Kalvarija Tigrovcev med vojno in po njej
Tigrovce so sestavljali demokrati različnih političnih in ideoloških pogledov, ki jih je povezoval boj za ogroženo slovenstvo in želja po socialno pravični državi. Že zgodaj pred drugo svetovno vojno so sodelovali z angleškimi obveščevalnimi službami, ki so jih zalagale tudi z eksplozivom. Bili so tudi prepričani, da bodo sile osi kmalu udarile po Jugoslaviji, zato so izvajali intenzivne priprave za organizacijo tako imenovane prostovoljne »Soške legije« (okrog 2.000 mož), ki je po napadu leta 1941 krenila v pomoč kraljevi jugoslovanski vojski, a naj bi jo v Bosni ustaši ustavili in vrnili nazaj. Pripravljali so se tudi na to, da bodo iz gozdov okrog Ribnice skakali v hrbet okupatorju. Slovenski komunisti pa so se organizirali v protiimperialistično, to je protizahodno fronto in so bili tako na nasprotnem bregu od tigrovcev. Poleg tega pa so bili pred napadom na Sovjetsko zvezo v svoji lojalnosti Moskvi, hočeš-nočeš, posredno, prek pakta Ribbentrop-Molotov celo skriti tihi zavezniki Hitlerjeve Nemčije. Po znanem razpletu dogodkov po napadu na Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo so sicer spremenili svojo politiko, organizirali in uspešno izpeljali NOB, a so ga hkrati izkoristili za izvedbo krvave revolucije in vzpostavitev totalitarnega sistema. Čeprav TIGR iz že navedenih in drugih razlogov ni bil povabljen v OF, so se mnogi njegovi člani vključili v NOB, vendar so bili s svojim demokratičnim prepričanjem za komuniste, ki so od samega začetka načrtovali revolucijo in prevzem oblasti, sumljivi ter so jih imeli pod nadzorom in izpostavljali šikanam. Tatjana Rejec je v svoji knjigi »Partija in Tigrovci« (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) šla še dlje in zbrala dovolj trdne dokaze, da so se komunisti nekaterih vodilnih Tigrovcev, ki so imeli velik ugled med ljudmi, načrtno zahrbtno znebili, kot npr. dr. Maksa Rejca, Ferda Kravanje, Toneta Majnika in prikazali, kot da so padli v borbi. Zato bo treba nekoč s spomenikov zbrisati te laži. O tem zločinskem početju komunistov govori tudi tragična usoda primorskih padalcev, ki so jih zavezniki spustili v partizanske vrste, da bi služili za zvezo, a so izginili brez sledu. Ob odkritju spominske plošče dr. Andreju Slavku Uršiču v Kobaridu oktobra 2001, ki ga je Udba ugrabila in neznano kje likvidirala, je med ljudmi završalo, ko je govornik, književnik Saša Vuga, vzkliknil v množico: »Gospodje, ki me sedaj morda celo poslušate, povejte, kje je njegov grob, spovejte se in lažje vam bo«. (Delo, 14. 10. 2001). Na proslavi 50. obletnice osvoboditve, torej tudi zmage Tigrovcev, pa je Vuga v Gorici med ostalim dejal (Slovenec, 15. 7. 1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami tu ni samo redkih preživelih Tigrovcev: vsi so do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta ponosnih primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. Tu čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite, zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine... Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, klub temu so ga občutili na svoji koži. Oni so, nasprotno, ekstremno radi umirali za domovino. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB-ju namreč, prip. avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če naj se politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje... Naj Tigrovci slišijo tudi to zamolčano besedo... Kdor to prizna, je lahko Tigrovec tudi danes...« Celo dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije Ciril Pelicon je v intervjuju za Svobodno misel (14. 9. 2007) na vprašanje, ali bi lahko opisal kak zelo težek trenutek v njegovem življenju, odgovoril, da je bilo tega veliko med vojno, zlasti okupatorskega nasilja, vendar, je dejal, »da so ga nekatera kruta medvojna in povojna dejanja naših vojaških in civilnih oblasti še najbolj prizadela«. Pri tem je navedel primer bližnjega sorodnika, borca Dolomitskega odreda, ki je prihitel na pomoč ženi, ki se je pripravljala na rojstvo četrtega otroka. Ker se je zadržal doma dlje, kot je bilo predvideno, so ga v njegovi enoti obravnavali kot dezerterja in ga ob vrnitvi hladno ustrelili. »Pa tudi meni so po vojni prav tako hladno ustrelili brata in to zgolj zato, ker je bil Tigrovec«, je še dodal.
