Škof Rožman

8888

mesija - Assassin's Creep
8. jul 2010
32.904
5.654
113
blizu močvirne prestolnice
Ker imam blokado pri temi o škofu Rožmanu bom tu odgovarjal. Moderatorji kako lahko dopuščate da mi blokirajo odgovore pri temi o škofu Rožmanu in v politiki pri Tauferju?

»Težko je danes biti škof!« Slika

15.11.2009

Pred 50 leti je v Clevelandu umrl ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman

Škof dr. Gregorij Rožman je svojo škofovsko službo v Ljubljani opravljal od leta 1930 do 1945 (čeprav je bil škof do smrti leta 1959), to je v času, ko je bil slovenski narod zaradi okupacije, vojne in komunistične revolucije v svoji novejši zgodovini najbolj prizadet. Med drugo svetovno vojno in po njej, vse do danes, je ena od najbolj napadanih osebnosti na Slovenskem s strani (post)komunistov, čeprav je vse svoje besede in dejanja namenil temu, kar je zahtevala od njega škofovska služba: veri in varnosti svojih vernikov.

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčičah v župniji Šmihel nad Pliberkom na avstrijskem Koroškem. Od jeseni 1904 je študiral na celovškem bogoslovju, novo mašo je imel 4. avgusta 1907 v rojstni župniji, po posvečenju je bil leto dni kaplan v Borovljah, potem pa je nadaljeval s študijem na Dunaju. Po podiplomskem študiju v Avguštineju (promoviral je 29. junija 1912) je kratko deloval kot prefekt malega semenišča v Celovcu. Od septembra 1913 je v Celovcu predaval kanonsko pravo, v letih od 1914 do 1919 pa je bil profesor moralne teologije in kanonskega prava ter hkrati spiritual. Ker je po prvi svetovni vojni senžermenska pogodba plebiscitno območje na Koroškem razdelila v coni A in B in je bila cona A pod jugoslovansko upravo – s tem je izgubila stik s Celovcem –, je krški škof Adam Hefter 29. julija 1919 ustanovil poseben generalni vikariat v Dobrli vasi, dr. Gregorij Rožman pa je bil imenovan za pravnega svetovalca generalnega vikarja prošta Matija Randla.

Ljubljanski škof

Ko je bila leta 1919 v Ljubljani ustanovljena univerza, je dr. Rožman sprejel vabilo Teološke fakultete na novo ustanovljeni univerzi v Ljubljani, da prevzame profesuro za cerkveno pravo. 17. marca 1929 je bil imenovan za koadjutorja ljubljanskega škofa s pravico nasledstva. Na duhovnih vajah julija 1929 je začrtal svoj škofovski program, ki ga je v svojih beležkah povzel v dve točki: Crucis pondus et praemium – Teža križa in plačilo (moje življenje), te besede je vzel tudi za svoje škofovsko geslo, in Duc in altum – Odrini na globoko (moje delovanje).

Dne 1. avgusta 1930 je dr. Gregorij Rožman postal ljubljanski škof, vse do smrti v Clevelandu 16. novembra 1959. Ostal je torej nominalno ljubljanski škof tudi potem, ko je svojo škofijo 5. maja 1945 zapustil in se odpeljal na Koroško.

V svojem prvem pastirskem pismu je oktobra 1930 navedel temeljna izhodišča svoje škofovske službe. V nasprotju s svojim predhodnikom škofom Jegličem je bil Rožman »človek govorjene besede«. Slovel je kot izredno dober in prepričljiv govornik, ki je dosegel srca svojih poslušalcev oz. sogovornikov. Bil je predvsem dušni pastir in ne politik ali diplomat. Zelo težko se je odločal, očitali so mu celo, da je bil pod vplivom svoje okolice, da je bil popustljiv, mehkega srca in splošna ocena je bila, da je takšna njegova koroška duša. Kot vedno pri takih posplošitvah je bila to samo delna, manj pomembna resnica. V načelnih vprašanjih, predvsem tistih verskega značaja, je bil jasen in odločen.

Škof Rožman si je zastavil program duhovne prenove škofije. Začel je pri duhovnikih. Prenovo škofije je kot njegov predhodnik Jeglič gradil predvsem na mladini. Bil je duhovni vodja telovadnega in vzgojno-izobraževalnega društva Orel, s katerim je bil povezan že kot profesor v Celovcu. Ko je jugoslovanska oblast konec leta 1929 Orla razpustila, ker se ni hotel vključiti v novo vsedržavno zvezo Sokol, je Rožman vzgojo mladine gradil na Marijinih družbah,

predvsem pa na Katoliški akciji. Zavzemal se je za preoblikovanje Katoliške akcije in se dogovoril z mariborskim škofom dr. Ivanom Jožefom Tomažičem za enotno organizacijo in koordinirano delovanje. Leta 1936 sta podpisala nova pravila, vendar jima v katoliškem taboru ni uspelo vzpostaviti edinosti.

