Fotič je postavljen na motoriziran stativ ki sledi gibanju zvezd oz. premika objektiv v nasprotno smer vrtenja zemlje. Na ta način se, gledano skozi okular, zvezde ustavijo na nebu.
Spodaj sem sestavil približno simulacijo - prva z leve je to, kar vidim skozi objektiv. Srednja slika je ena fotografija z osvetlitvijo okoli ene minute. Nekaj malega se že vidi, galaksija že kaže svoj sijaj. Za končno sliko naredim 60 fotografij po 60 sekund. Te fotografije potem poravnam in "spojim" v eno fotografijo z izrednim dinamičnim razponom iz katere nastane potem desna, končna fotografija spiralne galaksije m101. Po angleško temu rečejo exposure stacking. Za to uporabljam namenski software za astrofotografijo Pixinsight. Krajše osvetlitve se dela ker enourna osvetlitev je praktično nemogoče izvedljiva zaradi (ne)natančnosti opreme, svetlobne onesnaženosti neba in tudi sam dslr aparat ni narejen za tako dolge osvetlitve. Senzor se pregreje in ustvari veliko šuma. Zato obstajajo namenske kamere z aktivnim hlajenjem tipala.