Tkole naša mala dogodivščina na zemljevidu. Kakšna stvar je malo narobe, ampak mislim, da sem kar ujel 95% zadev in krajev
http://tinyurl.com/ljubljana-tignesXY - za boljšo predstavo predlagam vključitev satelitskega pregleda in seveda zoom...
Štart malce čez šesto nekje v “rodni Ljubljani”. (A) Pot nas pelje skozi mesto, čez našo malo državico in zapeljemo na italijanski teritorij. Ves ta čas poteka skrbna kalibracija naše navigacijske naprave, s strani podkovanega osebja. Do menjave šoferjev vse poteka po načrtu in brez kakšnih posebnosti. Okoli dvanajste ure se zamenjajo roke za volanom (imen ne bom omenjal). Zelo kmalu se začne naša mala pustolovščina.
Kakšnih 50 km po menjavi se Garminova Štefanija kakšno minuto prepozno oglasi z: “Držite se desne” in mi na naslednjem izvozu obračamo v labirintu uvozov in izvozov. (B) A to nas ne odvrne od napredka, saj smo kmalu na začrtani poti proti dolini Aoste. Po mnogih prevoženih kilometrih naš zvesti konjiček začne sporočati da je malce žejen. A nas to ne skrbi, saj ima vendar lučko za gorivo. A to prepričanje z več in več prevoženimi kilometri naglo izginja. Ko se kazalec za gorivo obesi na najnižjo točko oči mrzlično začnejo pregledovati obzorje za bencinski servis. Ker tega ni na vidiku ob avtocesti, ga zapazimo v manjšem kraju ob avtocesti in se odločimo za sestop iz le-te. Takoj opazimo servis v bližini izvoza, a ko se približamo, podvomimo o kvaliteti in rajši obrnemo. Takoj zatem štirje pari oči zagledajo še en servis, kateri navdihuje z večjo prepoznavnostjo. Parkiramo, odpremo tank in ugotovimo, da ne znamo uporabljati avtomata za plačevanje in natakanje. Odidemo v upanju na odprt servis. Ob poti srečamo še enega, ki je sicer zaprt a smo prepričani, da bomo zmogli obvaldati napredno italijansko tehnologijo avtomatskega plačevanja. A zanos je kratek, ker ugotovimo, da nam manjka pokrov od tanka. Na vrsti je vrnitev po poti po kateri smo prišli iz prejšnje bencinske črpalke. V krožišču opazimo izgubljen predmet, avto ustavimo in ga poberemo. Šofer, sedaj odločen, da najde črpalko, hrabro švigne mimo prejšnje izbire in prispe na željeno lokacijo. Tukaj po manjšem zapletu, prestavljanju avtomobila sem ter tja po črpalki in strahu o izgubljenem denarju, končno nalijemo dizel v dizlarja. (lokacija te eskapade še neznana)
S skoraj polnim tankom goriva se napotimo naprej po dolini Aoste. Pri enem izmed vozlišč avtoceste Štefka trdi naj se držimo leve, a mi zapazimo tablo za Grand St. Bernard ji sledimo in se zapeljemo skozi par tunelčkov. Na neki točki po vztrajnem jokanju o preračunavanju in obračanju s strani Štefke se odločimo za postanek ob strani. (C) Po tehtnem premisleku ob cesti, se odločimo za vrnitev. A pri izvozu iz krožišča pride do zmede in celo vas uporabimo za krožišče, da se vrnemo na točko kontemplacije. (D) Zopet nas to ne odvrne in v krožišču izberemo drugi izvoz, ter se vrnemo po istih tunelih nazaj. Štefanija nam prijazno nakaže, da smo zopet na pravi poti, na avtocesti Aoste – Mont Blanc. (E) Zato ji zvesto sledimo proti prelazu, kamor smo jo usmerili. Kljub opazki enega izmed potnikov, da je videl tablo o zaprtem prehodu na drugo stran, premagujemo strmino v dobri volji. Saj vendar avtobus pred nami mora nekam iti in nasproti vozeča vozila morajo iz nekje priti. Logično je, da iz Francije. Tudi, ko ni več avtobusa, ki se je ustavil v vasi in so avtomobili vse bolj redki, ostajamo optimisti. Vse dokler ne pridemo do vrha, kjer nas pričaka samo ozka makadamska cestica skozi vasico, veeeeliko snega in zaprt prelaz Le Petit St. Bernard (kasneje smo ugotovili, da Le Grand St. Bernard in Le Petit St. Bernard nista isto). (F)