Pomembna je Rožmanova vloga pri pripravi konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo (1935), a zaradi nasprotovanja srbske pravoslavne Cerkve do sprejetja ni prišlo (1937). Avgusta 1940 je pripravil škofijsko sinodo v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu. Zelo se je udejstvoval na socialnem in karitativnem področju, bil je član številnih društev.



Vojna in revolucija

Slika

Okupacija Rožmana ni presenetila. Pričakoval jo je, se je bal in svojo okolico kar naprej svaril, naj se ne slepi. Na dan okupacije je sežgal t. i. tajni arhiv.
Rožmanov odnos do grozodejstev okupacijskih sil vsekakor dokazuje – v ostrem nasprotju s tem, kar so mu pozneje podtikali komunistični oblastniki –, da nikoli ni bil prijatelj okupatorjev, posebno ne nemških. Ko je ozemlje, ki so ga zasedli Nemci, preplavil val aretacij in izseljevanja, se je Rožman takoj obrnil na Vatikan za pomoč, naj intervenira pri italijanski vladi, da se ta zavzame za zaprte duhovnike obeh škofij pri nemški vladi.

Ko so prišli italijanski okupatorji, je obiskal visokega komisarja šele, ko ga je njegova okolica k temu silila (20. aprila 1941). Grazioli je Rožmanu obisk vrnil in ga izkoristil za propagando. Izjavo o lojalnosti, ki so jo zahtevali tako od škofa kot od vidnih slovenskih politikov in gospodarstvenikov, je visoki komisariat ponaredil in jo dal v objavo, ne da bi se povezal s škofom, celo naslovnika je spremenil – pismo je naslovil kar na duceja. Končno je škof v časopisu prebral izjavo, ki niti ni prišla izpod njegovega peresa, niti je ni potrdil ali celo podpisal.

Škof Rožman se glede nasilja, ki so ga po okupaciji sprožili komunisti proti Slovencem, dolgo ni oglasil. Šele ko je to postalo sistematično, je zavzel kritično stališče. Že leta 1942 so komunisti poleg mnogih drugih Slovencev umorili tudi šestnajst duhovnikov, umore pa so spremljale lažnive klevete.

Zaradi okupatorjevega nasilja je v prvem obdobju vojne protestiral dvakrat. 24. oktobra 1941 je v pastirskem pismu jasno obsodil nemško nasilje nad slovenskim prebivalstvom. 26. septembra 1942 je obiskal visokega komisarja in obsodil nasilje italijanske uprave na zasedenem ozemlju v memorandumu. »Ko sem spomenico izročil Visokemu komisarju, je bil ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi bil zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si bili drznili stopiti osebno s tako vlogo,« je zapisal kasneje. Premišljeval je tudi o tem, da bi italijanskega okupatorja obsodil tudi s prižnice, a mu je papež maja 1942 ob obisku v Rimu to odsvetoval, češ da bo zaradi tega sam interniran kam v notranjost Italije, v škofiji pa ne bo nikogar več, ki bi lahko branil ljudi.

Oklevetana pomoč

Delovanja škofa Rožmana med vojno in revolucijo ni mogoče razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami. Prizadeval si je, da bi narodu pomagal, da bi s čim manjšimi izgubami prebrodil vojno. Globoko je bil prepričan, da bodo zavezniki zmagali in da bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot – izzval bi samo nepotrebne žrtve. Prav tako pa je bil tudi prepričan, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa bo, če bo prišel na oblast, tam ostal dolgo.
Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj zalegla, kmalu pa so Italijani spoznali, da se zavzema za vsakogar, ne glede na njegovo politično prepričanje. Papeža je obveščal o nemških in italijanskih grozodejstvih in prosil za pomoč.

Pri italijanskem okupatorju je posredoval za najmanj 1.210 posameznikov oz. družin in za okoli 2.500 ljudi v okviru skupinskih prošenj. Sprva je bil uspešen, ko pa so Italijani spoznali, da se zavzema za vse po vrsti, ga niso več upoštevali.

Eden najpogostejših očitkov škofu Rožmanu (od levice seveda) je njegova udeležba pri prisegi slovenskih domobrancev. Na prisegi 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu je imel ob 8.30 zjutraj mašo za domobrance, pri drugi prisegi ni bil navzoč, pač pa se je pojavil pri mimohodu domobrancev pred uršulinsko cerkvijo. Vse to je počel zato, da bi ob hudih preizkušnjah stal ob strani svojim vernikom.

Pot begunstva

Škof Rožman je zapustil Slovenijo 5. maja 1945 in tako kot mnogi drugi Slovenci postal politični begunec. Živel je v Anrasu pri Lienzu, v Celovcu in Salzburgu. 4. marca 1948 je odšel v Švico, od tam pa je 1. julija 1948 z letalom odpotoval v Združene države Amerike, kjer se je naselil pri mons. Johanu Omanu v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu.

