Ni posebej pomembno, avtor hoče povedati le, da se mora nekatere problematične stvari v družbi spremeniti, začeti pa mora vsak pri sebi tako, da neha gledati stran, tolerirati nasilje (tudi če neposredno sam žrtev nasilja) in nasilneže same.
(Za tega prfoksa z AGRFTja se bo kar naenkrat izvedelo, da je vse o njem vedel ves igralski ceh. In ni prav, da so vsi bili tiho.)
Pa vseeno (kršimo avtorske...):
Sošolke so se bile večinoma prisiljene braniti same, mi pa smo bili dobri fantje že zato, ker nismo bili takšni, kot so bili slabi fantje. To nam je zadostovalo in ne spomnim se, da bi imel jaz, ali kdorkoli izmed mojih sošolcev, slabo vest zato, ker se nismo postavili v bran svojim sošolkam in prijateljicam. Ne spomnim se niti, da bi se kdo od nas vznemirjal, ker smo se vsemu skupaj smejali in s svojim smehom, vede ali nevede, spodbujali nadlegovanje. Tudi pozneje nam nikoli ni bilo žal, da takrat v tem nismo videli nič takšnega in da se nismo nikdar vprašali, kako so se počutile enajstletne punce, ko so jih fantje grabili za prsi in zadnjice, jih zapirali na stranišča ali v garderobe. Opravičilo, da smo bili otroci, je bilo dovolj, da se nismo počutili sokrive. Punce bi morali ščititi učitelji in vodstvo šole, smo si govorili. Oni bi nam morali jasneje pokazati, kako velik problem je to bil. Mi, otroci, tega nismo mogli sami vedeti.
A čeprav smo nekdanji otroci zdaj že vrsto let odrasli, še vedno ne vemo, kako velik problem je spolno nadlegovanje. Še vedno smo zadovoljni sami s seboj že, če sami nikogar spolno ne nadlegujemo, in še vedno verjamemo, da mora žrtve spolnega nadlegovanja ščititi nekdo drug, neki učitelji in neko vodstvo šole, skratka nekdo, ki ima več vpliva in več odgovornosti od nas. Nekdo, ki je bolj odrasel. Še vedno torej ne razumemo, da nismo več otroci in da včasih ni dovolj, da nečesa nedopustnega ne počnemo, temveč se moramo tudi odločno zoperstaviti nedopustnemu ravnanju drugih. Četudi so drugi naši znanci, sodelavci ali celo naši prijatelji.
Ko odrastemo, se pač ne moremo več izgovarjati na to, da ne vemo, kako resen je problem spolnega nadlegovanja, ali se pretvarjati, da se žrtve spolnega nasilja zmorejo braniti same. Ko odrastemo, se moramo zavedati, da nas potrebujejo. Potrebujejo nas, da ne gledamo stran in da se ne pretvarjamo, da to ni nič takšnega; potrebujejo nas, da jim prisluhnemo in poskušamo razumeti, kako se počutijo; potrebujejo nas, da se ne sprenevedamo in da spolnim nadlegovalcem odrečemo razumevanje, tiho kolegialno podporo in tudi prijateljstvo.
Predvsem pa nas potrebujejo, da ne podpišemo spletne peticije, nato pa nadaljujemo, kakor da se nič ne bi zgodilo, kot smo naredili pred časom, ko je pisateljica, prevajalka in kritičarka Anja Radaljac neprimernega vedenja obtožila urednika in pisatelja Evalda Flisarja. Že takrat smo imeli priložnost, da bi se resno soočili s problemom in pozorneje prisluhnili številnim ženskam, ki so govorile o podobnih izkušnjah v našem založništvu, kulturi in še marsikje. Imeli smo priložnost, da ne dovolimo, da se svet odvrti naprej, nespremenjen in nepopravljen. Imeli smo priložnost, a jo je bilo lažje zapraviti kot pa izkoristiti.
Študentke Filozofske fakultete, ki so zaradi nadlegovanja prijavile profesorja dr. Igorja Pribaca, in nato igralka Mia Skrbinac, ki je pred dnevi pretresljivo opisala, kako jo je med študijem na akademiji dve leti nadlegoval profesor igre (ko to pišem, mi njegovo ime ni znano, se pa zavedam, da profesorja poznam), so nam dale novo priložnost. Dale so nam priložnost, da se soočimo sami s seboj in s svojim molkom, da postavimo pod vprašaj nevzdržno normalnost, katere del smo tudi sami, četudi je morda s svojim vedenjem neposredno ne soustvarjamo. Ponudile so nam novo priložnost, da rečemo »Nisi sama« in da končno zares stopimo na stran žrtev spolnega nasilja. Ponudile so nam priložnost, da prenehamo biti istočasno na obeh straneh. Lepo nam je Mia namreč povedala, da je čas, da se nehamo skrivati za zabrisane meje in si priznamo, da so te meje povsem jasne. Mia nas je pravzaprav prosila, naj te jasne meje med dovoljenim in nedovoljenim začrtamo v svojih glavah in v celotni družbi, na Filozofski fakulteti, na akademiji, v uredništvu literarnega časopisa in povsod drugod.
Ker je še nekaj zelo res, kar je rekla Mia. Mia ni ena, Mij je več. Veliko več. Zato je bilo dovolj strahopetnosti. Ja, strahopetnosti, ker smo bili dobri fantje na naši osnovni šoli v resnici le navadne reve, ki se niso upale postaviti za svoje sošolke. Bili smo reve, ker si nismo upali biti pedri, kar bi najbrž bili, če bi glasno rekli, da je nadlegovanje punc nedopustno.
A nismo več na osnovni šoli in nismo več enajstletni otroci in skrajni čas je, da premagamo svoje strahove ter spregovorimo o nedopustnosti spolnega nasilja. Skrajni čas je, da vsi skupaj stopimo na mejo dopustnega in nikomur ne dovolimo, da jo prestopi. Skrajni čas je, da postanemo pedri, če biti peder res pomeni to, da se zavzameš za tisto, kar meniš, da je prav. Ker ni učiteljev in ni vodstva šole, ki bodo to opravili namesto nas. Samo mi smo in mi moramo ukrepati. Vsak od nas.
