Začetek prikazovanj
Medjugorje je le ena od vasi zahodnohercegovske občine Čitluk. Kot največje od petih zaselkov, ki sestavljajo župnijo ( Međugorje, Bijakoviæi, Vionica in Šurmanci) je dalo ime prostrani rimskokatoliški župniji. Ime Medjugorje je slovanskega porekla in pomeni kraj "med gorami". Razprostira se na nadmorski višini 200 metrov . Zanj je značilna blaga sredozemska klima , ki daje idealne pogoje za rast vinske trte, tobaka in sadja.
Medjugorska župnija je bila ustanovljana 1892 leta. Njen farni zavetnik je sv. Jakob starejši, ki je zaščitnik romarjev. Pet let kasneje je bila dograjena stara župnijska cerkev sv. Jakoba v Medjugorju. Za tiste čase je bila dovolj velika in lepa. Ker pa je bila postavljena na trhlih tleh je kaj hitro začela pokati in se pogrezati. Takoj po prvi svetovni vojni so začeli načrtovati novo cerkev, ki je bila dokončana in posvečena 19. januarja 1969 leta. Sredstva za njo so zbrali domačini, ki so v veliki večini služili svoj kruh kot sezonski delavci v zvezni republiki Nemčiji. Neka anekdota pravi, da so vaščani med seboj tekmovali, kdo bo prispeval več za čim večjo in lepšo cerkev. V tej svoji vnemi so zgradili mogočno svetišče, ki je bilo preveliko za njihove potrebe. Niso mogli slutiti, da ima Bog prav s to župnijo posebne namene. Štiriindvajsetega junija na praznik sv. Janeza krstnika leta gospodovega 1981 pa se je v tej mali hercegovski vasici zgodilo nekaj, kar lahko primerjamo z močnim vulkanskim izbruhom.
Na hribu imenovanem Crnica, ki je nekaj sto metrov oddaljen od zaselka Bijakoviči se je tistega vročega junijskega popoldneva okoli osemnajste ure pojavila mlada žena z detetom v naročju. Zagledali sta jo dve deklici - pastirici, ki sta pasli ovce. To sta bili Mirjana Dragičeviæ in Ivanka Ivankoviæ. Ob spoznanju, da ta mlada žena ni bila videti človeško bitje, sta se silno prestrašili in pobegnili nazaj proti vasi. Kasneje sta se v spremstvu še nekaterih pastirjev vrnili nazaj na isto mesto in jo zopet zagledali. Mlada gospa nepopisne lepote pa jih je z roko vabila naj se ji približajo. Nihče si ne more predstavljati, kaj so v tistih trenutkih čutila srca mladih pastirjev. Njihove otroške duše so občutile navzočnost nadnaravnega.
Tistega dne se je nebo na viden način dotaknilo naše grešne zemlje. Medjugorje je po svojih dogodkih in sporočilih edinstven primer v sodobnem svetu. Iz vseh celin in držav zemeljske oble ga je do sedaj obiskalo preko dvajset miljonov romarjev, ki so na tem mestu ponovno našli mir in povezanost z Bogom, ki je v svojem neskončnem usmiljenju poslal na svet rešilno sidro svojo mater Devico Marijo in to zadnjikrat v tem obdobju človeške zgodovine, kot je kasneje sama izjavila. Mlada žena se je pastirjem predstavila v čisti hrvaščini. Rekla je: "Jaz sem Kraljica Miru!" Od tistega dne pastirje imenuje "moji angeli" in jim vsak dan prinaša nebeška sporočila, ki jih oni prenašajo celemu svetu. Gospa nas v Medjugorju ne uči neke nove vere. Želi nas kot dobra mati vrniti na pravo pot iz katere smo zabredli zaradi naše prevzetnosti, domišljavosti in nepriznavanja Boga. Poziva nas na pot, ki vodi k Bogu, čeprav je težka, trnjeva in zahteva od nas veliko odpovedovanja. Vidcem je povedala, da toči svoje krvave solze za vsakim človeškim otrokom, ki si je ali si bo s svojim Boga nevrednim grešnim življenjem zaslužil večno pogubljenje. Ona je naša mati in želi, da se vsi spreobrnemo. Zato že toliko let redno prihaja na našo zemljo in nas poziva na mir, molitev, post , pokoro in spreobrnjenje.
Kratka zgodovina prikazovanj
Župnijo Međugorje upravljajo že stoletja frančiškani. Župnijska cerkev je posvečena sv. Jakobu starejšemu, apostolu; dokončno je bila zgrajena 1969 leta. Prejšnja cerkev, ki se je zrušila, je ohranjena le v kamnitem tlorisu blizu sedanje cerkve.
Međugorje je majhna vasica na jugu Hercegovine v občini Čitluk blizu Mostarja. Šest vidcev pod prisego vztrajno trdi, da videvajo Devico Marijo, in sicer od 24. junija 1981 leta do danes.