Želel je tudi v Rim, da bi poročal papežu o stanju svoje škofije, vendar za to ni dobil dovoljenja. V Celovcu je napisal daljše poročilo papežu o svojem odhodu iz škofije, o stanju slovenskih beguncev v Avstriji in njihovih potrebah, o položaju v domovini in o vzrokih za poraz v boju proti komunizmu. Obenem je Svetemu sedežu ponudil odstop, z utemeljitvijo, da se kot »škof nikakor ne morem vrniti na svoj škofijski sedež, ker bi bil v svoji službi do nemogočnosti oviran«. Papež njegovega odstopa ni sprejel.

Škof Rožman je bil »potujoči misijonar«. Do smrti je po različnih krajih vodil kar 28 misijonov ter številne tridnevnice, duhovne vaje in druge pobožnosti. Veliko je pisal v različne slovenske časopise v tujini. Trikrat je obiskal Slovence v Argentini (1949, 1952, 1957), pa še Slovence v Čilu, Ekvadorju in v Kanadi. Tudi Zahodno Evropo je trikrat obiskal. Umrl je 16. novembra 1959.

Montirani proces

Slika

Komunistični režim je po vojni proti njemu uprizoril montirani (nepravni) proces. Vojaško sodišče IV. jugoslovanske armade ga je 30. avgusta 1946 v odsotnosti obsodilo na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo deset let po prestani kazni ter zaplembo premoženja – in po pritožbi mu je vrhovno vojaško sodišče odvzelo državljanstvo.

Umrl je v izgnanstvu, bil krivično obsojen in dolga desetletja ena glavnih tarč komunističnega obrekovanja. Po demokratizaciji Slovenije leta 1990 je dolgo trajalo, preden je bil sprožen postopek za njegovo rehabilitacijo. Državno tožilstvo je decembra 1995 prvič vložilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Revizija je bila potem zaradi nagajanja pristranskih sodnikov večkrat zavrnjena, argumentacija sodišča pa je močno spominjala na leto 1946.

Od leta 1995 do 2003 so bile vložene zahteve za obnovo procesa, med letoma od 1998 in 2009 pa zahteve za varstvo zakonitosti. Zadnjo zahtevo po varstvu zakonitosti je 31. decembra 2005 vložil naslednik škofa Rožmana na ljubljanskem škofijskem sedežu nadškof Alojz Uran. Vrhovno sodišče v Ljubljani je 1. oktobra 2007 sodbo iz leta 1946 razveljavilo, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani 10. aprila 2009 pa je bil kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavljen.

Pogreb škofa dr. Gregorija Rožmana povzemamo po knjigi Jakoba Kolariča Škof Rožman (Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1977):

Ko je škof Rožman 16. novembra 1959 umrl, so duhovniki pri Sv. Lovrencu odločili, da bo škofovo truplo ves čas do pogreba (v soboto, 21. novembra) ležalo v šentlovrenški cerkvi. Pogrebna maša bo v stolnici sv. Janeza.

Truplo škofa Rožmana so iz bolnišnice odpeljali najprej v pogrebni zavod. Tam so ga balzamirali in pripravili za pogreb, akademski kipar France Gorše je snel škofovo posmrtno masko. V sredo, 18. novembra, so škofa prepeljali v cerkev sv. Lovrenca, kjer so ga položili na mrtvaški oder. V cerkvi sv. Lovrenca, v kateri je škof navadno vsak dan maševal, kadar je bil doma, je njegovo truplo ležalo do pogrebnih svečanosti v clevelandski stolnici. /… /

/Janez Kopač, 1960/ »Od srede, 18. novembra popoldne do sobote, 21. novembra zjutraj se je opravljala v cerkvi sv. Lovrenca pred krsto pokojnega škofa Rožmana pobožnost posebne vrste. Ljudska pobožnost je bila to, taka kot jo narekuje ljubezen do predragega nadpastirja in duhovnega očeta. Nič narejenega, nič organiziranega, nič takega, kar bi bilo le v tolažbo živim. Vse je bilo osredotočeno v molitev za večni mir in pokoj v izgnanstvu umrlega škofa. Po cele ure sem preklečal ob krsti pokojnega škofa in skušal moliti. Pa so mi vedno znova uhajali pogledi k ljudskim množicam, ki so prihajale v cerkev molit. Po eno uro in še več so molili; nato pa prišli pred krsto, tipali škofovo roko, dolgo zrli v škofov spokojni obraz in tiho odhajali ter pri vratih še dajali za svete maše in za ustanove, ki jih je pokojni škof Rožman vzdrževal in vodil. Ta nenavadna procesija slovenskega ljudstva ob krsti pokojnega škofa Rožmana je nevzdržno trajala vse tri dni. Ob večernih urah je bil naravnost naval. Prišli so Slovenci iz vseh slovenskih župnij v Clevelandu, pa tudi od zunaj. Molili so za pokojnega škofa Rožmana križev pot, rožni venec, prepevali žalostinke, psalme in druge nabožne pesmi. In v tej tri dni trajajoči procesiji si zapazil Slovence vseh poklicev in stanov, stare in mlade, moške in ženske, fante, dekleta in otroke, duhovnike in laike ...

