Diego Menendes

Car

POSTman
4. avg 2007
7.475
473
83
52
Planet zemlja
www.posta.si
Naš prijatelj postaja slaven (intervju Dnevnik):


Diego Menendes
Kralj obskure
Vir / Avtor: Borut Mehle
22. junij 2013 (nazadnje spremenjeno: 4:50 21. junij 2013)
Oznake: Liki





Svojega pravega imena ne izdaja, temveč navaja samo umetniškega – Diego Menendes. Kakopak povzeto po razvpitih bratih Menendes, ki sta 20. avgusta 1989 v vili, ki sta jo imela poprej najeto tudi Elton John in Prince, med gledanjem filma Vohun, ki me je ljubil ubila svoje premožne starše. V času izvedbe strašnega delikta sta bila stara 18 in 21 let. Ljubljanski Menendes oziroma Diego je iz drugačnega okolja. Iz Fužin. Ne igra tenisa (originalna brata sta bila skorajda profesionalca), ne zanimajo ga orožje, šport in kriminal, temveč film. In glasba. »Šport samo, ko v trenirki in z revijo Top sport tečem s čikom v roki, da bi pravočasno stavil na izid tekme na pošti ali pumpi,« pravi.

Po zimskih načrtih niti ne bi smel biti v Ljubljani, temveč v Nemčiji, kjer naj bi z delom v neposredni proizvodnji (izdelava sveč) služil cekine za nove projekte. A je vmes posegla nepredvidljiva usoda. Zanimivo: kontakt za gastarbajterstvo je dobil preko filma. »Da, oni tam, Bavarci, so te naše spraševali, če imajo kakšnega primernega avtorja, in potem so me naši poslali tja. Na festival 'kurzfilma', kot pravijo oni. Sprejem je bil dober. Bavarci so sicer totalno zadržani, morda najbolj zadržani ljudje, kar sem jih spoznal, vendar pa v poslu izjemno korektni. In presenetljivo je, da so na moj film Fužine Nejberhud odreagirali zelo dobro. Prav od srca so se smejali. Na Fužinah se na primer niso. In potem sem med publiko spoznal človeka, ki ima tam obrat, in se z njim dogovoril, da bi šel delat.«
No, kot rečeno, ostal je v Ljubljani. Po kateri neredko hodi s kamero in snema. Diego M. je verjetno najbolj ploden domači filmski ustvarjalec. V zadnjih nekaj letih je posnel enajst filmov, sodeloval pa še pri dvajsetih. Širša javnost je zanj sicer slišala, ko je nastopil v dokumentarcu o vprašanjih boga Vaja za smrt Pepija Sekuliæa, a se tega nerad spominja, saj meni, da je bil v tistem nastopu prepoln sebe. »V bistvu se spomnim, da sem imel skrajno negativno energijo. Izjavljal sem zadeve proti veram in v smislu, da sam vse vem, vsi drugi pa imajo oprane glave. Potem sem dojel, da to ni finta. Da je to primerno kakemu devetnajstletniku, ne pa človeku, ki je imel tedaj 24 let. Šlo je za frustracije, vendar pa tega ne moreš početi. To je tako, kot bi šel po cesti in naključnežu agresivno zatežil: 'A sem jaz najboljši pevec?' In on ti, jasno, reče: 'Ja, si.' Nima smisla. Frustracije pač.«
Diego, sicer ljubitelj italijanskih grozljivk iz šestdesetih, ki so kasneje zaslovele v ZDA in so bile nekatere posnete v Stari Ljubljani, je namreč tudi frontman nekaterih skupin. Matična se imenuje Menendes brothers; kdor je kdaj videl njihov nastop, ve, da na tako »off« predstavo v teh s predvidljivostjo določenih časih težko naletiš. Dokler niso začeli igrati svoje eksperimentale, ki zahteva polno umetniško voljnost in predanost publike (skrajno maloštevilne), si lahko dobil občutek, da ne bo ekipa nikoli stopila na oder, ker se bo prej skregala ali razpadla. Nastopa njegove druge zasedbe še očitnejšega imena, Bežigrajskih pedofilov (z njenim imenom se Menendes ni strinjal), avtor tega portreta, žal, nisem videl. Naj pa povzamem oceno recenzenta, ki je videno ocenil z »najslabši bend, ki je kadarkoli igral v koncertni dvorani v Rogu«. A da ne bi prehitro sodili. Menendes ekipa je vendarle sproducirala hitoidna napeva z naslovoma Jaz sem dober delavc in Ja sam sagradio ovaj grad.