Prvi dan
24. junija 1981 okrog 18h so otroci: Ivanka, Mirjana, Ivan Ivankoviæ, Milka, Vicka, in Ivan Dragičeviæ zagledali na Podbrdu, vznožju Crnice, prelepo Gospo z otrokom v naročju. Odkrivala in zakrivala je Dete ter jih z roko vabila, a so presenečeni in prestrašeni zbežali.
Drugi dan
25. junija 1981 so šli otroci ob isti uri na kraj prvega prikazanja.
Nenadoma se je trikrat zasvetilo in videli so Devico Marijo, a brez otroka v naročju. Spet jih je z roko povabila, naj se ji približajo. Bila je vesela. Približali so se ji in padli na kolena. Z Gospo so molili Oče naš in Slava Očetu. Po molitvi je spregovorila z njimi. Ivanka jo je takoj vprašala za svojo mamo, ki ji je umrla dva meseca prej. Ko so jo vprašali, ali se bo naslednji dan prikazala, je prikimala. Poslovila se je od njih, rekoč: "Zbogom, angeli moji."
Tega dne nista šla na Brdo Ivan Ivankoviæ in Milka Pavloviæ, sestra Marije Pavloviæ. Namesto njiju sta šla tja Marija Pavloviæ in Jakov Čolo. Od takrat naprej so prav ti ostali kot vidci, in sicer od 25. junijal. 1981, kar je postal datum obletnice prikazovanj po želji "Kraljice miru".
Tretji dan
Ko je nastopilo jutro tretjega dne prikazovanj v petek 26. junija 1981. je šest preprostih međugorskih otrok čutilo vedno večje vznemirjenje. bilo je mučno, pripoveduje vidkinja Vicka Ivankoviæ, ker še nihče ni prav vedel kaj se dogaja in kako se bo izteklo. Pa vendar, komaj smo čekali, kdaj bo ura 18. popoldne. Čez dan smo delali kolikor smo mogli urno, samo da bi ob času mogli na Podbrdo ali Crnico, kraj prikazanja, saj nam je prejšnji dan svetleča in nepopisno lepa podoba mlade žene obljubila, da ponovno pride. Ko so se popoldan povzpeli v hrib po poti nad hišami zaselka Biakoviči je sonce bilo še visoko. Hitro se je zabliskala svetloba, ki so jo opazili številni drugi ljudje in to trikrat. Otroci so že zagledali podobo precej oddaljene žene. Poleteli so k njej kot s perutmi. Vicka je s seboj ponesla blagoslovljeno vodo. Po naročilu starejših žena, ki so zapovedale, naj jo pokropijo, kajti prikazen bi lahko bila tudi od hudega.In storili so tako. Vicka pripoveduje, ko sem se ji dobro približala, nisem varčevala z vodo. Poškropila sem jo in rekla na ves glas: "Če si ti Marija, ostani z nami, če nisi, pojdi od nas!" Neopisljivo lepa se je nasmejala in zdelo se nam je, kot da jo to početje veseli. Vendar nič ni odgovorila. Ni lahko stati pred njo. Padli smo na kolena in začeli nekaj moliti. Potem, o je tudi ona z nami molila in prepevala, se je Mirjana ojunačila in jo vprašala:"Kdo ste in kako vam je ime?" Prelepa je jasno in glasno odgovorila: "Jaz sem Blažena Devica Marija." Nekaj sto ljudem, ki so bili z otroki se je vrtelo v glavi: odkod zdaj tu Marija? Kaj hoče z nami? Kamo bo vse to pripeljalo? In še marsikaj, pripoveduje Vicka. Ljudje so otroke obstopili, hoteli so jim biti čim bližje. Marija je smeje še gledala po ljudeh, na Križevec in dol po polju pravi. Ob tem pa so ji ljudje hodili po obleki ali bolje po pajčolanu. Na vprašanje, ali je bila nejevoljna, Vicka odgovarja: "Marija ne zna biti nejevoljna. Ona ni tako kot smo mi. A njej je lahko , ljudje navalijo k nam, vedo, da kjer smo mi je Marija, pa nas obstopijo in ji pohodijo pajčolan. Takrat je za trnutek izginila, pa se je spet pojavila. Tega dne so jo otroci videli večkrat. Marsikaj so jo takrat vprašali. Najmlajši Jakov jo je vprašal nekaj o patrih, gotovo mu je naročil kateri od njih. Marija je rekla, naj patri trdno verujejo in varujejo vero. Marija in Jakov sta ju nato prosila naj da kakšno znamenje, ker ljudje o njih marsikaj govorijo: da so lažnjivci, da so uživalci mamil in še marsikaj drugega. Marija pa jim je odgovorila: "Angeli moji, vedno je bila krivica na svetu. Nič se ne bojte! Vidca Ivana tega dne ni bilo pri prikazanju, ker je ostal v Čitluku z nekim sorodnikom. Ko se je pozneje vrnil domov, so mu starši rekli naj ne gre na Podbrdo, ker je utrujen in ker je že tako zamudil. Pa vendar šel je ven na hrib pred hišo in tam kleče molil. Nenadoma se mu je prikazala Marija. Na vprašanje ali ga je grajala, ker je zamudil in ni šel gor je Vicka odgovorila: "Nihče od vas ne ve, kako je Marija dobra in kako nas ona razume. Rekla mu je, naj bo miren in pogumen." Pozdravila ga je in odšla. Preden so se ostali otroci vračali s hriba jimje rekla: "Zbogom, angeli moji. Pojdite v božjem miru." Potem je izginila, otroci pa so se počasi vrnili domov.
