Kar se tiče veljavnosti prometnega dovoljenja se strinjam s tabo.
Spomnim se, da je bilo včasih (ko sem bil še majhen) tudi uradno v zakonu zapisano, da se prometno dovoljenje (veljavnost registracije) lahko podaljša v 15 dneh. Sedaj te določbe v zakonu ni več.
Glede zavarovanja in respiro roka pa poglejmo, kaj o tem poreče sodna praksa:
VS04399
Opravilna številka: Sklep II Ips 587/97
Oddelek: Civilni oddelek
Datum: 18.3.1999
Področje: ZAVAROVALNO PRAVO
Institut: zahteva za varstvo zakonitosti - zavarovanje - kasko zavarovanje - trajanje zavarovanja (zavarovalno kritje) - vsebinske razlike med določili police in splošnimi zavarovalnimi pogoji
Izvor: VSC Cp 219/97
Zveza: ZOR člen 902, 902/2, 902/3, 902/5, 922, 922/1.
JEDRO:
Sodišči prve in druge stopnje pravilno navajata peti odstavek 902. člena ZOR, ki za primer, če se ne ujemata kakšno določilo splošnih pogojev in kakšno določilo iz police, daje prednost določilu iz police. Zato v danem primeru zavarovalno kritje ni začelo učinkovati šele od štiriindvajsete ure dne 23.8.1991 (kakor je predvideno v prvem odstavku 20. člena splošnih pogojev AK 91 in v prvem odstavku 922. člena ZOR, marveč že ob 13. uri, in preneha, ko preneha kritje po zavarovanju avtomobilske odgovornosti (ki je bilo podaljšano pred njegovim prenehanjem 23.8.1992). Zmotna pa je razlaga sodišč prve in druge stopnje, češ da navedeno določilo v zavarovalni polici izključuje tudi tretji odstavek 20. člena AK 91, ki določa, da se pri kasko zavarovanju, sklenjenem za eno ali več let, obojestranske pravice in obveznosti pogodbenih strank podaljšajo za 30 dni (respiro rok), če zavarovalnici ni bila vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja vročena zavarovančeva izjava, da na to podaljšanje ne pristane. To določilo nima zveze s trajanjem zavarovalnega kritja, temveč z načinom podaljšanja zavarovalne pogodbe, ki omogoča 30 dnevni rok za nov dogovor o zavarovanju in njegovo plačilo.
IZREK:
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBRAZLOŽITEV:
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 20.344 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1992 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov. Tako je razsodilo zato, ker je menilo, da tožena zavarovalnica iz naslova dodatnega kasko zavarovanja ni dolžna poravnati škode, ki se je zgodila 27.8.1992, ker je to zavarovanje poteklo s prenehanjem kritja iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti dne 23.8.1992 in tožnica kasko zavarovanja ni obnovila.
Sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo, se je strinjalo z ugotovitvijo, da je delno kasko zavarovanje do poškodbe vozila že poteklo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.
Proti sodbi višjega sodišča je v zvezi s sodbo okrajnega sodišča Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbi izpodbija v celoti, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer: - prvega odstavka 922. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), v zvezi s - tretjim odstavkom 913. člena ZOR, v zvezi s - tretjim odstavkom 20. člena Splošnih pogojev tožene stranke za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 91 (v nadaljevanju: AK 91).
Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da so bile med pravdnima strankama v dveh listinah sklenjene 3 zavarovalne pogodbe in sicer: pogodba o obveznem zavarovanju tožničinega avtomobila za škodo, povzročeno tretjim osebam; pogodba o AO plus zavarovanju; in pogodba o delnem kasko zavarovanju tožničinega avtomobila, po kateri je bilo med drugim njeno vozilo zavarovano tudi za škodo pri parkiranju. Po določilu prvega odstavka 922. člena ZOR učinkuje zavarovalna pogodba - če ni drugače dogovorjeno - od 24. ure dneva, ki je v pogodbi označen kot dan zavarovanja, pa vse do konca zadnjega dne, za katerega je zavarovanje sklenjeno. V sporni zavarovalni polici št. 12... sta pogodbeni stranki navedli, da zavarovalno kritje preneha po prenehanju kritja zavarovane avtomobilske odgovornosti. Ta je prenehala dne 23.8.1992, toda tožnica jo je podaljšala 19.8.1992, ko
je s toženo stranko podpisala pogodbo po polici št. 65... Spornega kasko zavarovanja tedaj ni podaljšala, toda ker gre za samostojno premoženjsko zavarovanje, podaljšanje zavarovanja odgovornosti brez posebnega dogovora o kasko zavarovanju ne pomeni, da je kasko zavarovanje ugasnilo, kot zmotno navajata sodišči prve in druge stopnje. Ti zmotno tolmačita tudi dogovor v polici o trajanju kasko zavarovanja, češ da nasprotuje splošnim pogojem AK 91, toda v polici sta dogovorjena le začetek in konec zavarovalnega kritja, ki je vezan na zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tak dogovor ni v nasprotju z določilom drugega odstavka 20. člena AK 91, zato se sodišči neutemeljeno sklicujeta na peti odstavek 902. člena ZOR. Stališče, ki ga zagovarja državna tožilka, je mogoče razložiti še z vidika, kako neplačilo dolgovane premije učinkuje na veljavnost zavarovalne pogodbe in na zavarovalno kritje. Po prvem odstavku 22. člena AK 91 mora zavarovalec plačati zavarovalno premijo ob prejemu zavarovalne police, vsako naslednjo pa prvi dan vsakega zavarovalnega leta, če ni v zavarovalni pogodbi drugače dogovorjeno. Pravne posledice za primer, če zavarovalec ne plača premije, so normirane v 913. členu ZOR: zavarovalno kritje preneha v 30 dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije. V danem primeru ni podatka, da bi zavarovalnica dala tožnici naknadni rok, kot je predpisan v tretjem odstavku 913. člena ZOR. Tudi po določilu tretjega odstavka 20. člena AK 91 velja takoimenovani respiro rok, ki za prenehanje zavarovanja predvideva vročitev zavarovalčeve izjave, da ne pristane na podaljšanje zavarovanja, vsaj 3 dni pred potekom zavarovanja.