Rahlo potrti se vračamo v dolino, sedaj odločeni, da Garminu ne bomo več “pomagali” navigirati, ter mu bomo prepustili naj opravi svoje. V dolini nas popelje po lokalni cesti še tretjič pod avtocestnim viaduktom. A viadukt vidimo od spodaj še četrtič, ker je lokalna cesta popolnoma zaprta zaradi del na cesti. (G in H) Pri povratku na avto cesti pride do rahle zmede ob razumevanju cestne signalizacije, ki nas prisili, da se zapeljemo skozi lepo serijo tunelov, ki smo jih že videli. (I) Na koncu tunelov obrnemo in si jih z veslejem ogledamo še enkrat bolj podrobno. (J) Sedaj se zapeljemo še po viaduktu, ki smo si ga natančno in z vseh strani ogledali že od spodaj. Štefka nas zapelje stran od avtoceste proti tunelu Mont – Blanc. Na regionalni cesti nam ukaže naj zapeljemo na lokalno cesto, kar pa se šoferju upre a kmalu za tem spozna svojo napako, obrne, zapelje čez dvojno neprekinjeno črto in sledi navodilom iz naprave. (K) Zaradi malce zmedenih navodil s strani navigatorke karavana zapelje 50 metrov predaleč in mora zopet obračati, da najde pot proti slavnemu tunelu. (L) Upravitelji tunela nas oskubijo za lepo vsoto denarja in nam predajo navodila za prehod skozi tunel. Na drugi strani tunela sledimo navodilom škatle in se peljemo po lepi cesti proti dolini. Enkrat zgrešimo izvoz iz krožišča po zaslugi tete Štefke a je to le manjša težave, ki nas dodobra nasmeji. To se nam zgodi še enkrat a tudi tokrat najdemo pravo pot. Tokrat pa je ta pot neka lokalna cesta, ki pelje bogvekam. V končni fazi pridemo na neko malo boljšo cesto, ki nam vlije novega upanja v končni cilj.
Zopet je čas za zamenjavo šoferjev in pretegovanje nog ter mehurja. Pot nas pelje mimo smučišč in prelepih francoskih vasic in hribčkov. Nov šofer prav tako zvesto sledi glasovnim in vizualnim napotkom, ki nas zopet pripeljejo na napačno cesto, saj se ta konča s kupom snega. (M) Po ustaljenem postopku naredimo bactracking in po miljontič slišanjem preračunavanju smo spet na poti nekje proti Tignesu. Ko pridemo iz doline čez hrib v dolino nam Štefka pove, da zavijemo levo. Tokrat pa ob uzrtih znakih za zaprte prelaze (kar trije) skoraj takoj obrnemo in ob postanku ob cesti skujemo nov plan. (N) Sedaj že zelo nejevoljni, saj imamo samo še pol ure do konca check-ina. Odločimo se, da nadaljujemo proti edinemu poznanemu kraju – Albertvillu. En klic na agencijo nas pomiri in nam vrne nasmeške na obraz, saj check-in traja vse do tretje ure zjutraj. Tako imamo prostora še za nekaj zgrešenih poti
A tega prostora ne izkoristimo, saj Albertville najdemo “uprvo”, od tam pa je hitra cesta in nato regionalna cesta vse do Val Clareta v Tignesu. (O)
Celo popotovanje je trajalo skoraj točno 14 ur s tremi postanki in veeeeeeliiiiikooo smeha
Za nazaj smo kupili zemljevid in sledili tej poti:
http://tinyurl.com/tignes-ljubljana
http://tinyurl.com/ljubljana-tignesXY - za boljšo predstavo predlagam vključitev satelitskega pregleda in seveda zoom...