Četrti dan
V soboto 27. junija, se je na Podbrdu zbrala ogromna množica ljudi.
Gospa se je otrokom prikazala trikrat. Veliko so jo spraševali in rade volje jim je odgovarjala. Glede duhovnikov jim je rekla: "Duhovniki naj trdno verujejo in branijo vero ljudstva." Mirjana in Jakov sta ponovno prosila za znamenje, ker so jim nekateri očitali, da lažejo ali so drogirani. Odgovorila jim je:"Ničesar se ne bojte!" Na vprašanje, zakaj se jim ne prikaže v cerkvi, čeprav se je kasneje to tudi zgodilo je odgovorila: "Blagor tistim, ki ne vidijo a verujejo."
Peti dan
28. junija se je zbrala velika množica (okrog 15.000) ljudi na kraju prikazovanj. Prav tega dne je tedanji župnik p. Jozo Zovko izprašal vidce o dogajanjih v zvezi z Gospo. Ob istem času se je spet prikazala. Molila je z otroki in odgovarjala na vprašanja, ki so jih postavili ljudje. Odgovorila je: "Ljudje naj molijo in trdno verujejo!" Vicka jo je vprašala: "Kaj želiš od naših duhovnikov?" Zanje je ponovila, naj trdno verujejo in drugim pri tem pomagajo. Tega dne se je večkrat pojavila in izginila. Otroci so želeli, da bi se prikazala v cerkvi, da bi jo vsi videli. Odgovorila je: "Blagor tistim, ki ne vidijo, pa verujejo." Otroci so bili presrečni, množica pa znova presenečena.
Šesti dan
29. junija so otroke odpeljali v Mostar na zdravniški pregled, da bi ugotovili ali so umsko zdravi. Zdravnica (po veri muslimanka) je dejala: "Otroci niso neumni, ampak tisti, ki jih je sem poslal." Brž ko so se vrnili in šli na mesto prikazovanj, so ugledali Gospo. Ogromno ljudi se je zbralo in Devica Marija jih je potolažila, naj se ničesar ne bojijo, ampak naj trdno verujejo. Neka zdravnica, ki je bila tam navzoča se je želela dotakniti Device Marije.Vidci so jo vodili za roko do ramen Gospe in takrat je začutila, kot da gre skoznjo elektrika. Prej je dvomila, nato pa je izjavila: "Tu se dogaja nekaj izrednega." Istega dne je Gospa čudežno ozdravila malega Danijela Setka, ki so ga starši prinesli in tam molili za njegovo zdravje.
Sedmi dan
30. junija sta dve mlajši ženi vzeli na izlet vidce, a je bila le pretveza, saj sta hoteli le otroke oddaljiti od kraja prikazovanj in se pozno vrniti. Po nekem notranjem glasu so ob običajnem času prikazovanj otroci prosili, da morajo iz avta. Izpustili sta jih. Imeli so videnje zraven ceste! Prestrašeni sta se odpeljali naprej brez otrok.
Kmalu za tem so prepovedali pristop na Podbrdo, najprej vidcem, potem še ljudem. Policija je vse nadzirala in zavračala ljudi z mesta prikazovanj. Gospa pa se je vidcem prikazovala doma in vinogradih, kjer so se skrivali pred policijo. Tako se je vse odvijalo do 15. januarja 1982. Medtem je župnik usmerjal ljudi v cerkev, da bi molili rožni venec in bili pri sveti maši. Otroci pa so ob videnjih poslušali Marijina sporočila, opomine, spodbude itd.
Na praznik Marijinega vnebovzetja je Marija eni od vidkinj povedala, da morajo vsi čim več moliti in se postiti, da bi se ljudje spreobrnili. Velikokrat je rekla, naj ljudje ne čakajo na njeno znamenje temveč naj se čimprej spreobrnejo in vse kar Ona počne, denimo ozdravlja številne ljudi in tako naprej, pravi Vicka, vse to dela zato, da bi ljudi vodila k pomirjenju z Bogom. Ni se zamanj pojavil napis na nebu, ki ga je vse videlo: "MIR" Miru pa med ljudmi ni brez miru z Bogom. Toda Marija ni rekla samo tega, še koliko drugih opominov je dala nam vidcem in drugim ljudem.