Po določilu 390. člena, v zvezi s 408. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena tožeči in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.
Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.
Predmet zahteve za varstvo zakonitosti je materialno-pravna presoja spora, o katerem so bila ugotovljena naslednja odločilna dejstva:
- da je tožnica 23.8.1991 pri toženi stranki zavarovala svoj osebni avtomobil UNIS GOLF JGLD, reg. št... po polici AO 60...; - da je istega dne po polici št. 12... še delno kasko zavarovala avtomobil po 3. in 6. točki drugega odstavka 4. člena splošnih pogojih AK 91. V polici št. 12... je navedeno, da zavarovalno kritje prične 23.8.1991 ob 13 uri in preneha, ko preneha kritje po zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Za ta čas je po navedbi police tudi obračunana in plačana skupna premija;
- da je tožnica 19.8.1992 s polico št. 65... podaljšala samo obvezno avtomobilsko zavarovanje ter zavarovala imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb; - da je 27.8.1992 tožničina hčerka parkirala osebni avtomobil in ga ob vrnitvi našla poškodovanega.
Tožeča stranka, ki zahteva od zavarovalnice plačilo vtoževanega zneska, je torej 23.8.1991 sklenila dve vrsti premoženjskega zavarovanja: obvezno zavarovanje proti odgovornosti za škode, povzročene trejim osebam (po določilu 83. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, Ur.l. SFRJ, št. 17/90), in prostovoljno zavarovanje svojega osebnega avtomobila (po določilu 897. in naslednjih členov ZOR).
Sestavni del zavarovalne pogodbe so po določilu drugega in tretjega odstavka 902. člena ZOR tudi zavarovalni pogoji in iz police št.
12... izhaja, da je tožnica sklenila delno kasko zavarovanje po 3. in 6. točki drugega odstavka 4. člena vročenih in priloženih pogojev AK 91. V zvezi s tem sodišči prve in druge stopnje pravilno navajata peti odstavek 902. člena ZOR, ki za primer, če se ne ujemata kakšno določilo splošnih pogojev in kakšno določilo iz police, daje prednost določilu iz police. Zato v danem primeru zavarovalno kritje ni začelo učinkovati šele od štiriinvajsete ure dne 23.8.1991 (kakor je predvideno v prvem odstavku 20. člena splošnih pogojev AK 91 in v prvem odstavku 922. člena ZOR, marveč že ob 13 uri, in preneha, ko preneha kritje po zavarovanju avtomobilske odgovornosti (ki je bilo podaljšano pred njegovim prenehanjem 23.8.1992). Zmotna pa je razlaga sodišč prve in druge stopnje, češ da navedeno določilo v zavarovalni polici izključuje tudi tretji odstavek 20. člena AK 91, ki določa, da se pri kasko zavarovanju, sklenjenem za eno ali več let, obojestranske pravice in obveznosti pogodbenih strank podaljšajo za 30 dni (respiro rok), če zavarovalnici ni bila vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja vročena zavarovančeva izjava, da na to podaljšanje ne pristane. To določilo nima zveze s trajanjem zavarovalnega kritja, temveč z načinom podaljšanja zavarovalne pogodbe, ki omogoča 30 dnevni rok za nov dogovor o zavarovanju in njegovo plačilo.
Tako se izkaže, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ker sta določilo petega odstavka 902. člena ZOR preširoko interpretirali. Šteli sta, da sta s posebnim določilom v zavarovalni polici št. 12... spremenjena tako začetek učinkovanja zavarovanja po določilu prvega odstavka 922. člena ZOR ter prvega in drugega odstavka 20. člena AK 91 (kar je pravilno), zmotno pa sta šteli, da je izključeno tudi določilo tretjega odstavka 20. člena splošnih pogojev AK 91, ki ga določilo v zavarovalni polici ne zadeva, ker ima drugačno vsebino.
Ker zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena očita, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo, ji je vrhovno sodišče ugodilo. Toda ker je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in sodišči nista ugotavljali škode, ki je nastala tožnici ob zavarovalnem primeru, niso podani pogoji za spremembo sodb. Zato je bilo treba po določilu drugega odstavka 395. člena ZPP v zvezi s 408. členom ZPP razveljaviti sodbi sodišča II. in I. stopnje.