Obljuba dela dolg.
Na Costa Smeralde, kamor zahaja italijanski jet-set. Jaz sem se ji na široko izognil, ker tam baje ni nič konkretnega za videt.
Prvi postanek je bil v mestu Cala Gonone.
Prvi zaliv je pod mestom, vseh skupaj je 5, najbolj oddaljeni je seveda najlepši, dostopni so večinoma le s čolnom.
V Cala Gonone sva doživela tudi zmago Italijanov na svetovnem prvenstvu v nogometu. Fešta je bila nepopisna.
Cala Gonone je tudi dobro izhodišče za enodnevni izlet v sotesko Gola Su Gorruppu. Na dnu je v senci prijetno hladno, stene enormno visoke, pot nazaj gor pa .... ah, kaj bi govoril, v zgodnjepopoldanski vročini doživetje zase.
V notranjosti otoka je obvezen postanek v poslikanem mestu Orgosolo.
Relativno blizu je drugi najvišji vrh otoka, Bruncu Spina, ki je pozimi smučišče.
Pokrajina je fenomenalna.
Drugi "obalni" postanek je bil na jugu, na Costa Rei. Ta del otoka je bil meni najlepši - vsaj kar se plaž tiče.
Še posebej Villasimius, kjer je mogoče videti tudi precej flamingov.
Glavno mesto otoka je Cagliari, katerega je smiselno obiskati v času popoldanske sieste, ko je prometa in gneče na ulicah manj. Je pa vročina zato toliko bolj neznosna.
Na jugu otoka so ruševine antičnega mesta Nora. Polovica mesta je potopljenega, lahko se ga ogleda s potapljanjem.
Od tu sva pot nadaljevala proti zahodni obali. Pokrajina spet fascinira.
Ustavila sva se v marini Arbus, katero upravičeno nazivajo "evropska Sahara".
Nekaj kilometrov stran v Iglesias so ostanki starih rudarskih mest.
Sicer pa je bilo meni najlepše mesto Oristano. Ravno prav veliko, obvladljivo in zanimivo.
Nekoliko severno so ostanki še enega antičnega mesta, Tharrosa. Ta je nekoliko lepši od Nore.
Seveda Sardinija ne bi bila Sardinija, če si ne bi ogledala tudi enega izmed cca. 8000 nuragejev. Oziroma kar je od njih še ostalo.
Zadnji postanek je bil v Castelsardo, ki je lepo staro mesto, zgrajeno na griču. Na vrhu stoji grad.
Tipična cesta, z obeh strani zarasla z bujnimi cvetečimi grmi (bugenvilij?) pelje tudi na verjetno najbolj "pocukran" kraj na otoku, Stintino. Tukaj je ena najbolj obleganih plaž na otoku.
Asinarski zaliv je za kopanje precej topel, voda hitro kalna, ima pa zato kar dobre sončne zahode.
Potovanje po otoku je relativno lahko, saj so ceste dobre. Je pa otok precej velik in velikokrat celo izgubiš občutek, da si dejansko na otoku. Ljudje so zgodba zase, saj imajo čisto svojo govorico in kulturo, za katero trdijo, da niti približno ni italijanska, oni pa seveda niso Italijani. Vse skupaj precej spominja na Korziko, tudi hrana. Skupaj sva prevozila približno 3500 kilometrov.
Na Costa Smeralde, kamor zahaja italijanski jet-set. Jaz sem se ji na široko izognil, ker tam baje ni nič konkretnega za videt.
Prvi postanek je bil v mestu Cala Gonone.
Prvi zaliv je pod mestom, vseh skupaj je 5, najbolj oddaljeni je seveda najlepši, dostopni so večinoma le s čolnom.
V Cala Gonone sva doživela tudi zmago Italijanov na svetovnem prvenstvu v nogometu. Fešta je bila nepopisna.
Cala Gonone je tudi dobro izhodišče za enodnevni izlet v sotesko Gola Su Gorruppu. Na dnu je v senci prijetno hladno, stene enormno visoke, pot nazaj gor pa .... ah, kaj bi govoril, v zgodnjepopoldanski vročini doživetje zase.
V notranjosti otoka je obvezen postanek v poslikanem mestu Orgosolo.
Relativno blizu je drugi najvišji vrh otoka, Bruncu Spina, ki je pozimi smučišče.
Pokrajina je fenomenalna.
Drugi "obalni" postanek je bil na jugu, na Costa Rei. Ta del otoka je bil meni najlepši - vsaj kar se plaž tiče.
Še posebej Villasimius, kjer je mogoče videti tudi precej flamingov.
Glavno mesto otoka je Cagliari, katerega je smiselno obiskati v času popoldanske sieste, ko je prometa in gneče na ulicah manj. Je pa vročina zato toliko bolj neznosna.
Na jugu otoka so ruševine antičnega mesta Nora. Polovica mesta je potopljenega, lahko se ga ogleda s potapljanjem.
Od tu sva pot nadaljevala proti zahodni obali. Pokrajina spet fascinira.
Ustavila sva se v marini Arbus, katero upravičeno nazivajo "evropska Sahara".
Nekaj kilometrov stran v Iglesias so ostanki starih rudarskih mest.
Sicer pa je bilo meni najlepše mesto Oristano. Ravno prav veliko, obvladljivo in zanimivo.
Nekoliko severno so ostanki še enega antičnega mesta, Tharrosa. Ta je nekoliko lepši od Nore.
Seveda Sardinija ne bi bila Sardinija, če si ne bi ogledala tudi enega izmed cca. 8000 nuragejev. Oziroma kar je od njih še ostalo.
Zadnji postanek je bil v Castelsardo, ki je lepo staro mesto, zgrajeno na griču. Na vrhu stoji grad.
Tipična cesta, z obeh strani zarasla z bujnimi cvetečimi grmi (bugenvilij?) pelje tudi na verjetno najbolj "pocukran" kraj na otoku, Stintino. Tukaj je ena najbolj obleganih plaž na otoku.
Asinarski zaliv je za kopanje precej topel, voda hitro kalna, ima pa zato kar dobre sončne zahode.
Potovanje po otoku je relativno lahko, saj so ceste dobre. Je pa otok precej velik in velikokrat celo izgubiš občutek, da si dejansko na otoku. Ljudje so zgodba zase, saj imajo čisto svojo govorico in kulturo, za katero trdijo, da niti približno ni italijanska, oni pa seveda niso Italijani. Vse skupaj precej spominja na Korziko, tudi hrana. Skupaj sva prevozila približno 3500 kilometrov.
, zastonj animacije preko celega dneva, itd