Otroci pripovedujejo, da so v stiski Marijo zelo, zelo nadlegovali da naj pusti kakšno znamenje, da bi ljudje verjeli, da se resnično prikazuje. Najprej je izginjala ali pa je začela kaj moliti ali prepevati. Z besedami jim ni takoj obljubila pravijo otroci, temveč je hotela da so prestali nekaj preizkušenj. Ne mislite si, da smo z njo delali kar smo hoteli. Kar nekaj mesecev je minilo, da nam je prvič zagotovila, da bo res pustila znamenje. Takrat nam je odleglo. Si lahko mislite, kako so nas od vseh strani stiskali.Časopisi, pripovedovanja, vse vrste zapisov in zasliševanj. Vidno znamenje je eno od desetih skrivnosti, ki nam ga je razodela. Otroci vedo, kdaj se bo pojavilo in kakšno bo, vendar dodajajo: kdor bo s spreobrnjenjem čakal do znamenja - gorje mu! Mnogi bodo prišli, se mogoče znamenju poklonili, ne bodo pa verjeli. Bodite srečni, če niste med njimi. Nekaj podrobnosti pa je le razkrila. Povedala je, da bo Marija znamenje pustila na Podbrdu na kraju prvega prikazanja. Prišlo bo nenadoma in bo na zemlji in vsakdo ga bo lahko videl. Bo trajno in nihče ga ne bo mogel uničiti. Lokalne cerkvene oblasti v Mostarju so sd otrok zahtevale, da opišejo kakšno bo znamenje in kdaj pride, da to pismo pred njimi zapečatijo in ohranijo do pojava znamenja vendar otroci niso pristali na to. Vicka je dejala: "Nočem o tem nobene besede". Pozneje smo izvedeli, da morajo vidci o tem še molčati.
Prav v cerkvi, kjer so otroci vodili rožni venec je videl Gospo tudi župnik pater Jozo Zovko in takrat zapel:"Lepa si, lepa, roža Marija." Vsi v cerkvi so opazili, da je moral nekaj lepega doživeti. Kasneje je to potrdil, čeprav je prej dvomil o prikazovanjih. Od tega trenutka pa jih je branil z vso močjo.
Od 15. januarja 1982 dalje so imeli otroci videnja v "kapeli prikazovanj" v cerkvi na desni strani prezbiterija, nasproti zakristije. To je predlagal župnik in Gospa se je s tem strinjala. Od aprila 1985 so morali na ukaz mostarskega škofa (sedaj že pokojnega) mons. Pavla Žaniča zapustiti kapelo. Vidci so potem prihajali v sobico župnišča poleg cerkve. Celo na cerkveni kor so se morali za nekaj časa zateči in so tam sledila videnja. Gospa se je še naprej prikazovala kljub mnogim nevšečnostim in oviram. Ni se prikazala vedno ob istem času in kjer bi otroci hoteli. Tudi trajanje je bilo različno, od dveh minut do ene ure. Gospe niso videli le otroci, ampak se je prikazala tudi drugim osebam različne starosti, kulture in poklicev.
GOSPEJINO LEPOTO JE NEMOGOČE OPISATI
Prve priče, prve osebe, ki so prinesle glas o gospejini navzočnosti v župniji Međugorje so bili vidci. Mirjana Dragičeviæ – Soldo je vidkinja , ki je skupaj z Ivanko Ivankoviæ prva zagledala Gospo ( vidci Devico Marijo nazivajo z Gospa) 24. junija 1981 leta .
Gospo sta Ivanka in vi videli kot prvi od šestih vidcev. Kasneje so se vama priključili drugi. Kakšen je bil ta prvi stik, to prvo srečanje z Gospo in kako je vse to skupaj potekalo?
Vedno se rada spominjam svojega prvega srečanja z Gospo. Pred tem nikoli nisem slišala za Lurd, Fatimo, ali za možnost Gospejinih prikazovanj na zemlji. Mislila sem: Gospa je v nebesih in mi se ji priporočamo. Starši nam o tem v tistih časih Jugoslavije niso pripovedovali. Ko mi je tistega prvega dne Ivanka rekla, da je Gospa na hribu jo nisem niti pogledala. Mislila sem, da to ni mogoče, pa sem ji samo rekla:”Da, Gospa nima pametnejšega dela, zato je prišla k tebi in meni.“ Pustila sem Ivanko na Podbrdu in prišla do prvih hiš v vasi. No, nekaj je v meni govorilo naj se vrnem k Ivanki. Vrnila sem se in jo zagledala na istem mestu. Ona pa mi je rekla: ”Poglej, prosim te!“ Obrnila sem se proti hribu in zagledala ženo v sivi halji z detetom v naročju. Ne morem reči, kakšni so bili občutki niti ne morem reči, da sem občutila srečo, veselje, ali strah, ali sem bila živa ali mrtva, ali sem bila prestrašena. Vse to je bilo v meni pomešano. Ničesar nisem mogla narediti, kot samo gledati. V tem trenutku je prišel Ivan. Ko je zagledal Gospo, je pobegnil domov. Za njim je do nas prišla Vicka, ki je iskala mene in Ivanko. Vse to se je odvijalo v sekundah in ko je Vicka opazila Gospo, je ravno tako pobegnila. Rekla sem Ivanki, kdo ve, kaj mi to sploh vidimo. Bolje je, da gremo domov. Nisem še do konca izgovorila, že smo bežali proti našim hišam.
