O kmunistični ljubezni do Maistra
»Največ kritike in odpora je Maister doživel pri slovenskih komunistih. France Klopčič v svoji knjigi O PRETEKLOSTI DRUGAČE (1984) je Maistru priznal, da je branil slovensko severno mejo, vendar je tudi zapisal, da so njegove zasluge precenjene in da je to precenjevanje pomagalo oblikovati kult osebnosti. Najhujši očitki z leve na račun Maistra so, da naj bi bil zatrl (pomagal zatreti) vojaški upor v Mariboru leta 1919; ta naj bi bil potekal v pomoč sovjetski republiki, ki so je takrat razglasili na Madžarskem. Pri tem naj bi se tudi okrvavil tudi s krvjo dveh obsojenih upornikov. Prenapeti kritiki so Maistra imeli za izrazitega predstavnika teženj slovenskega meščanstva. Nekateri so ga razglašali kar za “belega” generala, za desničarja in hudega jugoslovanskega nacionalista. Maistrovo vlogo pri obrambi slovenskega narodnostnega ozemlja so zato poskušali čim bolj razvrednotiti. Maistrovi sobojevniki so 1966 izsilili ustanovitev Zveze borcev prostovoljcev za severno mejo. CK ZKS je leta 1977 sklical nekaj zgodovinarjev, da so znova ovrednotili Maistrovo osebnost in delo (v javnost je ta analiza prišla šele čez slabo desetletje). Zborovanje slovenskih zgodovinarjev leta 1978 (19. po vrsti) v Mariboru je zavrnilo skrajne ocene Maistrove vloge v slovenski zgodovini.«
Drugih navedb ne bom ponavljal, pa četudi so nekatere zelo tehtne in vredne razmisleka. Mislim predvsem na pokojnega prleškega akademika dr. Antona Trstenjaka, ki je v svoji knjigi ČLOVEK, BITJE PRIHODNOSTI omenil problem mitizacijo generala Maistra, češ da so Slovenci po kralju Matjažu in Martinu Krpanu, »… videli in hoteli videti v svojem generalu vse vojaške vrline in odlike«. Mit ne zastara, pa bo po Trstenjakovi sodbi mit o generalu Maistru živel in se utrjeval tudi v prihodnosti (str. 9).
Vsekakor pa ne morem mimo navedb dr. Maksa Šnuderla, ki je v svojem DNEVNIKU 1941–1945, Maribor 1994, povsem konkretno zapisal, da je kot član Vrhovnega plenuma OF, pozneje od 1943 tudi SNOO oz. SNOS in Avnoja, osebno predlagal GŠ NOV Slovenije, da bi eno od slovenskih partizanskih brigad poimenovali po generalu Maistru, vendar njegov predlog ni bil upoštevan! Čeprav so mnogi Maistrovi borci, tudi Šnuderle, sodelovali v NOB, je očitno, da so bili zapostavljeni, podobno kot tigrovci. Vendar je zanimivo, da pravega vzroka za takšno ravnanje slovensko partijsko vodstvo ni nikdar povedalo, še manj pa bi to pričakovali od vosovske-oznovske strukture in nazadnje tudi od Sdv Slovenije.
Tudi resnejših ugovorov in pomislekov v zgodovinski stroki ali spominski literaturi nisem našel. Pravi odgovor sem našel v arhivih nekdanje Službe državne varnosti (Sdv) Slovenije, o tem sem povsem prepričan.
Gre za usodo Maistrovega starejšega sina Hrvoja, ki je med vojno 1941–1944 aktivno deloval za britansko in kasneje za ameriško obveščevalno službo, najprej kot pripadnik Vauhnik-Aniæeve mreže Bbz in nekakšne specialne obveščevalne skupine četniškega vojvode Jevđeliæa v Italiji, da bi nazadnje prevzel položaj analitika in celo zadnjega šefa ameriško-četniškega obveščevalnega centra v Salzburgu (1945–1952), ki je aktivno deloval proti SFRJ. Nazadnje si je Hrvoje Maister prislužil čin polkovnika Jugoslovanske vojske izven domovine, pa sem ga kot takega tudi predstavil v svoji knjigi PLAVA GARDA, POVELJNIKOVO ZAUPNO POROČILO, Maribor 2006, in zanj javno zahteval rehabilitacijo, podobno kot je to bilo storjeno za tigrovce, padalce in druge obveščevalce, ki so delovali za račun zahodnih zavezniških sil v toku 2. svetovne vojne.
Partizanski Vos je seveda že kmalu odkril delovanje četniške in britanske obveščevalne službe proti NOG v Sloveniji, po vojni pa je Ozna kar kmalu vrinila svojega sodelavca v ameriško-četniški obveščevalni center v Salzburgu, in odkrila tudi Hrvoja Maistra, četudi je bil zares mojstrsko prikrit. Ena od križarskih enot si je celo nadela ime »Maistrova brigada«, kar je dokončno izkompromitiralo Maistrovo ime in njegovo podobo v slovenskem zgodovinskem spominu. Javno se o tem sicer ni (smelo) govorilo, vsi glavni republiško-partijski voditelji pa so si na vse načine prizadevali, da bi ime in spomenike generala Rudolfa Maistra odstranili z javnih mest. To se je dogajalo predvsem v Mariboru in na Štajerskem.