Sicer pa Diego nastopa tudi v solo izvedbi, s pomočjo posnetih podlag na računalniku, multimedijsko, s kolažiranjem avdio materialov, kot na primer posnetkov protikomunističnega zborovanja leta 1944, Tita, Fužin, obrazov, delavskih razmer, prizorov socialno-družinskih odnosov, veličin našega aktualnega političnega momenta in telebajskov. Diego Menendes je avantgarda avantgarde. Alter alterju. Izzivalec, neposrednež, resnični antiestablishmentnež in angažiranec, ki zmore v najbolj obskurnih pogojih uveljaviti pozicijo umetnika (in jo obenem parodirati) in ki mu ni odveč publiki servirati tudi nelagodje. Tip, ki je sposoben zanetiti internetno bitko, v kateri ga zasovraži osemsto soudeleženih. Kralj obskure.
Ko je imel slavni srbski režiser Makavejev predavanje o Misteriju orgazma, je iz občinstva dobil nenadejano vprašanje: »Ali je srbski film nadaljevanje Misterija orgazma?« Kdo je bil spraševalec? Kakopak on, D.M. Ko ga je Akrapoviæ v Studiu City vprašal, katero igro s kartami najbolj obvlada, je odgovoril: »Vojno.« In da jo je zadnjič igral v drugem razredu. Na vprašanje, kateri slovenski pevki ne bi zaračunal videospota, pa je dejal: »Majdi Sepe.« Kot tak je eden redkih, če ne celo edini tovrstnež, ki je prišel v rumeni tisk.
Celo bolj resni mediji pa so letos oznanjali njegovo smrt. Ko sta se s prijateljem vračala z artističnega izleta v Istro, sta se ustavila ob prepadu. Nekaj ga je prijelo in je vanj zvrnil skalo, pri čemer je pijani sodrug pomislil, da je padel v prepad, kar je Diego M. izkoristil za izginotje v temo in tako uprizoril lastno smrt.
Z Damjanom Murkom imata enake inicialke. O drugem D.M. meni naslednje: »Kolikor je njegova pot posmehljiva in bedna, je kontroverzen. Ponavlja zgodbe, ki jih mediji odkupujejo. Odkriti estradnik, ki javno priznava, da se je pripravljen prodati za denar. Človek, ki za denar odkrito izpade budala. Meni se to zdi drzno dejanje, za koga drugega je zgolj prostitucija.«
Menendes seveda ne živi od umetniških proračunskih sredstev. Iz preprostega razloga: »Jebe me organizacija.« Na Fužinah je dvakrat organiziral fužinski festival filma (prvič v stanovanju). Je izrazit nekriminalec in nešportnik. O svojem geografskem izhodišču pravi: »Bil sem atipičen, ker sem se rad pretvarjal, da sem tipičen s to balkansko identifikacijo. Družil sem se s temi ljudmi, iz zajebancije sta mi govor in hoja prišla v navado. Tako je bilo kar nekaj let. Potem sem videl, da s sprejetjem te identifikacije v bistvu prideš na isto mentalno raven in da ne moreš biti prijatelj z ljudmi, ki so zares športniki, ali pa z ljudmi, ki so zares kriminalci. Ker to ni moj svet. Jemal sem od njih. Samoironijo. Zdaj so ti fantje izginili. Nekaj jih je še pred blokom, nekaj jih je zares uspelo, nekaj jih je propadlo.«