http://www.demokracija.si/v-fokusu/slovenija/22850-tigr-kot-rn-made-na-vesti-slovenskih-komunistov
Tigrovce so sestavljali demokrati različnih političnih in ideoloških pogledov, ki jih je povezoval boj za ogroženo slovenstvo in želja po socialno pravični državi. Že zgodaj pred drugo svetovno vojno so sodelovali z angleškimi obveščevalnimi službami, ki so jih zalagale tudi z eksplozivom. Bili so tudi prepričani, da bodo sile osi kmalu udarile po Jugoslaviji, zato so izvajali intenzivne priprave za organizacijo tako imenovane prostovoljne »Soške legije« (okrog 2.000 mož), ki je po napadu leta 1941 krenila v pomoč kraljevi jugoslovanski vojski, a naj bi jo v Bosni ustaši ustavili in vrnili nazaj. Pripravljali so se tudi na to, da bodo iz gozdov okrog Ribnice skakali v hrbet okupatorju. Slovenski komunisti pa so se organizirali v protiimperialistično, to je protizahodno fronto in so bili tako na nasprotnem bregu od tigrovcev. Poleg tega pa so bili pred napadom na Sovjetsko zvezo v svoji lojalnosti Moskvi, hočeš-nočeš, posredno, prek pakta Ribbentrop-Molotov celo skriti tihi zavezniki Hitlerjeve Nemčije. Po znanem razpletu dogodkov po napadu na Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo so sicer spremenili svojo politiko, organizirali in uspešno izpeljali NOB, a so ga hkrati izkoristili za izvedbo krvave revolucije in vzpostavitev totalitarnega sistema. Čeprav TIGR iz že navedenih in drugih razlogov ni bil povabljen v OF, so se mnogi njegovi člani vključili v NOB, vendar so bili s svojim demokratičnim prepričanjem za komuniste, ki so od samega začetka načrtovali revolucijo in prevzem oblasti, sumljivi ter so jih imeli pod nadzorom in izpostavljali šikanam. Tatjana Rejec je v svoji knjigi »Partija in Tigrovci« (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) šla še dlje in zbrala dovolj trdne dokaze, da so se komunisti nekaterih vodilnih Tigrovcev, ki so imeli velik ugled med ljudmi, načrtno zahrbtno znebili, kot npr. dr. Maksa Rejca, Ferda Kravanje, Toneta Majnika in prikazali, kot da so padli v borbi. Zato bo treba nekoč s spomenikov zbrisati te laži. O tem zločinskem početju komunistov govori tudi tragična usoda primorskih padalcev, ki so jih zavezniki spustili v partizanske vrste, da bi služili za zvezo, a so izginili brez sledu. Ob odkritju spominske plošče dr. Andreju Slavku Uršiču v Kobaridu oktobra 2001, ki ga je Udba ugrabila in neznano kje likvidirala, je med ljudmi završalo, ko je govornik, književnik Saša Vuga, vzkliknil v množico: »Gospodje, ki me sedaj morda celo poslušate, povejte, kje je njegov grob, spovejte se in lažje vam bo«. (Delo, 14. 10. 2001). Na proslavi 50. obletnice osvoboditve, torej tudi zmage Tigrovcev, pa je Vuga v Gorici med ostalim dejal (Slovenec, 15. 7. 1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami tu ni samo redkih preživelih Tigrovcev: vsi so do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta ponosnih primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. Tu čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite, zvegane pohabe, ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine... Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, klub temu so ga občutili na svoji koži. Oni so, nasprotno, ekstremno radi umirali za domovino. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB-ju namreč, prip. avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če naj se politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje... Naj Tigrovci slišijo tudi to zamolčano besedo... Kdor to prizna, je lahko Tigrovec tudi danes...« Celo dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije Ciril Pelicon je v intervjuju za Svobodno misel (14. 9. 2007) na vprašanje, ali bi lahko opisal kak zelo težek trenutek v njegovem življenju, odgovoril, da je bilo tega veliko med vojno, zlasti okupatorskega nasilja, vendar, je dejal, »da so ga nekatera kruta medvojna in povojna dejanja naših vojaških in civilnih oblasti še najbolj prizadela«. Pri tem je navedel primer bližnjega sorodnika, borca Dolomitskega odreda, ki je prihitel na pomoč ženi, ki se je pripravljala na rojstvo četrtega otroka. Ker se je zadržal doma dlje, kot je bilo predvideno, so ga v njegovi enoti obravnavali kot dezerterja in ga ob vrnitvi hladno ustrelili. »Pa tudi meni so po vojni prav tako hladno ustrelili brata in to zgolj zato, ker je bil Tigrovec«, je še dodal.
http://www.demokracija.si/v-fokusu/slovenija/22850-tigr-kot-rn-made-na-vesti-slovenskih-komunistov
