Citat:
Uporabnik oriolus pravi:
Malo branja za 'jugo-nostalgike' in tiste ki si želijo vrnitev jugo-socializma:
V osemdesetih večinoma ni bilo čokolade, niti Gorenjke, Kraša ali kaj tretjega. Bile so občasno le "Šečerne table" in pa seveda rožiči na tržnici.
Prav tako ni bilo enostavno priti do praškov za perilo, toaletnega papirja in predvsem kave.
10 dek kave je takrat veljalo za vrhunsko darilo.
Gorivo je bilo na bone, pred tem pa je bil režim par-nepar.
Za prehod preko meje je bilo treba plačati tako imenovani 'depozit', precejšen znesek (približno polovica povprečne plače), ki ga naj bi dobil povrnjenega po enem letu. Vendar je v tem času inflacija naredila svoje. Veliko lažje je bilo ljudem v obmejnih območjih, kjer so lahko prehajali mejo večkrat mesečno, dvo-lastniki pa tudi vsak dan.
Na koncu agonije je po nekaterih mestih v jugi pričelo zmanjkovati najosnovnejših dobrin, na primer v Skopju so se ženske steple za kruh.
Za liter olja sem leta 88 v lokalni trgovini čakal dve uri, več kakor liter naenkrat pa ga nisem mogel dobiti.
Še najmanjše probleme s preskrbo so imele oficirske družine, tako imenovani "Vojni servis" je imel na zalogi ves čas vse, od kave do avtomobilov. Tudi avtomobil, za katerega so 'navadni smrtniki' morali čakati po pol leta (jugo Florida), so lahko omenjene oficirske družine dobile v nekaj dneh.
Zelo uspešno pa je cvetela črna borza, tako na področju hrane, kakor tudi deviz.
Seveda niso vsi ti ukrepi in pomanjkanja dobrin trajalo ves čas osemdesetih, razen kave, toaletnega papirja in pralnih praškov, ti so bili ves čas v 'minusu'.