Kaj ste potem naredili?
Takrat sem bila na počitnicah pri stricu in stari mami. Takoj sem jim povedala, da mislim, da sem videla Gospo. Stara mama mi je rekla naj vzamem v roke rožni venec in molim, Gospo pa naj pustim v nebesih, kjer ji je mesto. Poslušala sem jo in o tem nismo več govorili. To noč nisem imela miru. Pomirila sem se šele, ko sem vzela rožni venec in molila. Kot, da me je prevzela neka nadnaravnost. Naslednji dan 25. junija smo delali vse, kot druge dneve. Jakov in Marija sta nama rekla, kako smo srečni, ker smo videli Gospo in da bi jo oni prav tako želeli videti. To sta rekla iz srca.
Ob času, ko smo prejšnjega dne videli Gospo sem občutila v srcu, da moram oditi na isto mesto. To sem rekla svojima stricema in onadva sta se odločila, da pojdeta z menoj. Ko smo prispeli tja smo tam že našli Vicko s svojimi starši ter Marijo, Jakova in Ivana. Z vsakim izmed nas je nekdo prišel, ker so čutili odgovornost za svoje otroke. Lahko rečem, da je takrat bilo že pol poti za nami. Gospo smo na istem mestu videli tega dne, ki ga obeležujemo kot obletnico prikazovanj. Takrat smo prvič prišli v Gospejino bližino in tako so se začela naša vsakodnevna prikazovanja.
Koliko let ste takrat imeli in kaj so vam vse rekli vaši starši?
Imela sem 16 let. Lahko si mislite, kako so se počutili moji starši. Takrat so bili še v Sarajevu. Teta je po telefonu takoj poklicala mojo mamo in ji rekla, da se z menoj nekaj dogaja in da sem videla Gospo. Mama se je prestrašila in jo vprašala, ali izgledam normalno, na kar je teta odgovorila, da sem ista kot prej. Mati je prišla do zaključka, da se z menoj vseeno nekaj dogaja, ker o takih stvareh jaz ne bi lagala. Starši so takoj pripotovali v Međugorje. Vse sem jim povedala in dodala, da sem se pripravljena za vse, kar občutim boriti, ker vse to tudi resnično doživljam. Verjeli so mi in mi rekli naj govorim samo resnico in naj se ničesar ne bojim, oni pa mi bodo stali ob strani. To mi je veliko pomenilo.
Kako ste vedeli, da je to kar vidite Gospa?
To je nekaj v srcu. Ko vidiš Gospo, vidiš nebesa. Ne samo, da vidiš nebesa, ampak jih tudi občutiš v svojem srcu. Občutiš, da je tvoja Mati s teboj.
Ljudje so bili takrat preplašeni in prosili, da Gospa pusti nek znak?
Da, ljudje so nam govorili, če že vidimo Gospo naj od nje zahtevamo neko znamenje. Prosila sem Gospo za to znamenje. V tem trenutku me je Vicka vprašala koliko je ura? Pogledala sem na svojo uro, ki pa ni bila točna. Ne morem to pojasniti, toda ura je delala. Kasneje je policija zasegla to mojo uro in strokovnjak mi je rekel, da tako obrnjena ura nikakor ne bi mogla delovati pa je vendar delala. Tako so ob tej malenkosti ljudje verjeli.
Nekdo od vidcev je pripovedoval zakaj se Gospa ne prikazuje vsem.
Jaz se tega ne spominjam. Mi smo takrat živeli v nekem drugem svetu. Takrat me ni zanimalo, ali nam ljudje verjamejo, ali ne. Živela sem samo za tisti trenutek, ko bom spet zagledala Gospo. Zakaj bi vam lagala? Spomnite se, da v tistem času ni bilo prav prijetno biti videc. Nisem imela razloga, da bi lagala . Ne morem reči, da nam niso verjeli. Govorim za našo vas. Oni so bili z nami. Ti ljudje so toliko trpeli, toliko pomagali. Če oni ne bi bili z nami, ne vem, kako bi se to odvijalo. Kar nekaj dni nismo smeli oditi na kraj prikazovanj. Ljudje so nas skrivali, branili in prikazanja smo imeli vsak dan v drugi hiši. Zares so nam verjeli.
Kako Gospa izgleda, kako veste, da prihaja k vam? Ali molite pred videnjem?
