oficirji polagat za čine in naš komandni vod za je njih delal osmatranje in računanje, mislim da smo opravili nekih deset »gađanj«.
Kasarna je bila super( v primerjavi z mostarsko), popolnoma prenovljena, sobe za 6 do 10 ljudi, vsega skupaj nas je bila cca sto komadov in tistih šest mesecev kar smo bili skupaj je minilo hitro ..
Seveda ni manjkalo anekdot , enkrat sem bil komandir straže, ko je opolnoči prišel tank (T34, za tarčo) in se želel peljati skozi kasarno do poligona .. nisem ga pustil skozi, vojska ne sme da se budi J, da ne omenjam da je komandant kasarne bil alergičen na bujenje (samo u slučaju rata ..)
Kot zanimivost naj omenim da smo imeli dvodnevno, zelo obširno in objektivno predavanje o akciji Raduša 72 .. brez prikrivanja slabosti. V tem kontekstu je ironija, da smo bili oboroženi z šmajserji M56 iz katerih nismo niti enkrat streljali – obuko in streljanje smo imeli s papovko. Edino »prakso« smo opravili z metanjem bajonetov J
Obe kasarni sta imeli podobno usodo med bosansko vojno.
2017 sem opravil turo s kolesom, »čiro trasa« Dubrovnik-Mostar-Drubrovnik in pogledal tudi kasarno.
Že na začetku vojne je prišlo do eksplozije , poligon pa je bil uporabljen kot taborišče. Sedaj je tam nekaj »turških« fakultet, bazena ni več, še nekaj je v ruševinah. Po Mostarju sem moral narediti dva kroga da sem ga prepoznal.
Jeseni istega leta sem delal motoristično turo po BiH pa sem iz radovednosti pogledal še Kalinovik.
//Smer : Boračko jezero- Kalinovik – Sutjeska. Jebatga , na mojem zemljevidu je bila enaka siva črta od Konjica do Kalinovika, vendar je pol ceste bilo še v gradnji, šele prvo buldožeriranje, še ravno ni bilo).
Med vojno je bilo skladišče municije uporabljeno kot zapor za muslimane.
Kasarna zapuščena, prepuščena ovcam, naselje je poleg ene gostilne/hotela je pridobilo 3-4 stavnice, kažipoti pa nakazujejo da je kljub vsemu nekaj več življenja v okolici..
Ko so se na FB začele pojavljati skupine »kolegi iz JNA« sem najprej pomislil da bi poizvedel kaj in kako .. po premisleku pa sem odločil da ne želim vedeti, kaj se je zgodilo ali kaj so počeli fantje iz Bosne ali Srbije s katerimi sem služil.
Še par slikic skoraj 50-letnega kroga.
Priponke
-
alter3.jpg -
alter10.jpg -
kal1.jpg -
kapija.jpg -
kapija2.JPG -
kasarna_mostar2.jpg -
kasarna5.jpg -
mostar.jpg -
tusmobili.jpg
Nazadnje urejeno:
Lepo napisano, upam da dobiš titulo...
Komentar pa samo na mino - nič novega in nič čudežnega, vsaj predvidevam. Take granate so se uporabljale že vsaj v ww1, zarad mene lahko tud prej. Šrapnelske granate s tempirno glavo, kjer se je nastavilo po kakšnem času jo raznese. Glih za pobijanje pehote v jarkih. So preračunali kolk cajta nese do tja.
Kle je recimo ena taka s soške fronte:
Lepo napisano, upam da dobiš titulo...
Komentar pa samo na mino - nič novega in nič čudežnega, vsaj predvidevam. Take granate so se uporabljale že vsaj v ww1, zarad mene lahko tud prej. Šrapnelske granate s tempirno glavo, kjer se je nastavilo po kakšnem času jo raznese. Glih za pobijanje pehote v jarkih. So preračunali kolk cajta nese do tja.
Kle je recimo ena taka s soške fronte:
Na slikci se vidi še prva oznaka K - karteča - to je blo pa uporabno, kadar je pehota prišla iz jarkov in preblizu topov...
Na slikci se vidi še prva oznaka K - karteča - to je blo pa uporabno, kadar je pehota prišla iz jarkov in preblizu topov...
Ne, niso bile mehanske. Omenjalo se je infrardeče in v zadnji fazi padanja so same naredile korekcijo smeri.
Da dodam še to : to ni iz prve roke, pač pobrani pogovori oficirjev.
Minometov nisem nikoli videl, na terenu so bili od nas oddaljeni 3-5 km, mi smo opazovali cilj in javljali potrebne podatke ekipi, ki je streljala.
Nazadnje urejeno:
Nisem malenkosten....sam a ni bolje, da tudi ti ves kako je bilo in ne nosis naprej zgodbic o dvoletnih miniranjih leta 95 =)ok. Pa bodimo malenkostni
V območje ni imela vstopa zvezna politika in zvezna vojska oz. generali in poveljujoči kader.
Vojaki redne vojske, ki menda niso smeli biti preveč bistri so stražili Matijo ja...