Kani iti v Cannes. Kajti, kot pravi, na velike festivale hodijo naduteži in res ne ve, zakaj ne bi šel še eden več. Torej on. V najbolj idealni inačici tako, da bi s svojim prijateljem Prletom delil veličinam diske s svojima zadnjima filmoma We're Hollywood in We're Laibach. Njegov najbolj gledani film doslej je Umor na Fužinah, ki ga je na youtubu kliknilo 40.000 ljudi. Čeprav ima največ klikov Parada Maškarada, vendar je bil ta tako množično gledan zaradi nesporazuma, ker je večina mislila, da gre za Dragojeviæevo Parado. Zaradi česar so mu tudi množično omenjali družinske člane v negativnem kontekstu. »Vzeli so me preveč resno, čeprav sem se delal norca. Potem so me označili, da sem prizadet človek. Ne snemam več filmov, temveč snemam realnost, v katero vnašam filmski jezik. V zadnjih filmih se ukvarjam s politično identifikacijo. Dojel sem, da je vse politika. Govorim o Ljubljani, o politični identifikaciji v različnih totalitarnih sistemih, v kapitalizmu, komunizmu, fašizmu. V zadnjih dveh letih sem dojel, da moram zamenjati vse. Žogo, pristop, filozofijo,« razlaga svojo preobrazbo. Tudi o univerzitetni izobrazbi ne govori več zaničljivo. Le frizure, nekakšne pol »debilke« v stilu poznega Joeyja Ramona, ki mu je tudi sicer nadvse podoben, ne menja. Nosi jo od osnovne šole, medtem ko je Ramona na nastopu v Ljubljani videl v zgodnjih najstniških letih. Pred pankom je bil sicer grunge, kar pa, pravi, mu je nerodno priznati, ker je šlo za »pussy« glasbo.
Sicer pa te čase ni spokojen: »Vse skupaj mi gre že na živce. Težko obdobje identifikacije je. Ne veš, ali bi raje zginil s scene ali pa da vse skupaj postane še bolj radikalno. Da se premakne na višjo stopnjo. Pripravljam sicer filmski projekt Razdvojeni narod, na razstavi v Moderni galeriji sem posnel film Horror politijada, kjer je vidna primerjava filmskih likov ameriškega in balkanskega sovražnika. Vstop na razstavo in projekt mi je omogočil pokojni Maks Soršak.« Napredek v njegovih filmih je očiten. Tako v tehničnem smislu kot v spretnosti pripovedovanja oziroma prikazovanja. O Breiviku, ki ga je imel v filmu We are Laibach, razmišlja takole: »Prej bi rekel, da se bo taka zadeva zgodila v Grčiji ali v Beogradu, zgodila pa se je na Norveškem. In s tem se ukvarjam. Breivik samega sebe dojema kot osebo, ki napoveduje, da se bo zgodila etnična vojna zaradi konfliktov v multikulturnosti. Sam pravim, da ne more priti do konfliktov, če vsak, ki pride v neko državo, spoštuje to državo in jezik. Če ne vpeljuje svojega verskega in nacionalnega prepričanja. Če vse to ostane zasebno. Te ekstremne ideje, ki že same razdvajajo, niso okej. Od tod tudi ideja za film Razdvojeni narod.«
To je Diego Menendes, ljubljanski umetnik, ki se od samih začetkov ukvarja z mejnimi vprašanji nasilja, politične ter drugačne identifikacije, strahov, frustracij, fantazem in drugih običajnosti, ki jih marsikdo raje zanika ali ignorira, njemu pa so osnovni predmet zanimanja. Aja, doklej bo še art gverilec? »Dokler ne dobimo podpore fundacij.«
 

kloshar

Ciganæe
26. jul 2007
5.998
0
36
Ob takšni promociji, kot jo uživa na Alterju, me čudi, da ne snema že kakšnega hollywoodskega filma.
tongue-1.gif
 

skala

Majstr
27. feb 2013
10.089
344
83
Kamnje
Citat:
Celo bolj resni mediji pa so letos oznanjali njegovo smrt. Ko sta se s prijateljem vračala z artističnega izleta v Istro, sta se ustavila ob prepadu. Nekaj ga je prijelo in je vanj zvrnil skalo, pri čemer je pijani sodrug pomislil, da je padel v prepad, kar je Diego M. izkoristil za izginotje v temo in tako uprizoril lastno smrt.
to je s tistega posta zgoraj. pa enim se je to močno zamerlo menda... enim tule na alterju.