Vedno molimo pred prikazovanjem., da se pripravimo na srečanje z njo. Gospa je vedno ista.V teh letih se ni niti malo spremenila. Vedno ima sivo haljo in belo vlečko razen za Božič in Veliko noč, ko je halja zlate barve. Ima dolge črne lase, ki se vidijo izpod vlečke. Ima plave oči in je prelepa. Lepoto, ki jo izžareva je nemogoče opisati. Preden se nam Gospa prikaže včasih vidim svetlobo, včasih takoj njo, vem pa, da se mi bo prikazala po občutkih, ki me v tistem trenutku prevevajo. Gre za sekunde, ko v sebi občutim toliko ljubezni, toliko lepote, da bi me enostavno v tem trenutku razneslo od ljubezni in lepote, če se mi ona ne bi prikazala.
Rekla ste, da Gospa prihaja na zemljo, ali nikoli ne stopi na njo?
Nikoli je še nisem videla, da bi se dotaknila zemlje.
Kje se vam je vse Gospa prikazovala?
V moji hiši, na hribu prikazovanj, na mnogih mestih. Pomembno je le, da so ta mesta dostojna njenega prihoda.
Ko se pogovarjate z Gospo, ali se jo dotikate, ali spregovori ona prva, ali vi?
Večinoma Gospa prva spregovori. Jaz ji postavim vprašanja za bolne, za tiste, ki ne verujejo. Gospe se nikoli nisem dotaknila niti ona mene. Vsa ta leta prikazovanj me Gospa uči, tako sem jo razumela, da za njo ne obstajajo privilegirani otroci. Za njo smo vsi enaki. Vsi smo njeni otroci in vse nas ljubi na isti način z materinsko ljubeznijo. Meni je pokazala, da sem ista kot ostali. Uporabila me je, da bi po meni dajala sporočila. Nič bolj vredna nisem od drugih , da bi se lahko dotikala Gospe. Za vse, kar sem želela v življenju sem morala prosit6i, ali nikoli se nisem drznila vprašati Gospo, da se je dotaknem. Vem tako kot mi vsi: poklekni, moli, posti se in dobil boš.
Gospa vam je dala deset skrivnosti.
Vidci se med seboj nikoli ne pogovarjamo o skrivnostih. Pogovarjamo se o sporočilih,ker ima vsak od nas drugačno poslanstvo. Zaupala mi je deset skrivnosti in ko sem dobila deseto skrivnost so mi prenehala vsakodnevna prikazanja. Tako je bilo tudi z Ivanko in Jakovom in mislim, da bi se moralo enako zgoditi z ostalimi vidci. Morala sem izbrati duhovnika, kateremu bom povedala vse svoje skrivnosti. Izbrala sem fra. Petra Ljubičiæa Jaz jih bom zaupala njemu, on pa jih bo povedal naprej. Gospa nas uči, da se ne pogovarjamo o skrivnostih, ampak, da molimo. Kdor njo občuti kot Mater in Boga kot svojega Očeta se ničesar ne boji. Bojijo se tisti, ki ne verujejo, ki se še niso prepustili Bogu. Mi, kot človeška bitja govorimo kaj se bo dogajalo v bodočnosti, iščemo neke skrivnosti , če pa bolje razmislim, kdo od nas bo jutri še živel. Morda se bo naša bodočnost končala nocoj.
Govorilo se je, da te skrivnosti govorijo o cerkvi, bodočnosti sveta, o župniji Međugorje?
Jaz lahko samo to rečem, da nimam osebnih skrivnosti, veljajo za nas vse.
Med skrivnostmi se omenja nek veliki znak na mestu prikazovanj, katerega bo Gospa pustila kot znamenje svoje navzočnosti . Ljudje, ki ga bodo obiskali bodo začeli verovati v Marijino navzočnost. Ali veste, kdaj bo ta znak postavljen?
Vem, kdaj bo ta znak, vem kako izgleda in vsi bodo videli, da je to od Boga in da to ni možno narediti s človeško roko. Dodala bi še, da za Boga našega Očeta , kot nas Gospa uči nikoli ni prepozno, da se spreobrne. Neka sporočila se napačno razlagajo in napačno prenašajo, ker za mater nikoli ni prepozno, če ji otrok reče oprosti.
Gospa je rekla, da se moli in posti za dogodek sedme skrivnosti in da se silnost tega dogodka lahko omili?
Ko sem dobila deseto skrivnost, sem bila v Sarajevu. Prosila sem Gospo, če bi se morda en del te skrivnosti dalo spremeniti. Rekla nam je, da se postimo in molimo. Mnogo redovnic in duhovnikov se mi je priključilo k postu in molitvi in Gospa je povedala, da je ta del skrivnosti spremenjen. Rekla mi je, da jo nikoli več česa takega ne prosim, ker se mora Božja volja izpolniti v popolnosti.