Štart malce čez šesto nekje v “rodni Ljubljani”. (A) Pot nas pelje skozi mesto, čez našo malo državico in zapeljemo na italijanski teritorij. Ves ta čas poteka skrbna kalibracija naše navigacijske naprave, s strani podkovanega osebja. Do menjave šoferjev vse poteka po načrtu in brez kakšnih posebnosti. Okoli dvanajste ure se zamenjajo roke za volanom (imen ne bom omenjal). Zelo kmalu se začne naša mala pustolovščina.
Kakšnih 50 km po menjavi se Garminova Štefanija kakšno minuto prepozno oglasi z: “Držite se desne” in mi na naslednjem izvozu obračamo v labirintu uvozov in izvozov. (B) A to nas ne odvrne od napredka, saj smo kmalu na začrtani poti proti dolini Aoste. Po mnogih prevoženih kilometrih naš zvesti konjiček začne sporočati da je malce žejen. A nas to ne skrbi, saj ima vendar lučko za gorivo. A to prepričanje z več in več prevoženimi kilometri naglo izginja. Ko se kazalec za gorivo obesi na najnižjo točko oči mrzlično začnejo pregledovati obzorje za bencinski servis. Ker tega ni na vidiku ob avtocesti, ga zapazimo v manjšem kraju ob avtocesti in se odločimo za sestop iz le-te. Takoj opazimo servis v bližini izvoza, a ko se približamo, podvomimo o kvaliteti in rajši obrnemo. Takoj zatem štirje pari oči zagledajo še en servis, kateri navdihuje z večjo prepoznavnostjo. Parkiramo, odpremo tank in ugotovimo, da ne znamo uporabljati avtomata za plačevanje in natakanje. Odidemo v upanju na odprt servis. Ob poti srečamo še enega, ki je sicer zaprt a smo prepričani, da bomo zmogli obvaldati napredno italijansko tehnologijo avtomatskega plačevanja. A zanos je kratek, ker ugotovimo, da nam manjka pokrov od tanka. Na vrsti je vrnitev po poti po kateri smo prišli iz prejšnje bencinske črpalke. V krožišču opazimo izgubljen predmet, avto ustavimo in ga poberemo. Šofer, sedaj odločen, da najde črpalko, hrabro švigne mimo prejšnje izbire in prispe na željeno lokacijo. Tukaj po manjšem zapletu, prestavljanju avtomobila sem ter tja po črpalki in strahu o izgubljenem denarju, končno nalijemo dizel v dizlarja. (lokacija te eskapade še neznana)
S skoraj polnim tankom goriva se napotimo naprej po dolini Aoste. Pri enem izmed vozlišč avtoceste Štefka trdi naj se držimo leve, a mi zapazimo tablo za Grand St. Bernard ji sledimo in se zapeljemo skozi par tunelčkov. Na neki točki po vztrajnem jokanju o preračunavanju in obračanju s strani Štefke se odločimo za postanek ob strani. (C) Po tehtnem premisleku ob cesti, se odločimo za vrnitev. A pri izvozu iz krožišča pride do zmede in celo vas uporabimo za krožišče, da se vrnemo na točko kontemplacije. (D) Zopet nas to ne odvrne in v krožišču izberemo drugi izvoz, ter se vrnemo po istih tunelih nazaj. Štefanija nam prijazno nakaže, da smo zopet na pravi poti, na avtocesti Aoste – Mont Blanc. (E) Zato ji zvesto sledimo proti prelazu, kamor smo jo usmerili. Kljub opazki enega izmed potnikov, da je videl tablo o zaprtem prehodu na drugo stran, premagujemo strmino v dobri volji. Saj vendar avtobus pred nami mora nekam iti in nasproti vozeča vozila morajo iz nekje priti. Logično je, da iz Francije. Tudi, ko ni več avtobusa, ki se je ustavil v vasi in so avtomobili vse bolj redki, ostajamo optimisti. Vse dokler ne pridemo do vrha, kjer nas pričaka samo ozka makadamska cestica skozi vasico, veeeeliko snega in zaprt prelaz Le Petit St. Bernard (kasneje smo ugotovili, da Le Grand St. Bernard in Le Petit St. Bernard nista isto). (F)