Od petka na soboto so se v to procesijo začeli uvrščati tudi Slovenci iz New Toronta in Toronta. Cerkev je bila odprta celo noč. Z obrazov vseh torontskih Slovencev se je odražala tiha, vdana žalost. Žalost ob misli, da škofa Rožmana ne bo več med nje, ko je k njim tako rad zahajal. Vdanost pa ob spoznanju, da se je Bogu zdelo škofovega trpljenja dovolj in ga je poklical k sebi v večni pokoj.«

Prvi večer so ob škofovi krsti peli žalostinke slovenski pevci iz župnije Marije Vnebovzete, drugi večer so peli pevci iz fare sv. Vida, v petek, tretji večer pa pevci iz župnije sv. Lovrenca.

V čas te nenavadne procesije spada tudi majhen dogodek z ganljivim ozadjem: pisatelj Karel Mauser je pod mašni plašč škofa Rožmana položil vršiček rožmarina. Mauser je ta dogodek opisal za desetletnico škofove smrti v verskem mesečniku Ave Maria.

Slovo

V soboto, 21. novembra, so se v cerkvi sv. Lovrenca od šestih zjutraj do prevoza trupla v stolnico sv. Janeza Evangelista v Clevelandu vrstile sv. maše za pokojnega škofa Gregorija Rožmana. /… /

Ko so krsto s truplom pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana pripeljali iz katedrale sv. Janeza, jo je sprejel v varstvo komisar slovenskih frančiškanov v Lemontu p. Benedikt Hoge, nakar so jo naložili na mrtvaški voz. /… /

Napočil je dan pogreba. V ponedeljek, 23. novembra, so se kmalu po pol šesti uri zjutraj začele sv. maše za pokojnega škofa Rožmana. Slovenski duhovniki so maševali pri vseh petih oltarjih, ki so v romarski cerkvi. Maše so se vrstile do desete ure, ko so se začeli pogrebni obredi. Najprej so duhovniki skupno odmolili Hvalnice (Laudes) iz oficija za mrtve. Nato je bila slovesna peta črna maša, ki jo je ob navzočnosti čikaškega pomožnega škofa Raymonda P. Hillingerja daroval p. Benedikt Hoge OFM, asistirala pa sta mu župnik Alojzij Žitko kot diakon in Viktor Cimperman, kaplan pri Sv. Vidu v Clevelandu, kot subdiakon. Ob škofovem sedežu pa sta bila župnika Vital Vodušek iz San Francisca in kaplan Franc Baraga iz Clevelanda. Obrede je vodil župnik Jože Mavsar, čigar starši, bratje in sestre so med drugo svetovno vojno zgoreli v gradu Dob pri Mirni na Dolenjskem. Med mašo je pel zbor duhovnikov pod vodstvom p. Vendelina Špendova OFM. Po slovesni zadušnici je škofu dr. Rožmanu v slovo imel slovensko pridigo p. Fortunat Zorman OFM, urednik mesečnika Ave Maria, za njim pa je v angleščini govoril pomožni škof Hillinger.

Pogreb

Šentlovrenški kaplan Julij Slapšak si je ves teden po škofovi smrti z vso skrbnostjo prizadeval, da je bilo vse pripravljeno za mrtvaški oder in škofov pogreb in da je spored vseh žalnih obredov in skupnih molitev za pokojnika potekal v lepem redu. Preden pa se je tisto jutro v cerkvi Marije Pomagaj v Lemontu začela pogrebna maša, ga je čakalo najtežje in najbolj pretresljivo opravilo: stopil je h krsti škofa Rožmana in jo je zadnjikrat zaprl. »To je bil prizor, ki je na vse napravil silen vtis in privabil vsem solze v oči.« Preden pa je krsto zaprl, je vanjo ob škofovo truplo položil tri mitre: mitro škofa Trobca, navadno mitro in mitro, ki jo je škof prej imel na glavi v odprti krsti.

Škof Hillinger je po svojem govoru opravil običajne molitve, pevci pa so zapeli žalostinko Blagor mu /... / Nato se je začel žalni sprevod na samostansko pokopališče. Iz cerkve in od mrliškega voza do groba so truplo nosili slovenski duhovniki: Janez Dolšina, France Gaber, Jošt Martelanc, Edvin Oman, Janez Šuštaršič in Jože Vovk.

Pogrebci so se zgrnili okrog groba, ki je na desni strani križa, pred katerim stoji kip sv. Frančiška Asiškega. Bil je oblačen in vlažen dan, primeren za žalostno opravilo, h kateremu so se navzočni bili zbrali. P. Benedikt je odmolil zadnje pogrebne molitve. V samostanskem zvoniku je zvonilo ravno poldne, ko so krsto s truplom škofa Rožmana spustili v grob. Nekdanji škofov tajnik Nande Babnik pa je stresel vanj prgišče zemlje, ki jo je bil prinesel s seboj iz škofove domače šmihelske fare, ki ga je pooblastila, da jo je na pogrebu njenega velikega rojaka zastopal, ker se niti škofovi sorodniki niti domači župnik Kristo Srienc niti kateri drugi zastopniki šmihelske župnije pogreba niso mogli udeležiti.