Mirjana, imeli ste vsakodnevna videnja od 24. junija 1981 do 25. decembra 1982. Takrat vam je Gospa zaupala poslednjo skrivnost. Obljubila je, da boste imela prikazanja celo svoje življenje in to 18. marca na svoj rojstni dan. Tako je bilo vsa ta leta. Od leta 1987 pa imate posebno vrsto srečanja z Gospo. Molita za nevernike. Povejte nam o teh srečanjih, ker nihče od vidcev nima take vrste srečanj z Gospo razen vas.
Želela bi nekaj povedati v zvezi s prikazovanjem na moji rojstni dan. To je zgrešeno. Gospa ni izbrala ta dan, ker je moj rojstni dan in ga nikoli kot takega ni poimenovala, celo šalim se in pravim, da mi nikoli ni čestitala za rojstni dan. Zakaj je izbrala ravno 18. marec, bo še čas pokazal . Zakaj pa je izbrala vsak drugi dan v mesecu? Gospa nikoli ne reče ”neverniki“, ampak tisti ki še niso spoznali Božje ljubezni. Zaupala mi je ravno to poslanstvo, da molim za njih. Gospa pravi, da vsi mi, vsi ljudje, ki občutijo Gospo lahko spremenimo nevernike, toda samo z našo molitvijo in z našim zgledom. Pravi, da v naših molitvah na prvem mestu molimo za grešnike, ker če molimo za njih, molimo za našo bodočnost.
Ali so vas ta srečanja presenetila? Kako se je to zgodilo? Ko dobite deseto skrivnost se vam ne prikazuje več vsak dan ampak samo enkrat letno.
To me ni presenetilo, ker mi je Gospa že 1982 leta povedala, da bom imela videnje enkrat na leto, to je 18. marca in da bom imela izredna videnja.
Ali pri izrednih videnjih vidite Gospo kot 18. marca, ali je to samo govor srca?
Gospo vidim vedno kot jo vidim 18. marca. Največkrat jo vidim žalostno, in včasih s solznimi očmi, ker smo vsi mi njeni otroci; verniki in neverniki in njo kot mater boli srce za tistimi, ki niso spoznali Božje ljubezni.
Kaj Gospa govori svetu? Zakaj je Bog dovolil Mariji, da je spregovorila? Kaj Bog po Mariji želi od človeka?
Všeč mi je tole vprašanje:”zakaj je Bog dovolil Mariji, da je spregovorila svetu.“ Na 16. obletnico prikazovanj nam je Ona rekla:” Dragi otroci, z vami sem 16 let in to vam je dokaz, kako vas Bog ljubi.“ Tudi jaz zaključujem, da je tako dolgotrajno druženje naše drage nebeške matere samo dokaz koliko nam je Bog pripravljen dati, in koliko nas ljubi, da nam toliko časa dopušča, da je Marija z nami, da nam govori in nas spreobrača. To je zelo potrebno današnjemu svetu. Vse imamo, samo ljubezni nimamo. Gospa nas poučuje po molitvi in sporočilih, da se obrnemo k pravim stvarem, k Bogu ki smo ga pozabili, rožnemu vencu, spovedi, sveti maši in postu. Brez teh stvari ne bomo nikoli srečni in nikoli ne bomo imeli pravega miru.
Zakaj trajajo prikazovanja tako dolgo?
Vsi bodo razumeli zakaj tako dolgo. Jaz o tem sedaj ne morem govoriti. Meni se vedno zdi kratko. Ne morem razumeti, da Gospo vidim že dvajset let. Vsako srečanje z njo je kakor, da bi jo šele prvič videla.
Morda zato, ker vam je postala tako sorodna ta nebeška stvarnost v vsakdanjem življenju. Kako je pravzaprav živeti v tem svetu in z eno nogo biti že v nebesih?
Iskreno vam povem, če ne bi bilo Božje pomoči in da to nebi bila Božja volja, nebi mogli živeti normalno. Imam dve hčerkici in bi kot vsaka mati dala življenje za svoje otroke, toda v trenutkih, ki jih preživljam z Gospo one za mene, kot da nebi obstajale. V meni je samo želja, da me Gospa popelje s seboj. Ta primer sem vam dala, da dojamete kakšen je občutek biti z Gospo. Ko Ona odhaja začutim, da sem ostala na zemlji in to je taka bolečina, da jo vzdržim samo z molitvijo, z rožnim vencem v roki in močjo, ki mi jo Bog daje da lahko nadaljujem in izpolnjujem njegovo voljo.
To kar ste vi sedaj rekli o svojih hčerkicah, je isto Ivan rekel za svojo ženo in otroke. No, Mirjana kako vaša družina doživlja to dejstvo, da ste vidkinja, da vas je Bog na poseben način izbral? Kaj poreko vaši otroci ko vedo, da se boste srečala z Gospo?