Rahlo potrti se vračamo v dolino, sedaj odločeni, da Garminu ne bomo več “pomagali” navigirati, ter mu bomo prepustili naj opravi svoje. V dolini nas popelje po lokalni cesti še tretjič pod avtocestnim viaduktom. A viadukt vidimo od spodaj še četrtič, ker je lokalna cesta popolnoma zaprta zaradi del na cesti. (G in H) Pri povratku na avto cesti pride do rahle zmede ob razumevanju cestne signalizacije, ki nas prisili, da se zapeljemo skozi lepo serijo tunelov, ki smo jih že videli. (I) Na koncu tunelov obrnemo in si jih z veslejem ogledamo še enkrat bolj podrobno. (J) Sedaj se zapeljemo še po viaduktu, ki smo si ga natančno in z vseh strani ogledali že od spodaj. Štefka nas zapelje stran od avtoceste proti tunelu Mont – Blanc. Na regionalni cesti nam ukaže naj zapeljemo na lokalno cesto, kar pa se šoferju upre a kmalu za tem spozna svojo napako, obrne, zapelje čez dvojno neprekinjeno črto in sledi navodilom iz naprave. (K) Zaradi malce zmedenih navodil s strani navigatorke karavana zapelje 50 metrov predaleč in mora zopet obračati, da najde pot proti slavnemu tunelu. (L) Upravitelji tunela nas oskubijo za lepo vsoto denarja in nam predajo navodila za prehod skozi tunel. Na drugi strani tunela sledimo navodilom škatle in se peljemo po lepi cesti proti dolini. Enkrat zgrešimo izvoz iz krožišča po zaslugi tete Štefke a je to le manjša težave, ki nas dodobra nasmeji. To se nam zgodi še enkrat a tudi tokrat najdemo pravo pot. Tokrat pa je ta pot neka lokalna cesta, ki pelje bogvekam. V končni fazi pridemo na neko malo boljšo cesto, ki nam vlije novega upanja v končni cilj.
Zopet je čas za zamenjavo šoferjev in pretegovanje nog ter mehurja. Pot nas pelje mimo smučišč in prelepih francoskih vasic in hribčkov. Nov šofer prav tako zvesto sledi glasovnim in vizualnim napotkom, ki nas zopet pripeljejo na napačno cesto, saj se ta konča s kupom snega. (M) Po ustaljenem postopku naredimo bactracking in po miljontič slišanjem preračunavanju smo spet na poti nekje proti Tignesu. Ko pridemo iz doline čez hrib v dolino nam Štefka pove, da zavijemo levo. Tokrat pa ob uzrtih znakih za zaprte prelaze (kar trije) skoraj takoj obrnemo in ob postanku ob cesti skujemo nov plan. (N) Sedaj že zelo nejevoljni, saj imamo samo še pol ure do konca check-ina. Odločimo se, da nadaljujemo proti edinemu poznanemu kraju – Albertvillu. En klic na agencijo nas pomiri in nam vrne nasmeške na obraz, saj check-in traja vse do tretje ure zjutraj. Tako imamo prostora še za nekaj zgrešenih poti
Celo popotovanje je trajalo skoraj točno 14 ur s tremi postanki in veeeeeeliiiiikooo smeha
Za nazaj smo kupili zemljevid in sledili tej poti:
http://tinyurl.com/tignes-ljubljana