Slovensko zemljo pa so škofu Rožmanu že tudi pri Sv. Lovrencu v Clevelandu dali v krsto. »Predsednik Narodnega odbora za Slovenijo dr. Miha Krek je med molitveno uro v noči od petka 20. na soboto 21. novembra položil v krsto škofa dr. Rožmana prgišče blagoslovljene slovenske zemlje, ki jo je prinesla Severjeva gospa z družinskega groba na Ježici pri Ljubljani. Pisatelj Karel Mauser je na truplo pokojnega škofa položil šopek planik s slovenskih planin.« Tako je škof Rožman v krsti vzel s seboj to, kar je na svetu za Bogom najbolj ljubil: slovensko zemljo in šopek z njenih planin, ki je na njihovih strmih vrhovih tolikokrat doživljal božjo bližino, vsemogočnost in lepoto. Pod mašnim plaščem pa je imel še vršiček rožmarina.

Poziv za pokop v domovini
»Rožmanov primer oz. krivica ne bo popravljena, dokler ne bo ležal v grobnici naših škofov na Žalah,« je v imenu društva Tabor in Kanadsko-slovenskega sveta te dni pisal Peter Urbanc iz Kanade ljubljanskemu nadškofu Alojzu Uranu. »Pustiti našega velikega škofa, da naj bi za vse čase ležal pokopan v tujini šest tisoč kilometrov daleč od domovine, je nedopustno in več kot neprimerno. S pokopom dr. Rožmana na Žalah bi naša katoliška Cerkev pridobila na prestižu. Obiskovalci groba bi bili verjetno številni. Slišati je izgovor, da še ni prišel pravi čas. Ravno narobe. Ljudje imajo radi odkrito, odprto, pogumno Cerkev. Časi, ko si moral molčati in tiho trpeti, so mimo.«

Knjige:
Med sodbo sodišča in sodbo vesti
Rožmanov proces
Resnica vas bo osvobodila
 

8888

mesija - Assassin's Creep
8. jul 2010
32.904
5.654
113
blizu močvirne prestolnice
Prepis iz knjige GROBIŠČA NA ŠTAJERSKEM - Janez Črnej



ŽRTVE FRANKOLOVSKIH PARTIZANOV

Frankolovo, Nemci so ga imenovali Sternstein, leži 14 kilometrov severno od Celja, ob stari cesti Celje-Maribor. Znamenitosti tega kraja so: župnijska cerkev sv. Jožega, kamor so shranili oltar in slike iz Žičke kartuzije ob njenem razpustu, podružnica cerkev Svete Trojice na Gojki z dvema baročno slikovitima cerkevenima stolpoma, stari grad Lindek in Faberjeva graščina. Zadnji lastnik Faberjeve graščine Anglež Faber je okolico uredil po svojem okusu. Graščinski park je pridobil travnato teniško igrišče, Tajhti, močvirje ob potoku Jesenica, pa poleti ribnike in pozimi drsališče. Izvir izpod Konjiške gore ob potoku Tesnica, ki so ga domačini imenovali Toplica, je ogradil in naredil mali bazen za kopanje. Izvir 60 litrov vode na sekundo danes služi Celjanom za pitno vodo; takrat ko je bil prirejen za kopanje, je imel najbolj čisto kopalno vodo v Sloveniji, saj se je voda zamenjala vsake pol ure.

V začetku druge svetovne vojne je lastnik Faber dvorec zapustil in se zatekel domov v Anglijo. Nemci so dvorec zaplenili in naselili vanj graškega Avstrijca, oskrbnika Trencka z družino. Pozneje so naredili iz dvorca policijsko utrdbo. Pred koncem vojne je Trenck graščino zapustil in na nekaj tovornjakih odpeljlal dragocenosti dvorca. Dokončno pa so graščino osiromašili domačini po koncu vojne. Socialistična Jugoslavija je nemško zaplembo nadaljevala, Angležem pa kot dobrim zaveznimkom iz Vetrinja plačala polno odškodnino.

Idiličnost kraja, ki se je poleg Angleža Faberja zarezala v srce še dr. Stanetu Vrhovcu iz Celja (bil je nekaj let zobozdravnik na čezoceanskih ladjah), g.Klincu, učitelju iz Vojnika (napisal je 20 strani dolgo pesnitev o Frankolovem) in dr.Jožetu – Pepiju Kotniku, univerzitetnemu profesorju iz Zagreba, tvorijo južna pobočja masiva Konjiške gore, Stenice, Male gore, Kiselice, Grebena in Lindeka. Pestrost te idilike pa povečujejo potok Tesnica s svojo sotesko, Visoke vode s slapom, vinogradniške lege pod Konjiško goro, ki v svojih nedrjih skriva jezero z zmajem, ter sadjarsko živinorejske lege Podgore pod Kiselico.

