Citat:
Jugoslavija oz. Slovenija v drugi polovici 20. stoletja ni imela konsistentne migracijske politike, ampak
so se stališča do izseljevanja spreminjala: »od začetnega zavračanja migracij, saj odhajanje ljudi na
delo v tujino ni bilo skladno z idejnimi postavkami sistema in takratnim razumevanjem patriotizma,
nato do tihega sprejemanja migracij kot izhoda v zaposlitveni krizi in končno do sistemske podpore
emigracijskemu toku« (Toš idr. 2014: 12). Na izboljšanje položaja delavcev in njihove pravice je v drugi
polovici 20. stoletja ključno vplivala ponovna vzpostavitev diplomatskih odnosov med Nemčijo in Jugoslavijo.
Pri pogajanjih so bili med pomembnimi vprašanji vojna odškodnina zaradi nacističnega nasilja
in ureditev vprašanj, povezanih »z ›gastarbajterji‹, gospodarstvom, kulturo, socialno zakonodajo in
dvojnim statusom tedanjih diplomatskih predstavništev pri silah zaščitnicah« (Neæak 2010: 191). Skupni
izjavi, podpisani 31. januarja 1968, so sledili meddržavni sporazumi. Sporazum o zaposlovanju jugoslovanskih
delavcev med Jugoslavijo in Nemčijo je bil sklenjen 12. oktobra 1968, veljati je začel 4. februarja
1969.Nato so bili podpisani sporazumi, ki so se nanašali na otroške dodatke, socialno varnost, zavarovanje
za primer brezposelnosti, pri čemer je treba upoštevati, da so bili sporazumi podpisani na zvezni
ravni, v praksi pa so se v deželah različno izvajali. Slovenci so se največ priseljevali v Baden-Württemberg;
po ocenah je od izseljenih 80.000 Slovencev v šestdesetih letih 20. stoletja v Nemčiji živelo nad
50.000 Slovencev (Lukšič Hacin 2007).3
Marjan Drnovšek (2009: 59–60) na podlagi statističnih podatkov
ocenjuje, da je v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja v evropske države migriralo 80.–100.000
Slovencev. Leta 1991 je bilo na začasnem delu v tujini 40.427 Slovencev, skupaj z družinskimi člani pa je
zunaj Slovenije živelo 116.986 slovenskih državljanov