Imam podporo pri svojem možu, ki je vedno z menoj. Razume me in mi je zares v veliko pomoč, ker brez njega polovico od vsega nebi mogla narediti. Moji otroci s tem odraščajo in razumejo to povsem normalno, kot da tako mora biti. Mislim, da nam Bog po naši skupni družinski molitvi pomaga.
Omenili ste družinsko molitev. Mnogi govorijo, da za to nimajo časa. Kaj bi priporočila mladim družinam?
Za nekaj kar si od srca želite se vedno najde čas. Spet ne živimo tako hitro, da se nebi mogli usesti in se posvetiti nebeškemu očetu, biti eno uro z njim in se mu zahvaljevati za vse, za vsako malenkost ki nam jo daje in daje nam toliko, da bi bila ena ura prekratka za molitev. Ne verjamem vsem tem ljudem, ki pravijo da nimajo časa. Mislim da je to pomanjkanje vere, pomanjkanje želje. Meni je žal za vse te ljudi in zato za njih molim.
Ali se je v katerikoli stvari vaše življenje spremenilo zaradi prejšnjih in sedanjih nadnaravnih izkušenj?
Kot večina deklet sem bila pred začetkom prikazovanj vzgajana v krščanskem duhu. Vsak večer se je molil rožni venec in postili smo se ob petkih. Že od malega sem naučena da je Bog na prvem mestu in potem vse ostalo. To mi je Gospa kot mati še bolj potrdila in me še več o tem naučila. Približala mi je dragega Boga ki nas ljubi. Približala mi je Jezusa, njegovo ljubezen in mi pomagala v spoznanju da imam zares vse na tem svetu. Če imaš Jezusa, imaš mir.
Povejte nam Mirjana kaj za to dvajseto obletnico Gospa pričakuje od svojega ljudstva in kaj posebej od nas župljanov?
Kaj lahko mati pričakuje od svojih otrok? Srečna je, če vidi da so našli srečo v življenju. To je tisto kar Gospa želi od nas. Mi smo lahko srečni samo, če sprejmemo njena sporočila. Prosila bi vse župljane in ostale brate in sestre, da molijo za tiste ki še niso spoznali Božje ljubezni, toda molijo naj na Gospejin način. Najprej naj začutijo ljubezen do njih, da jih občutijo kot brate in sestre in ne da jih obsojajo in kritizirajo. Enostavno, da jih ljubijo in molijo za njih. Na ta način bomo molili tudi za nas in obenem obrisali solze na svojem obrazu zaradi nevernikov.
Pričevanje međugorske vidkinje Vicke Ivankoviæ
o nebesih, vicah in peklu:
Z Jakovom sva bila pri njem doma. Prišla je Marija in rekla: "Zdaj bosta šla z mano, da vidita nebesa, pekel in vice." Tedaj je Jakov rekel: "Draga Gospa, ti kljub vsemu popelji Vicko; ona ima več bratov in sester, jaz sem sam", ker je mislil, da bomo odšli in se ne bomo več vrnili. Tudi jaz sem v tistem trenutku mislila :"O Bog, koliko dni bomo potrebovali, koliko ur, ali bomo šli proti nebu ali proti zemlji." In v nekem trenutku je Marija mene prijela za desno roko in Jakova za levo in naju odvedla. Strop se je odprl samo tako na široko, da smo se lahko vzdignili skozi. Nismo uspeli niti treniti z očesom, že smo bili v nebesih; en veliki brezkončni prostor - svetloba, ki tu na zemlji sploh ne obstaja in videla sva ljudi oblečene v sive, roza in rumene obleke. Hodijo, molijo, pojejo, nad njimi krožijo mali angeli. In Marija je rekla: "Vidita, kako presrečne so osebe, ki se nahajajo tu v nebesih. Tu je radost, ki se z besedami ne da opisati in tu na zemlji ne obstaja.
Vice so ravno tako en velik prostor. Samo tam se ljudje ne vidijo. Vidi se edino tema, siva kot pepel. Osebe se stresajo, udarjajo, razbijajo. Za njih je potrebno čim več moliti.Potrebni so naših molitev, da se rešijo iz vic.
A pekel. V peklu je na sredini veliki ogenj. Najprej so nama bili pokazani ljudje v normalnem stanju in kakšni so potem. Potem, ko izidejo iz ognja, so kot razne živali, kot da nikoli niso bili ljudje. In čim globlje se pogrezajo v ogenj, vse bolj so proti Bogu. Tako, da je Marija rekla, da so osebe, ki se nahajajo v peklu, odšle same s svojo voljo, ker so to same želele. A osebe, ki žive tu na zemlji pa delajo vse proti Božji volji, že tu na zemlji živijo pekel, potem to samo še nadaljujejo.
Marija pravi, da obstaja veliko ljudi, ki živijo na zemlji in mislijo, ko se na zemlji umre, se vse konča. Nasprotno, varamo se. Tu na zemlji smo samo prehodno.
Veselo branje , upam da se s-preobrnete .