DRAGICA ŠIBANC

Nemška okupacja in partizani terenci so tudi temu kraju zapustili boleče in nezaceljene rane. Štefka Šibanc: “Bili smo kar velika družina z osmimi otroki. Naš dom – družinska hiška v zaselku Beli Potok pod Lindekom – stoji na samem. Moja sestra Dragica je bila med vojno otroška negovalka. Hodila je po vsej Sloveniji, saj so jo poklicali povsod tja, kjer so jo potrebovali.

Septembra 1944 je prišla domov na dopust. Bila je v šestem mesecu nosečnosti in je mami povedala, da se bo poročila takoj, k obo njen izvoljenec imel čas. Nekega dne so ji sporočili, da ima na pošti telegram. Z veseljem se je odpravila ponj. Še bolj pa se je razveselila vsebine, saj ji je njen izvoljenec sporočil, da naj se za drugi teden pripravi, da se bosta poročila. To je zaupala tudi svoji prijateljici Tanji Šnabl, ki je bila takrat poštna uradnica, in tako sta veselje delili. Njen izvoljenec je bil Karl Vaupotič, doma iz Kamnika, takrat komandir žandarmerije oziroma policijske postaje.

Še isti večer je bilo konec. Ponjo so prišli terenci Vinko Mrzidovšek, Edvard Skaza, Rudi Petre in Rudi Selčan. Ker so se poznali, sta jih mama in Dragica spraševali, zakaj mora iti z njimi in za kako dolgo. Odgovorili so, da bo morala iti na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, kjer tudi partizani rabijo otroške negovalke. Za tako dolgo pot naj se dobro obuje in obleče in da bodo počakali, da si pripravi prtljago.

Čez pol ure so z Dragico odšli. Videli je nismo nikoli več. Bila je stara 22 let, bila je šest mesecev noseča in bila je čedna. Vsi smo jo imeli radi, saj je bila prisrčna in ljubezniva sestra in hčerka.

Po koncu vojne smo izvedeli, kaj se je z njo zgodilo. Mama je srečala bivšega partizana Vlada Ulipija in ga vprašala: “Vlado, kje je moja Dragica?” “Ne vem,” je odgovoril. Čez nekaj časa pa sem od njega dobila fotografijo, na kateri je Dragica z brzostrelko v roki, v družbi Valdija Borovnika, poznanega vosovca iz Podgore / domačini s Podgore imenujejo območje na južnih pobočjih gore Kislica, gre za razloženi naselji Lipa in Selce/.

Rabila sem veliko let, da sem izbrskala resnico o smrti moje sestre. Hodila sem od hiše do hiše in spraševala in spraševala. Izvedela sem skoraj vse.

Dragico so še isti večer odpeljali na uro hoda oddaljeno kmetijo Ravnjak / v Atlasu Slovenije Ravnjak / na Podgoro. Tam so jo v njihovi kleti, ki je od domačije oddaljena okoli sto metrov, zadrževali ves teden. Takoj na začetku je nastala tudi fotografija, kjer je v družbi z partizanom Valdijem Borovnikom drži njegovo brzostrelko (glej sliko na strain 247).

Čez kak dan so jo začeli posiljevati. Nekaj dni jo je posiljevalo 13 moških, z domačimi fanti vred. Čez kak teden pa so se odločili, da jo ubijejo. Odpeljali so jo na bljižnjo travniško jaso, kjer je partizanka Slavica Gorenjšek zahtevala, da jo morajo ustreliti v pankrta, v trebuh torej in nikamor drugam. Tako so tudi storili in jo umirajočo pustili v strašnih bolečinah.

Nasljedni dan jo je moral Zarigelškov fant iz Verpet, ki je pri Ravnjaku služil, na lojtrskem vozu odpeljati. Kje je pokopana, pa še danes ne vem. Gospod Črnej, lepo vas prosim, pomagajte mi najti njen grob. Imela sem jo preveč rada in bi ji pred smrtjo rada prižgala svečo na njenem grobu. Njen izvojenec Karl Vaupotič je padel kot nemški vojak konec novembra 1944.”

“Partizani terenci so pri Ravnjaku na Podgori ubili tudi neko 40-letno Rusinjo in njenega 17 letnega sina, ki sta z avtobusom iz Maribora prišla na Frankovo, da bi šla k partizanom. Partizani so tako kot pri pohorski aferi posumili, da sta vohuna. Fant, ki je bil partizanska zveza, ju je s frankolovske avtobusne postaje pospremil na Podgoro do Ravnjaka in tam sta izginila. Ta fant je še dolgo nosily ročno uro, ki jo je bila nosila Rusinja.
Pozor! Čeprav kode in smiley gumbki niso prikazani, še vedno delujejo
RdeciPatriot00