Gotenica ima enkrat letno dan odprtih vrat. Velja za vas (ki je trenutno zaprto obmocje), vidis lahko tudi vhod v enega izmed podzemnih objektov. Ce bo kdo kdaj sel, naj bo pozoren na skarp(ic)e, ki so pred vaskimi hiskami (te so predelane v bivalne enote in ucilnice)...vsake tok je namesto grobega kamna vmes kak povsem gladek. Gre za nagrobnike, ki so jih pobrali ko so unicili vasko pokopalisce in jim jih je bilo skoda vreci stran.... In so jih vgradili v skarpein ven gleda zadnja stran....
Ce gres kdaj mimo mas pa na drugi strani ceste komplet oskrbovalne objekte kjer so vzrejali in pridelovali hrano za zaprto obmocje.
straže...marsikaj se je govorilo, ampak, štejejo pa osebne izkušnje. v bileči je bilo zraven kasarne veliko strelišče in ponoči so (običajno) bližnji kmetje spustili živino na pašo. čeprav je bilo skoraj vse posušeno (bil sem junijska klasa). ampak...ne moreš verjeti, kako se en "potepuški" konj sliši ob dveh, treh zjutraj kak kilometer preč kot da imaš enga kekca tri metre pred sabo. in ga ne vidiš. malo pumpica pospeši tiktakanje pa ko hodijo na trojko (stražarsko mesto 3 na strelišču, najbolj oddaljeno iz kasarne) in jih poslušaš, pa skušaš ugotoviti, kje dejansko so. ker ponoči se res sliši. enkrat sem jih zaustavil kakih 300 metrov pred mano se je razvodnik zadrl nazaj, da naj bom raje tiho in so potem ves čas drsali z nogami, ko so prihajali proti meni. najbolj pa me je "prestrašil" en čisto navaden jež. moje mesto je bilo rahlo dvignjeno nad terenom in jež je lepo godrnjal in sopihal gor v breg...nisem bil glih usran od strahu, a vseeno...skočil sem v zaklon in imel puško v roki (repetiral nisem, ker smo imeli prazen okvir v puški, polnega pa v torbici). no, ko se je tisti bučman prikazal na vrhu brega, obsijan z lučjo, sem se oddahnil. ampak...bilo je presneto podobno človeku
kot da imaš enga kekca tri metre pred sabo. in ga ne vidiš. malo pumpica pospeši tiktakanje pa ko hodijo na trojko (stražarsko mesto 3 na strelišču, najbolj oddaljeno iz kasarne) in jih poslušaš, pa skušaš ugotoviti, kje dejansko so. ker ponoči se res sliši. enkrat sem jih zaustavil kakih 300 metrov pred mano se je razvodnik zadrl nazaj, da naj bom raje tiho in so potem ves čas drsali z nogami, ko so prihajali proti meni. najbolj pa me je "prestrašil" en čisto navaden jež. moje mesto je bilo rahlo dvignjeno nad terenom in jež je lepo godrnjal in sopihal gor v breg...nisem bil glih usran od strahu, a vseeno...skočil sem v zaklon in imel puško v roki (repetiral nisem, ker smo imeli prazen okvir v puški, polnega pa v torbici). no, ko se je tisti bučman prikazal na vrhu brega, obsijan z lučjo, sem se oddahnil. ampak...bilo je presneto podobno človeku Fonzl: 120 minomet je kar močna zadeva, sama mina ima 29 kil. baje (rekel moj nadrejeni) ti skoplje ene par kubikov zemlje, četudi ne explodira. seveda v zemlji kategorije njive (čisto mehka). teh tempirnih se ne spomnim (več), bila je pa še aktivno raketna...(nekaj takega) za podaljšanje dosega. kaj pa je sedaj na voljo, pa ne spremljam več gps vodenje že serijsko, hehe
gps vodenje že serijsko, hehe
haloooo.... jaz nisem nobenih zgodbic nosil naprej o nekem dvoletnem miniranju. Od kod ti to?
To območje sem pa že videl....
Kako smo se meli v JNA?
Zanimivo. Razne štorije.
Takrat sedanje 'politike' še ni bilo. Vedel sem, da me bo čobanin jeb al. Ker sem Slovenc.
In dobil največ prav od Slovenca. Iz Domžala. Ja, pa kaj je pol!
Sem misli, da bo tole le en topic 'mojih', zrelih, razumnih, izkušenih mož.
Pa se kar eni siplejo noter. Koji ku..c. Kočevska reka.
Zdej gre za džombe, pa gušterje, pa bicikliste, pa čebovanje, pa pakete s hrano, pa razduževanje in še bi se našlo veliko lepega.
Zanimivo. Razne štorije.
Takrat sedanje 'politike' še ni bilo. Vedel sem, da me bo čobanin jeb al. Ker sem Slovenc.
In dobil največ prav od Slovenca. Iz Domžala. Ja, pa kaj je pol!
Sem misli, da bo tole le en topic 'mojih', zrelih, razumnih, izkušenih mož.
Pa se kar eni siplejo noter. Koji ku..c. Kočevska reka.
Zdej gre za džombe, pa gušterje, pa bicikliste, pa čebovanje, pa pakete s hrano, pa razduževanje in še bi se našlo veliko lepega.
Skozi vas se lahko pelješ, saj gre skozi cesta za Kočevsko Reko, pa tudi nikjer nisem videl znaka, da je prepovedano zaustavljanje.
