POEZIJA

Joj, super tema

Teh pesnikov je toliko... Meni ljubi: Homer, Sofokles, Mickiewicz, Staff, Dante.

In pa seveda Lorca:



Zeleno, ki te hočem zeleno.

Zeleni veter. Zelene veje.

Ladja na morju

in konj na planini.

S senco ob pasu

ona sanja na balkonu,

polti zelene, las zelenih,

z očmi od hladnega srebra.

Zeleno, ki te hočem zeleno.

Pod ciganskim mesecem

stvari jo motrijo

in ona jih ne more motriti.



Slovenski pa definitivno Prešeren in Župančič. Zmaga mi pa seveda Kosovel



Slutnja



Polja.

Podrtija ob cesti.

Tema.

Tišina bolesti.



V dalji

okno svetlo.

Kdo?

Senca na njem.



Nekdo gleda

za menoj,

z menoj

nepokoj

in slutnja

smrti.





p.s. Res bi lahko čez čas imeli podforum kjer bi lahko debatirali o različnih knjigah, pesmih in drugi literaturi. Priznam, da sem frik na književnost

Tukaj je veliko pesniških zbirk. Meni najljubše so trubadurske pesmi, pa Kette in Župančič.

Meni zelo ljuba pesem...

Ivan Minatti: Ko bom tih in dober




Rad jih imam

molčeča okna

s cestami in hrepenenjem

pod pol zaprtimi oknicami

rad jih imam

steze ki z drobnimi stopinjami

drže do samotnih dreves

staro samotno drevo

rad jih imam

daljne zvonove nad zamišljenim barjem

in otožne ptice v ločju

rad vas imam

tihe drobne stvari

nihče te mi ne vzame

mehki zeleni pogledi trav

nihče

mali rdeči čudež ciklame

nihče

topla dišeča julijska prst

vse bolj bom tvoj –

ko bom tih in dober

tudi jaz

trava med travami

drevo med drevesi

bom stal z razprostrtimi rokami

in objemal

zvezde oblake in ptice

in se pogovarjal s tabo zemlja

dolgo dolgo

takrat ko bom tih in dober

tudi jaz.

Ostani lepa

Ostani lepa
in hodi bosa
po prostranstvih dni,
preberi seme,
ki ti med kretnjami leži ...

Kaj naj ti rečem,
kaj naj ti povem,
ko ne vem, kdo si?
Morda boš jutri
ista kot včeraj,
morda te ni ...

Ostani lepa
in hodi bosa
po prostranstvih dni,
preberi seme,
ki ti med kretnjami leži ...

Kdo sva v času?
Dva trenutka,
dve kaplji neba
dve melodiji,
ki se prepletata
od vrha do dna ...

Kje sva na zemlji?
Dvoje naključij
in drget srca,
mehka kolena,
razdrti duši
in noči brez sna ...

Ostani lepa
in hodi bosa
po prostranstvih dni,
poljubi seme,
ki ti med kretnjami
z dlani drsi ...

Tomaž Pengov s plošče Rimska cesta (1992)