Rad bi bil metulj...
smile-1.gif

Junior Boarder

Objav: 24
graphgraph

Uporabnik trenutno ni prijavljen Kliknite tu za ogled profila tega uporabnika
Spol: Moški RamboTweetyBird Lokacija: Turnišče, Murska Sobota Rojstni dan: 06/29
Reply Quote
#105
Odg:Razna pričevanja pred 2 Let, 3 Mesecev Karma: 4
Po Ivana Medveda, gostilničarja iz Verpet, je prišla ista skupina terencev. Odpeljali so ga pozimi, in to kar v spodnjih hlačah in copatah. Peljali so ga v Trnovlje pri Socki do neke hiše, kjer so imeli veselico. V sadovnjaku pri hiši so ga privezali za deblo, sami pa so šli popivat in veseljačit. Medved je dolge ure klical na pomoč, se jokal in prosil. Toda harmonica je vpitje preglasila. Mraz in smrt pa sta zavladala tudi v sadovnjaku. Medveda so pokopali kar v vodni strežnici ob kolovozu Zabukovje – Trnovlje. Njegova žena je po vojni odkrila njegov grob. Na skrivaj ga je dala odkopati, da so žrtvi v kolenih odsekali obe nogi. Ta skrivni pokop so spremljale same solze in jok najbližjih.

Jože Falnoga iz Verpet je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Neko poletje je prišel na dopust. Domačim je pomagal pri košnji. Imeli so travnik pod vasjo Bukovje, tam kjer stari kolovoz za Črešnjice ob malem potoku, ki teče izpod Bukovja, zapusti gozd in se začne vzpenjati po nabrežnini proti bukovski kapeli. Tam ob robu gozda soga partizani ubili in tudi zakopali.

Partizani so nekoč ujeli nemškega vojaka. Ker niso marali ujetnikov, so ga zvezali in vrgli čez skalovje na južni strain gradu Lindek. Lisice so nato raznosile njegove ostanke.

Partizani so nas že 10. Maja 1945 zaprli na Teharje. Tam so ubili tudi našega očeta Rudolfa Šibanca, ki so ga zelo sovražili, ker je kot komandir “wehrmannschafta” z Dolenjske prinesel pol nahrbtnik knjig Črne bukve in jih nekaj razdelil ljudem.

Po nekaj mesecih so nas izpustili. Še do danes nimamo nobenih dokumentov o naši krivdi. Na Teharjeh smo doživljali izredno poniževanje. Aluminijaste posode za hrano so nam stražarji pred obrokom metali v skupno straniščno jamo, kamor smo morali potem ponje, da smo dobili obrok.

Zaprti smo bili v baraki A skupaj z Milo Perc iz gostilne Engelberg v Celju, z Rezi Topolšek iz Slovenskih Konjic, gospo Hofbaver s hčerko iz Celja, z Mici Špeglič iz Celja, z gospo Markovič iz Poljčan, gospodom Klincem iz Dobrne, gospo Belak iz Vojnika, sestro od Kovača iz Arclina, gospo Heningman iz Celja, 80 let staro gospo Marijo Weis in njeno sestro, veliko pa je bilo tudi kočevarskih Nemcev.

Stražarji, za katere nismo bili ljudje, pa so bili partizanka Melita, Ciril Špes-Čiro iz Trnovelj, Jernej Gmajner-Luka, rdečelasec iz Vojnika, partizanka Marija Drvarič iz Murske Sobote, ki je bila trgovska pomočnica pri Sodinovih na Frankolovem. Iz taborišča Teharje sem prišla jeseni 1945 domov.” Tako mi je pripovedovala Štefka Šibanc iz Belega Potoka.
 
I

Izbrisan uporabnik #488

Jaz sem tudi bral neko knjigo, da Hitler ni vedel za holokavst...
 

bizi

Guru
21. nov 2007
27.271
-2.004
113
Kočevska
Klanjal se je Italijanom, Nemcem in bil je pobudnik ustanovitve domobrancev. Najhuje pa je bilo, da je 5.maja 1945 pobegnil, svoje ovčke pa prepustil usodi. Še papež do njegove smrti ni več hotel slišati o njemu.
 

Abraham

Fizikalc
16. feb 2011
5.436
2
36
63
Citat:
Uporabnik softi pravi:
Kaj je fora tega skofa?
Fora je samo v tem, da je "treba" (za 8-ko in njemu podobne) za vsako ceno zbrisati vsakršen madež s podob njihovih, še posebej vrhovnih liderjev. Se je kdaj taka kampanja vodila za kakega vaškega župnika, ki je bil tudi kao obsojen na montiranem procesu? Itak, da ne, pa tudi Brezigarci dol maha za tamale. A tavelk je pa druga zgodba.
smirk-1.gif
 

Pepe

Guru
20. sep 2007
13.148
4.590
113
Fora je v samo tem, da so rdeči povsem brez greha, črni pa so krivi za vse...
Vmesne varianta za Slovenijo ne obstaja, čeprav vsak, ki je v resnici poznal kakega partizana, lahko iz njegovih ust slišal, kako načno reč na rdeči strani. Ampak ne, tega ni bilo.
 

Zetor

Pripravnik
6. apr 2010
451
2
16
Gnoja komunisticnega ni prebavljal ker je bil ucen in je vedel kaj je komunisticno zlo z uzhoda in vedel kaj prinasa....Ostali so potrebovali 50 let do sesutja tega rdecega sranja.da so se zavedali krutosti,lakote in zaostalosti ki jim ga je ta sistem prinesel.
Ceno pa placujemo se danes in se jo bomo...
 

Abraham

Fizikalc
16. feb 2011
5.436
2
36
63
Citat:
Uporabnik Pepe pravi:
Fora je v samo tem, da so rdeči povsem brez greha, črni pa so krivi za vse...
Vmesne varianta za Slovenijo ne obstaja, čeprav vsak, ki je v resnici poznal kakega partizana, lahko iz njegovih ust slišal, kako načno reč na rdeči strani. Ampak ne, tega ni bilo.
WTF?!?
confused-1.gif


@zetor: LOL
hysterical-1.gif
 

8888

mesija - Assassin's Creep
8. jul 2010
32.904
5.654
113
blizu močvirne prestolnice
Citat:
Uporabnik Zetor pravi:
Gnoja komunisticnega ni prebavljal ker je bil ucen in je vedel kaj je komunisticno zlo z uzhoda in vedel kaj prinasa....Ostali so potrebovali 50 let do sesutja tega rdecega sranja.da so se zavedali krutosti,lakote in zaostalosti ki jim ga je ta sistem prinesel.
Ceno pa placujemo se danes in se jo bomo...

aplauz.gif
Abraham, malo vprašaj ljudi v SK ali na Kubi ali hočejo živeti v tvojem komunizmu!
 

softi

asfalter
30. avg 2007
33.298
486
83
okolica metropole
Citat:
Uporabnik Zetor pravi:
Gnoja komunisticnega ni prebavljal ker je bil ucen in je vedel kaj je komunisticno zlo z uzhoda in vedel kaj prinasa....Ostali so potrebovali 50 let do sesutja tega rdecega sranja.da so se zavedali krutosti,lakote in zaostalosti ki jim ga je ta sistem prinesel.
Ceno pa placujemo se danes in se jo bomo...

Aha, se mi je zdelo.
Moje mnenje je sila preprosto. Vrnes jazbinskov stanvanje, titino kredo in drzava ne bo vec placevala tvojega zapitka. Sole se vrniti ne da, a vecina vas nj ofnesla nic.
Pozabis na slovenski ponos in jezik, kot je pozabil on in skocis rit lizat cez ljubelj. 90% poti je ze narejene.
Res je bilo idiotsko upirati se nemcu in si zeleti ohraniti kulturo.

In vas povsem razumem. 400 let nazaj so bili moji tut tko pametni, k komunisti, pa so namesto 2cm kozce okol tica raj zapustil parcele v zaledju dubrovnika. Razumem gnev, ker fa sam cutim. Vsi mi bi nekaj kar se slidi bolje.
 

Zetor

Pripravnik
6. apr 2010
451
2
16
@8888 nekateri se po 100 letih nebodo doumeli ,butalske balkanske glave so pac trde.
Oni so za s. korejo, kubo,rusijo,venezuelo,kitajsko,velik uzgled jim je bila vzhodna nemcija pa romunija,skratka sami biseri novodobne civilizacije ki so svetu omogocili razvoj in narodu blagostanje.

@softi zraven praznega kroznika neplacanih poloznic, turkovih in senicinih palac ....slovenski ponos in jezik nabijem visoko na [cenzura] !

Pa se take imamo ki nam dvigujejo ugled v €U :
http://www.24ur.com/novice/crn...kem-jezeru.html
 
Nazadnje urejeno:

softi

asfalter
30. avg 2007
33.298
486
83
okolica metropole
Citat:
Uporabnik Zetor pravi:
@8888 nekateri se po 100 letih nebodo doumeli ,butalske balkanske glave so pac trde.
Oni so za s. korejo, kubo,rusijo,venezuelo,kitajsko,velik uzgled jim je bila vzhodna nemcija pa romunija,skratka sami biseri novodobne civilizacije ki so svetu omogocili razvoj in narodu blagostanje.

@softi zraven praznega kroznika neplacanih poloznic, turkovih in senicinih palac ....slovenski ponos in jezik nabijem visoko na [cenzura] !

Poglej palace rozmanovih. Stavri niso enostavne, to je dejstvo, ampak rozman in kolaboracija ne moreta biti opavicena z dejanji kvazi komunjar v 90-tih.
Nekdo je nekoc izdal zvoj narod. Izdal je svoj jezik. Svojo kulturo.

Kle se zame neha. Pride grdi tito in v 50 letih ni unicil jezik, ni iztrebil narod, ni ubil kulturo.
Vse lahko dobis, spremenis, naredis, naroda, kulture, jezuka pac ne.
 

veselilisjak

Sloven´c
22. jul 2007
25.331
355
83
38
RKC forum dela.

Tam lahko skupaj s somišljeniki osvobajate Slovenijo ob pomoči fašistov in nacistov...